Jedro

Ker sta stranki prostovoljno sklenili podjemno pogodbo, tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.

Na podlagi dejstva, da je tožena stranka tožnico pri delu nadzorovala, ne pomeni, da je bila tožnica v delovnem razmerju, saj ima naročnik tudi pri podjemni pogodbi pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka dne 10.8.2005 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za delo čistilke za dobo enega leta ter ji je zato dolžno izročiti pogodbo o zaposlitvi za delo čistilke za dobo enega leta, v primeru, da tožena stranka ne bo izročila navedene pogodbe o zaposlitvi, sodna odločba nadomešča to pogodbo o zaposlitvi in da je tožena stranka dne 9.9.2005 tožeči stranki nezakonito odpovedala delovno razmerje, zato tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 9.9.2005, temveč ji traja eno leto, od 9.9.2005 do 9.8.2006 in da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dneva odločitve sodišča vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zavarovanje in ji obračunati in izplačati plačo v neto znesku 93.850,00 SIT mesečno, stroške prehrane in prevoza do 15. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter plačati od zneskov plače in stroškov vse davke in prispevke za obdobje trajanja delovnega razmerja in ji povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Sodišče je pri svoji odločitvi povsem zanemarilo s strani tožeče stranke zatrjevane okoliščine, da je vložila pri toženi stranki prijavo za prosto delovno mesto čistilke na podlagi napotnice zavoda za zaposlovanje in je bila tožeča stranka na podlagi prijave povabljena na razgovor pri toženi stranki in pri tem tudi izpolnila vprašalnik za prosto delovno mesto. Ob teh priliki je bilo dogovorjeno enomesečno poskusno delo z zagotovilom tožene stranke, da bo v primeru uspešno opravljenega poskusnega dela podpisala pogodbo o zaposlitvi za dobo enega leta. Opozarja tudi na nasprotje med odgovorom na tožbo in izpovedjo priče I.K., in sicer je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, ker ni izpolnjevala formalnih pogojev, to je stopnje izobrazbe, zaslišana priča pa je izpovedala, da s tožnico niso sklenili pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker ob razgovoru kandidata še niso izbrali, ker so le-ti še prihajali na razgovor. Že samo dejstvo, da je tožeča stranka vsak dan redno opravljala osemurni delavnik dokazuje obstoj pogodbe o zaposlitvi. To potrjuje tudi spremna lista tožene stranke, seznam ur in nadzorni list, na katerem so navedene rubrike pristnost na delu, letni dopust, bolniška odsotnost, državni praznik in mesečna delovna obveznost in kot posebna rubrika kontrola. Tožeča stranka meni, da vse to dokazuje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas in je njen zahtevek utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in katere pavšalno zatrjuje pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe navedbe pa le še dodaja: Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o delu na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) za določen čas dne 10.8.2005, na podlagi katere je tožnica delala od 10.8.2005 do 9.9.2005. Te pogodbe tožnica ni nikoli izpodbijala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da se stranki nista dogovorili za pogodbo o zaposlitvi po določbah delovnopravne zakonodaje in tudi obrazložilo, kakšni so elementi podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Dejstvo, da je tožena stranka tožnico pri delu nadzorovala, ne pomeni, da ni šlo za podjemno pogodbo, temveč za pogodbo o zaposlitvi po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), kajti tudi po določbi 622. člena OZ ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se je tožnica zglasila pri toženi stranki na podlagi napotnice zavoda za zaposlovanje, ne more spremeniti narave pogodbe, ki sta jo prostovoljno sklenili stranki tega individualnega delovnega spora. Tudi če sta se stranki dogovarjali o sklenitvi delovnega razmerja po določbah ZDR po poteku podjemne pogodbe, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da taka pogodba ni bila sklenjena, temveč da je bila sklenjena le podjemna pogodba, ki se nahaja v prilogah spisa B1. Glede na dejstvo, da sta stranki prostovoljno sklenili podjemno pogodbo in ne pogodbo o zaposlitvi po določbah ZDR, tudi ni bistveno, zakaj tožena stranka s tožnico takrat ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR ali zaradi tega, ker ni imela ustrezne izobrazbe, ali zaradi tega, ker je še potekal postopek izbire. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje tudi v primeru, da bi tožena stranka obljubljala tožnici sklenitev pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR, taka obljuba ne predstavlja podlage za to, da bi sodišče ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas enega leta.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta stranki dne 10.8.2005 sklenili delovno razmerje na delo čistilke za dobo enega leta, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta stranki 10.8.2005 sklenili podjemno pogodbo. Zato je tudi utemeljeno zavrnilo zahtevke, ki so izvirali iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP).