Jedro

Pismena pripoznava obveznosti, katere predmet ni isti kot predmet zastarane obveznosti, se ne šteje za odpoved zastaranju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožnici izročiti dva 500 kg težka bika. Tožnico je zavezalo, da mora tožencu povrniti 21.120,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je toženec že v odgovoru na tožbo priznal, da del zahtevka še ni plačan. Toženec je terjatev delno priznal tudi v odgovoru na dopis tožničinega odvetnika. Razen tega pa terjatev ne more biti zastarana tudi zato, ker je v izročilni pogodbi dne 9.4.1980 izrecno zapisano, da je toženec dolžan tožnici izročiti bika na vsakokratno njeno zahtevo.

Sicer pa je sodišče zmotno ocenilo dokaze. Iz izpovedb prič, ki jih je predlagala tožnica, izhaja, da so njeni sorodniki poskušali pokojnega očeta prepričati, naj izročilno pogodbo spremeni tako, da tožnici ne bi ničesar priznal. Pravzaprav je prišlo do spora med tožničinim možem in njenimi brati. Tožnica in njen mož gotovo ne bi hodila po informacije na sodišče o tem, ali imata pravico zahtevati izpolnitev toženčeve obveznosti. Pomembno je tudi, da je pokojni oče samo tožnici določil, da mora dobiti dva bika in to zato, ker je dolga leta delala na očetovem posestvu, ne da bi imela od tega kake koristi. Nedokazano je, da bi toženec izpolnil svojo obveznost. Če bi namreč to storil, tožnica tožbe bržkone ne bi vlagala. Njena izpovedba je prepričljiva, potrdil pa jo je tudi njen mož M.B. zlasti, ko je opisal razmere, ki so vladale v tožničini družini.

Dokazano je tudi, da je v njeni družini nastal spor zaradi sporne terjatve, ter da so vsi pritiskali na pokojnega očeta, naj spremeni izročilno pogodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev za izročitev dveh bikov zastarala. Toženec se je namreč zavezal izročiti dva bika s pogodbo z dne 9.4.1980 in sicer kadarkoli bo (oz. bi) tožnica to zahtevala. To pomeni, da je tožnica lahko zahtevala takojšnjo izpolnitev obveznosti (314. člen ZOR) in da je potemtakem zastaranje začelo teči prvi dan po sklenitvi omenjene pogodbe, to je 10.4.1980 (361. člen ZOR), nastopilo pa po 5-ih letih (371. člen ZOR), torej 11.4.1985 (2. odstavek 77. člena ZOR). Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi se toženec s pismeno pripoznavo zastarane obveznosti v odgovoru na tožbo odpovedal zastaranju. Pismena pripoznava zastaranja obveznosti se resda šteje za odpoved o zastaranju (1. odstavek 366. člen ZOR), vendar toženec v odgovoru na tožbo sporne obveznosti ni pripoznal, marveč se ji je izrecno upiral in predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka. Navajal je sicer, da se ne upira doplačilu, vendar se ta njegova izjava nanaša na sporno obveznost. Ima namreč povsem drug predmet. Kajti pri sporni obveznosti je to izročitev dveh bikov, pri obveznosti, ki jo je toženec priznal v odgovoru na tožbo, pa denar. Enako velja glede toženčevega odgovora na dopis tožničinega odvetnika. Ker je torej tožničina terjatev zastarala, je (že iz razloga procesne ekonomije) nepotrebno razpravljati, ali je tudi prenehala. Toda ker se je sodišče prve stopnje v to vseeno spuščalo ter je prišlo do zaključka, da je obveznost prenehala z nadomestno izpolnitvijo (308. člen ZOR) in ker pritožba izpodbija to ugotovitev prvostopnega sodišča, velja vendarle obravnavati tudi ta del pritožbe.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Temelji namreč na skladnih izpovedba bratov in sester pravdnih strank, da je toženec tožnici namesto bikov izročil denar, ter da je tožnica to sprejela. Izpovedbe teh prič potrjujejo tudi indici, med drugim zlasti, da tožnica bržkone ne bi čakala s tožbo kar 10 let, posebej, če se je njen mož večkrat informiral na sodišču o možnosti izterjave sporne terjatve. Dokazne ocene pa tožnica ne more omajati zgolj s trditvami, da so bratje in sestre sovražno razpoloženi do nje (J.K., ki je v sporu s tožničinim možem, sodišče niti ni zaslišalo), da z možem ne bi hodila na sodišče in da ne bi vložila tožbe, če bi toženec svojo obveznost izpolnil. Jalovo je tudi pavšalno zatrjevanje, da je bila tožnica v svoji izpovedbi zelo prepričljiva ter da toženec obveznosti iz izročilne pogodbe ni izpolnil. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).