Jedro

Odločanje o obravnavani zadevi je vezano na opredelitev pojma upravne zadeve, to je odločanje o pravici oziroma obveznosti, ki jo ureja upravno pravo tako, da se v zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku in izda upravno odločbo. Sporna Uredba ne predpisuje izdaje odločb v zahtevah določitve odškodnine, zato v njej ni najti materialne podlage za odločanje o tožničini zahtevi.

Izrek

Zadevi, ki se vodita pod številkama IV U 158/2009 in IV U 320/2009 se združita in se odslej vodita pod številko IV U 158/2009. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

K 1. točki izreka: Pred naslovnim sodiščem se vodita med istima strankama dva postopka in sicer pod opr. št. U 158/2009 zaradi molka organa ter v zadevi vodeni pod opr. št. 320/2009 zoper odločbo Vlade RS opr. št. 35404-5/2009/32 z dne 3. 9. 2009, s katero je tožena stranka odločila o tožničini vlogi za izdajo odločbe o višini odškodnine vlagatelja Dimnikarstvo A.A. s. p.. V skladu z 42. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče združilo oba postopka v skupno obravnavanje tako, da je postala vodilna številka zadeve IV U 158/2009. K 2. točki izreka: Tožeča stranka je 13. 5. 2009 vložila tožbo zaradi molka organa, ker ji na podlagi sprejete Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/04, 57/06, 105/07 in 102/08 – v nadaljevanju Uredba) ni bila izdana nobena odločba o višini nadomestila (odškodnine) oziroma mesečne rente. Z izdano Uredbo tožena stranka namreč prepoveduje izvajanje dimnikarskih storitev brez odločbe Vlade RS, s čimer tožniku krši pravico do dela, opredeljeno v 49. členu Ustave RS. To pomeni, da je Vlada RS tožniku odškodninsko odgovorna (26.člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da samo odloči o zadevi in naloži toženi stranki, da izda in vroči odmerno odločbo. Navedeno tožbo sodišče vodi pod številko IV U 158/2009. Dne 22. 10. 2009 je tožnica vložila tožbo zoper odločbo Vlade RS, številka 35404-5/2009/32 z dne 3. 9. 2009, s katero je tožena stranka zavrgla vlogo za izdajo odločbe o višini odškodnine vlagatelja zahteve Dimnikarstvo A.A. s. p. o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da odločanje o odškodnini ni upravna zadeva, kot to izhaja iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05, 105/2006, 126/2007, 65/2008 in 8/2010 - v nadaljevanju: ZUP), zato je bilo treba v zahtevo zavreči. Tožnica je predlagala odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je tožnica dne 13. 5. 2009 vložila tožbo zaradi molka organa, ki ji je skladno z določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1) priložila listine, s katerimi je dokazovala, da so procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa izpolnjene. Skladno z določbo drugega odstavka 28. člena ZUS-1 sme namreč stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po tem odstavku sme tožnik ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ne izda dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1).

Sodišče v nadaljevanju opozarja na določbo 39. člena ZUS-1, po kateri (prvi odstavek) v primeru če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V obravnavani zadevi je bil akt, s katerim je bilo odločeno o tožničini zahtevi izdan 3. 9. 2009, tožnici pa je bil vročen 22. 9. 2009. Ker sodišče o izdaji akta Vlade RS, številka 35404-5/2009/32 z dne 3. 9. 2009, ni bilo obveščeno na način predpisan v prvem odstavku 39. člena ZUS-1, je po ugotovitvi, da je bila zoper navedeni akt vložena samostojna tožba (IV U 320/2009), štelo, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 in da tožnica tožbo razširja na novi upravni akt. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnica vlogo za izdajo odločbe o višini odškodnine vložila 25. 3. 2009, ker ji je na podlagi Uredbe onemogočeno opravljati dimnikarske storitve in nadaljnji ugotovitvi, da odločanje o višini odškodnine ni upravna stvar. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena ZUS-1). Odločanje v obravnavani zadevi je namreč tudi po presoji sodišča vezano na opredelitev pojma upravne zadeve (2. člen ZUP), to je odločanje o pravici oziroma obveznosti, ki jo ureja upravno pravo tako, da se v zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku in izda upravno odločbo (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Ker sporna Uredba ne predpisuje izdaje odločb v zadevah določitve odškodnine, saj določa pogoje za opravljanje dimnikarskih storitev in postopke določene v zvezi z njimi, torej v njej ni najti materialne podlage za odločanje o tožničini zahtevi, tožnica z drugačnim stališčem, ki ga uveljavlja tako v zahtevi, kot v tožbi, ne more uspeti.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.