Jedro

Sklep FURS ima dokazno vrednost po prvem odstavku 224. člena ZPP in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem kot javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka pa ni izkoristila možnosti, ki jo daje četrti odstavek 224. člena ZPP in ni dokazovala, da so dejstva v sklepu FURS neresnično ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov obrazložilo, da je bil pobot izveden v skladu z določbo 12. člena Sporazuma, bil je tudi realiziran, kot izhaja iz izpiska o zapiranju obveznosti z dne 21. 11. 2017 (A4). 12. člen Sporazuma je določal, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do tožeče stranke kot posrednika (iz kateregakoli naslova), pobotati s katerokoli terjatvijo posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma. To pa pomeni, da sta se pravdni stranki o pobotanju sporazumeli in ni potrebna še posebna enostranska izjava volje tožene stranke o pobotanju. V skladu z 10. členom Sporazuma je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar tožeča stranka v pritožbi ne napada, da sta se pravdni stranki, ob prenehanju njunega poslovnega odnosa dogovorili za nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe v višini dveh povprečnih mesečnih provizij. Po vsebini sta se torej dogovorili za odpravnino, vrednostno izraženo v višini dveh provizij, ki sta bili pobotani. Medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank so torej s pobotanjem prenehale. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da, če bi tožeča stranka hotela doseči razveljavitev Sporazuma, bi lahko izpodbijanje navedenega Sporazuma uveljavljala le s tožbo po 95. členu OZ. Podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP pa je podana tedaj, če bi oseba v korist katere je bilo opravljeno dejanje iz 271. člena tega zakona (torej upnik), s tožbo ali drugo procesno vlogo v postopku pred pristojnim sodiščem zoper dolžnika, uveljavljala ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila s tem dejanjem. Le v opisani procesni situaciji, bi bilo mogoče izpodbojni zahtevek uveljavljati tudi z ugovorom v postopku, ki bi tekel na podlagi take tožbe (ugovor izpodbojnosti). Za takšen primer v tem sporu ne gre. Pravna posledica iz četrtega odstavka 261. člena je namreč vezana na prvi odstavek tega člena, ki ureja situacijo, da veljata medsebojni terjatvi za pobotani, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Le v tej situaciji terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani z izjemo, ki jo ureja 263. člen ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahteva plačilo dveh obračunov provizije, številka 19002858 in 190028716 v vsakokratnem znesku 9.125,59 EUR z zapadlostjo 29. 1. 2019, v seštevku 18.251,18 EUR. Tožena stranka je terjatev tožeče stranke pobotala s svojimi terjatvami že v letu 2017. Zato je uveljavljala prenehanje obveznosti plačila provizije. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo navedenega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 do plačila. Posledično je naložilo tožeči stranki plačilo stroškov tožene stranke v višini 1.858,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Pravna podlaga medsebojnih obveznosti pravdnih strank je bila najprej 1. 10. 2014 sklenjena Pogodba o posredovanju pri sklepanju pogodb ter sodelovanju pri prodaji opreme (v nadaljevanju: Pogodba, B2). Tožeča stranka je nastopala kot posrednik pri prodaji opreme tožene stranke. Sestavni del Pogodbe je Priloga 4 (B6), kjer sta se stranki v rubriki „izplačilo provizije“ dogovorili, da posrednik izrecno pooblašča toženo stranko, da v imenu in za račun posrednika do osmega dne v tekočem mesecu izda obračun provizije (za plačilo katere je pridobil posrednik pravico v preteklem koledarskem mesecu v skladu s prejšnjim odstavkom) in o tem obvesti posrednika. Obračun provizije velja kot račun. Tožeča stranka se je izrecno strinjala, da za plačilo provizije toženi stranki ne bo izdajala računov, da obračune provizije, ki jih zanj izdela tožena stranka, sprejema kot lastne, da je DDV izkazan na obračunu provizije obveznost posrednika, kar bo tožena stranka izrecno navedla na obračunu.

3. Med pravdnima strankama opisano poslovno razmerje je imelo značilnosti Pogodbe o trgovskem zastopanju (agencijska pogodba, XIX. poglavje Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki je prenehalo. 25. 9. 2017 sta namreč pravdni stranki sklenili Sporazum o prenehanju pogodbe o posredovanju pri sklepanju pogodbe ter sodelovanju pri prodaji opreme (v nadaljevanju Sporazum, A6 in B22). Po njunem dogovoru je Pogodba prenehala veljati 30. 9. 2017 (2. člen Sporazuma). V 10. členu Sporazuma sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka kot naročnik tožeči stranki kot posredniku kot nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe izplačala znesek v višini dveh povprečnih mesečnih provizij posrednika v zadnjih šestih mesecih pred dnem prenehanja veljavnosti Pogodbe. Nadalje sta se v 12. členu Sporazuma izrecno sporazumeli, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do posrednika pobotati (kompenzirati) s katerokoli terjatvijo tožeče stranke kot posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma, Pogodbe in/ali iz kateregakoli drugega naslova. Sestavni del tega Sporazuma je tudi Priloga 3: Dinamika izplačila nadomestila (B25), v katerem je določeno, da se prvi del v višini 7.480,00 EUR obračuna 20. 11. 2017, drugi del v višini 7.480,00 EUR pa 18. 12. 2017. Tožena stranka je na ta dva dneva izvršila pobot svojih terjatev iz Priloge 1 s terjatvami tožeče stranke iz Priloge 3. 4. Nad tožečo stranko je bil 2. oktobra 2018 začet stečajni postopek (A8). Upravitelj tožeče stranke je toženi stranki poslal poziv na plačilo obračunanih provizij skupaj s podpisanima obračunoma provizije (B19 in B20). Zavzel je stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizij šele, ko izda fakturo. Tožena stranka je plačilo zavrnila z dopisom 25. 1. 2019 (A6), ker je navedla, da je že izvedla kompenzacijo in bi zato morebitno plačilo predstavljajo ponovno plačilo iste obveznosti.

5. Sodišče je sledilo stališču tožene stranke, da se v skladu z določbami Priloge 4 k pogodbi oba obračuna provizije tožene stranke štejeta kot računa tožeče stranke. Takšna je bila ustaljena praksa med pravdnima strankama (12. člen OZ). Strinjalo se je tudi s stališčem tožene stranke, da je vtoževani proviziji že pobotala s svojimi nasprotnimi terjatvami. Kot izjavo o pobotu je upoštevalo besedilo 12. člena Sporazuma. V prilogi 3 pa je naveden znesek in datum, kdaj se bo pobot izvedel (312. člen OZ). Vse v pobotu uveljavljane terjatve tožene stranke so razvidne iz priloge A1 in sicer je razvidna številka računa, datum zapadlosti računa ter znesek računa. Prilogo 1 je podpisala tudi tožeča stranka, torej se je z njeno vsebino strinjala. Tožena stranka je pravilno in v skladu z določbo 12. člena Sporazuma pobotala terjatve, ki jih je imela do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova plačila provizije, dne 20. 11. 2017. Vse navedeno je razvidno v izpisku o zapiranju obveznosti (A4). Pravilnost omenjenega načina zapiranja medsebojnih obveznosti izhaja tudi iz priloženega sklepa FURS z dne 15. 3. 2019, ki je bil izdan v postopku davčnega nadzora nad toženo stranko (B26). V prilogi 3 Sporazuma je bila določena zapadlost terjatve tožeče stranke. Na podlagi tega je tožena stranka izdala vtoževane obračune provizij, ki se štejeta kot račun tožeče stranke, z zapadlostjo, določeno v Prilogi 3 (A2 in A3).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka prejela oba obračuna provizije, ki jih je vtoževala v tem postopku. Če jih ne bi prejela jih ne bi priložila dopolnitvi tožbe. Zato ni pravno odločilno dejstvo, da Priloga 3 ni podpisana s strani tožeče stranke. Če se tožeča stranka z obračunoma ni strinjala, bi jima morala ugovarjati, kot je določeno v Prilogi 4 Pogodbe.

