Jedro

Že iz tožnikove prošnje za priznanje azila je očitno, da si tožnik lahko poišče zaščito v drugem delu izvorne države, saj je sam izjavil, da je vse od konca vojaških spopadov v letu 2001 pa do vrnitve v domači kraj, v avgustu 2005, ko naj bi ga začeli maltretirati pripadniki specialne policije, živel več let v drugih krajih, brez težav in maltretiranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. in 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Na podlagi podatkov v prošnji za priznanje azila je tožena stranka sklepala, da je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov oziroma, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, prav tako pa v izvorni državi lahko poišče tudi zaščito v delu države, kjer so razmere takšne, kot so v varni izvorni državi, kjer je zagotovljena zaščita pred preganjanjem in resno škodo. Tožnik v svoji prošnji po stališču tožene stranke ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ki bi podkrepil njegove trditve o preganjanju s strani pripadnikov specialne policije "Z.", ki naj bi ga maltretirali in preganjali zaradi njegovega sodelovanja v letu 2001 v albanski vojski. Maltretirali naj bi ga v K., kjer je živel pred spopadi albanske vojske z makedonsko vojsko, medtem ko ga v drugih krajih Makedonije, kjer je živel skupaj z ženo skoraj pet let po navedenih spopadih, ni nihče maltretiral. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) sledilo odločitvi in utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in to v sodbi tudi zapisalo. Presodilo je, da je tožena stranka prišla do odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje na podlagi zadostne in konsistentne dokazne ocene, saj je tudi samo menilo, da tožnik ni izkazal preganjanja v izvorni državi zaradi članstva v določeni vojaški enoti. Obrazložilo je tudi svojo odločitev, da ni razpisalo predlagane glavne obravnave. Menilo je, da tožnik ni navedel ničesar, kar bi izvedbo glavne obravnave smiselno opravičevalo in se pri tej odločitvi tudi oprlo na ustavnopravno in upravno-sodno prakso glede zavračanja tovrstnega dokaznega predloga.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi. Meni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki in dokazi v spisu, saj je tožnik že v tožbi navedel, da je bil dne 18.1.2006 dvakrat ustreljen v srce s strani neznancev in bil zaradi tega v življenjski nevarnosti. Nadalje je navedel, da mu specialna enota policije, imenovana "Z.", že dalj časa grozi in streže po življenju. Tožnik ne more zanikati, da je streljanje dne 18.1.2006 povezano s to enoto policije, saj so ga ti že večkrat pretepli in mu grozili. Streženje po življenju pa je povezano z dejstvom, da je bil tožnik v času vojne pripadnik albanske vojske. Kršeno je bilo tudi načelo zaslišanja in bi že zaradi tega moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila kot očitno neutemeljene pravilno obrazložila, da iz tožnikovih navedb v prošnji za azil ne izhaja, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi svojega sodelovanja v albanski vojski v letu 2001. Tožnik je sam navedel, da od leta 2001 do avgusta 2005 ni imel težav v izvorni državi izven K., kjer je živel pred letom 2001. Težave naj bi se začele z njegovo vrnitvijo v avgustu 2005 v K., kjer naj bi ga maltretirali pripadniki specialne policije "Z.". Kdo naj bi streljal nanj 18.1.2006, ni vedel povedati, ker naj bi bili storilci zamaskirani, streljali pa naj bi nanj iz vozečega avtomobila. Ko pa je navajal maltretiranja specialne policije "Z.", pa je tožnik navedel, da so bili z njim le grobi in da ga niso pretepli. Te navedbe tožnika v njegovi prošnji za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo uporabo določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je iz njih očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnikove navedbe v prošnji, da je živel izven K. mirno, brez preganjanja vse od vojnih spopadov pa do meseca avgusta 2005, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo uporabo določbe 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je že iz tožnikovih navedb očitno, da si tožnik lahko poišče zaščito v drugem delu svoje izvorne države.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, še zlasti o kršitvi načela zaslišanja stranke. V pospešenem azilnem postopku, ki je po svoji naravi skrajšani upravni postopek, lahko organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil, odloči že na podlagi same prošnje in prošnji priloženih morebitnih dokazov. Glede zavrnitve predloga za razpis glavne obravnave pa tudi pritožbeno sodišče meni, da glede na to, da tožnik ni predlagal nikakršnih dokazov, ki bi jih izvajali na glavni obravnavi in s katerimi bi izpodbijal obstoj razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, je sodišče prve stopnje lahko odločilo o tožbi na seji že na podlagi podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je ugotovila, da obstajajo razlogi za odločanje v takem postopku, v katerem pa se razlogi za priznanje azila iz 1. člena ZAzil ne ugotavljajo. Ker neoprava glavne obravnave po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, tudi ni podan pritožbeni razlog iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.