7. Terjatvi sta bili pobotani že pred začetkom stečaja nad tožečo stranko (v letu 2017). Zato ne gre za primer pobotanja po določbi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Posledično tožena stranka o pobotu ni bila dolžna obveščati upravitelja (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP).

8. Sodišče je štelo, da je Sporazum veljavno sklenjen z vsebino, kot izhaja iz tega Sporazuma. Kljub navedbam tožeče stranke v zvezi z izpodbojnostjo Sporazuma ter o plačilu prenizke provizije, tožeča stranka ni vložila tožbe na razveljavitev pogodbe (95. člen OZ). Z ugovorom pa ni mogoče uveljavljati izpodbojnosti pogodbe. Tožeča stranka ni postavila tožbenega zahtevka za plačilo več kot dveh provizij. Zato sodišče, ki odloča le v okviru tožbenega zahtevka (2. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ni obravnavalo drugih navedb tožeče stranke v zvezi s tem, da bi ji morala tožena stranka priznati najmanj 6 mesečnih provizij.

9. Sodišče prve stopnje je materialno pravno presojo opravilo tako, da je upoštevalo pobot kot način prenehanja obveznosti. Ker sta terjatvi iz naslova provizij prenehali, ju tožeča stranka ne more uveljavljati ponovno v tem postopku. Posledično je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki, da mora poravnati toženi stranki pravdne stroške v prvostopenjskem postopku.

**Pritožba tožeče stranke**

10. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči o „podrednem“ tožbenem zahtevku tožeče stranke in mu v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

11. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

12. Pritožba ni utemeljena.

**Razlogi sodišča druge stopnje** **Glede obračunov provizij in pobotanja**

13. Pritožbeni očitek tožeče stranke o pomanjkljivih in zmotnih razlogih v 12. točki izpodbijane sodbe ni utemeljen in je tudi iztrgan iz obrazložitve kot celote. Tožeča stranka si neuspešno prizadeva prikazati dejansko stanje tako kot, da obračunov provizij sploh ni prejela in ju zato ni mogla zavrniti. Slednje ne drži, ker se je na obračuna sklicevala že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ju priložila dopolnitvi tožbe (A2, A3). Sodišče prve stopnje je namreč v tej točki razlogov pojasnilo, da ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z začetkom teka roka za plačilo njenih obveznosti. Povzelo je Pogodbo in Prilogo 4 k Pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, in da se obračuna provizije tožene stranke štejeta kot računa tožeče stranke. V 10. členu Sporazuma, podpisanega s strani obeh pravdnih strank je bila omenjena Priloga št. 3 tega Sporazuma, kjer je bila določena višina in zapadlost dveh povprečnih mesečnih provizij. Nelogično bi bilo, da Priloga št. 3 k Sporazumu, čeprav ni bila podpisana s strani pravdnih strank, tožeči stranki ne bi bila poslana takoj po prenehanju poslovnega razmerja med strankama. Nenazadnje se je nanju tožeča stranka sklicevala že v pred pravdnem pozivu toženi stranki, da plača obračunani proviziji (A5). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča stranka obračunov sploh ni prejela in ju posledično ni mogla zavrniti. Povsem logično je tudi, da sta bila obračuna provizij izdelana kasneje kot je bil sestavljen Sporazum. Tako sta se stranki namreč dogovorili v 10. členu Sporazuma.

14. Kot dodaten razlog, da je tožeča stranka obračuna prejela že v letu 2017, torej pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, se je sodišče prve stopnje oprlo na sklep FURS št. DT 0610-1063/2019 (točka 15 razlogov). V davčnem postopku je bilo na podlagi računovodske evidence tožene stranke, ki je bila pregledana v postopku ugotovljeno, da so bile terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tem postopku s terjatvami tožene stranke do tožeče stranke, medsebojno pravilno pobotane.

15. Pritožbeni razlog, da se sodišče prve stopnje na sklep FURS (B26) ne bi smelo opreti, ni utemeljen. Omenjeni sklep ima namreč dokazno vrednost po prvem odstavku 224. člena ZPP in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem kot javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka pa ni izkoristila možnosti, ki jo daje četrti odstavek 224. člena ZPP in ni dokazovala, da so dejstva v sklepu FURS neresnično ugotovljena. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zadnjega zastopnika tožeče stranke g. B. K., ki je bil predlagan v dokaz pravno neodločilnega dejstva, da tožena stranka od sklenitve Sporazuma dalje ni več mogla izdajati listin za tožečo stranko in da ni imela več dostopa do informacijskega sistema.

16. Iz navedenih listin, ki jih je sodišče prve stopnje po vsebini povzelo pravilno, je sodišče prve stopnje lahko popolno ugotovilo dejansko stanje in v sporu materialnopravno pravilno odločilo.

17. Ne drži pritožbeni očitek, da je bil pobot opravljen brez pobotne izjave tožene stranke in torej v nasprotju s prvim odstavkom 312. člena OZ. Ta za nastanek pobotanja sploh ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov obrazložilo, da je bil pobot izveden v skladu z določbo 12. člena Sporazuma, bil je tudi realiziran, kot izhaja iz izpiska o zapiranju obveznosti z dne 21. 11. 2017 (A4). 12. člen Sporazuma je določal, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do tožeče stranke kot posrednika (iz kateregakoli naslova), pobotati s katerokoli terjatvijo posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma. To pa pomeni, da sta se pravdni stranki o pobotanju sporazumeli in ni potrebna še posebna enostranska izjava volje tožene stranke o pobotanju.1 Zato ni treba, da bi tožena stranka pred izvršitvijo pobota še dodatno izjavljala voljo o pobotanju svojih terjatev s terjatvami tožeče stranke do nje.

18. Izpisek o zapiranju obveznosti (A4), je dovolj določen, saj iz njih izhajajo posamezni zneski terjatev po računih tožene stranke in iz naslova plačila provizije tožeče stranke (razlogi sodišča prve stopnje v 15. točki). Ugovor materialnega pobota tožene stranke torej ni neopredeljen in tudi ne nedoločen. Nadalje iz Priloge 1, podpisane s strani zakonitih zastopnikov pravdnih strank, izhaja celoten seznam neporavnanih obveznosti tožeče stranke do tožene stranke na dan 22. 9. 2017 (B23). Temu seznamu pa tožeča stranka v ničemer ne nasprotuje. Zato je zmotno sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso,2 kjer so sodišča obravnavala vprašanje (ne)opredeljenost pobotnega ugovora.

**Glede odpravnine**

19. Tožeča stranka je v postopku uveljavljala, da bi ji pripadala višja odpravnina kot le v višini dveh obračunov provizije, v skladu z 833. členom OZ. Preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano pravno podlago, je sodišče druge stopnje opravilo v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Sporazum izpodbojen, ker sta se stranki po več kot 9 letnem poslovnem sodelovanju dogovorili za plačilo samo dveh provizij (dopolnitev tožbe, l. št. 120).

20. Razlogi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tožbenega zahtevka na izpodbijanje navedenega Sporazuma ni postavila in ni uveljavljala zahtevka iz naslova še 4 odpravnin, kolikor je menila, da ji pripadajo, to je v znesku 36.502,36 EUR (l. št. 146), so pravilni. Tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da je imela v stečajni masi sredstva le za uveljavljanje tožbenega zahtevka v vtoževani višini. Na drugačno odločitev v pritožbenem postopku ne more vplivati niti trditev tožeče stranke, da se je pobotanje nanašalo na dve odpravnini, ne pa na obračuna provizij. V skladu z 10. členom Sporazuma je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar tožeča stranka v pritožbi ne napada, da sta se pravdni stranki, ob prenehanju njunega poslovnega odnosa, dogovorili za nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe v višini dveh povprečnih mesečnih provizij. Po vsebini sta se torej dogovorili za odpravnino, vrednostno izraženo v višini dveh provizij, ki sta bili pobotani. Medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank so torej s pobotanjem prenehale.

21. Sodišče prve stopnje pravilno nepostavljenega zahtevka tožeče stranke iz naslova 4 odpravnin sploh ni presojalo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da, če bi tožeča stranka hotela doseči razveljavitev Sporazuma, bi lahko izpodbijanje navedenega Sporazuma uveljavljala le s tožbo po 95. členu OZ.

22. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da lahko 10. člen Sporazuma (kjer je določeno „nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti pogodbe“) izpodbija tudi z ugovorom, česar sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo pri odločitvi o tožbenem zahtevku. Pri tem se je sklicevala na četrti odstavek 275. člena ZFPPIPP.

23. Navedeno materialnopravno stališče tožeče stranke je zmotno. V prvem odstavku 275. člena ZFPPIPP je namreč opredeljen zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj, s katerim se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje. Takšnega zahtevka tožeča stranka v postopku sploh ni uveljavljala. Podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP pa je podana tedaj, če bi oseba v korist katere je bilo opravljeno dejanje iz 271. člena tega zakona (torej upnik), s tožbo ali drugo procesno vlogo v postopku pred pristojnim sodiščem zoper dolžnika, uveljavljala ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila s tem dejanjem. Le v opisani procesni situaciji, bi bilo mogoče izpodbojni zahtevek uveljavljati tudi z ugovorom v postopku, ki bi tekel na podlagi take tožbe (ugovor izpodbojnosti). Za takšen primer v tem sporu ne gre.

24. Procesna položaja pravdnih strank v tem postopku se ne skladata z abstraktnim dejanskim stanjem iz četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je namreč uveljavljala plačilo dveh provizij, tožena stranka se je branila pred plačilom z ugovorom prenehanja terjatve tožeče stranke zaradi pobotanja. Uveljavljanje odpravnine, pa četudi v višini, kot jo uveljavlja tožeča stranka iz naslova plačila obračunanih provizij, ni terjatev upnika iz naslova izpodbojnega pravnega dejanja, ki bi bila usmerjena zoper stečajnega dolžnika. Stečajni dolžnik bi lahko uveljavljal izpodbijanje Sporazuma le, če bi bil zoper njega uperjen zahtevek po četrtem odstavku 275. člena ZFPPIPP in bi se branil z ugovorom izpodbojnosti. Razlogi sodišča prve stopnje v 18. točki v zvezi z ne uveljavljanjem „najmanj šestih mesečnih provizij“ v 18. točki razlogov so kot je bilo pojasnjeno, pravilni.

**O stroških postopka**

25. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi pri odločitvi o stroških postopka, sodišče prve stopnje moralo uporabiti posebno določilo iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP in kljub uspehu tožene stranke tej naložiti plačilo stroškov postopka tožeče stranke. Sklicevanje tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 261. člena ZFPPIPP, ker ni v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestila upravitelja, ni pravilno in zato tožena stranka ni dolžna nositi stroškov postopka. Pravna posledica iz četrtega odstavka 261. člena je namreč vezana na prvi odstavek tega člena, ki ureja situacijo, da veljata medsebojni terjatvi za pobotani, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Le v tej situaciji terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani z izjemo, ki jo ureja 263. člen ZFPPIPP.

26. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je zaradi učinkov materialnopravnega pobotanja uveljavljana terjatev tožeče stranke v tem postopku prenehala obstajati že pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. To pa pomeni, da je v trenutku začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko ni bilo več. Obveznost tožene stranke o pobotu medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank obvestiti upravitelja, v skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZFPPIPP, torej ni bila podana. Odločitev o pravdnih stroških je zato pravilna.

27. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo, ki so bili potrebni (155. člen ZPP) in sicer za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife (OT) v višini 750 točk, za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 2 odstotkov 15 točk in za davek na dodano vrednost (22 odstotkov) 168,30 točk, skupaj 933,30 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR), znaša obveznost tožeče stranke 559,98 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom stroškov, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 13. 12. 2006).

1 Več o Izjavi o pobotu glej, M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), red. Miha Juhart in Nina Plavšak, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 395. 2 Sodba VII Ips 86/1999, sodba VSL II Cpg 3/2016.