Jedro

Kdaj priča ne more ali zelo težko pride k sodišču, kot tudi kdaj je njena izpovedba tako pomembna, da jo je - tudi v primeru, ko je bila že zaslišana v preiskavi - treba zaslišati po 1.odst. 337.čl. ZKP, pa je dejansko vprašanje, o katerem odloča razpravljajoči senat na podlagi konkretnih okoliščin.

Glede na veljavne monetarne predpise je v Sloveniji tolar edino zakonito plačilno sredstvo (71.čl. Zakna o banki Slovenije in 5.čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91), 1.odst. 2.čl. Zakona o denarni enoti RS in 1.čl. Zakona o uporabi denarne enote RS (Ur. l. RS št. 17/91).

Ker ne gre za izjemo od navedenih prisilnih predpisov, bi morala biti zahtevana odškodnina izražena v tolarjih, ne pa v tuji valuti.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega E.Č. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da je obsojenec E.Č.

dolžan plačati oškodovancu J.P. znesek 3.800 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju pooblaščene banke, ki jo izbere oškodovanec na dan plačila; sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 3.11.1997 obsojenca E.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 212. člena KZ določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek J.P. in sicer 3.800,00 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1995 dalje.

Obsojencu so bili naloženi v plačilo še stroški kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povrečina v znesku 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.6.1998 pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo tako, da je prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter je obsojencu na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ izreklo kazen 4 mesece zapora, v ostalem pa je pritožbo okrožne državne tožilke in v celoti pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Zagovornica obsojenca E.Č. je pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve v smislu 420. člena ZKP in sicer predvsem kršitev določil kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbo Okrožnega sodišča v Kranju in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje oziroma v korist obsojenca izda drugačno odločitev, predvideno v določilu 426. člena ZKP. Obenem predlaga v smislu 4. odstavka 423. člena ZKP, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine glede na to, da mora obsojenec dne 15.3.1999 nastopiti prestajanje zaporne kazni.

Zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je odločitev prej navedenih sodišč nepravilna in nezakonita in sicer kot posledica kršitve določb kazenskega postopka, ki se nanašajo na izvajanje dokaznega postopka na glavni obravnavi. Obramba je namreč že v postopku na prvi stopnji in tudi pozneje v pritožbi trdila, da v danem primeru sodišče ne bi smelo uporabiti določila 340. člena ZKP, na podlagi katerega je namesto neposrednega zaslišanja dveh prič - oškodovancev, le prebralo njuni izpovedbi, ki sta ju dala v preiskavi pred zaprošenim sodnikom. Po mnenju obrambe je prvostopno sodišče imelo golo formalo podlago za branje zapisnikov, ker ne gre dvomiti, da bi priči glede na starost in zdravstveno stanje težko prišli k sodišču. Vendar pa bi se za tak način dokazovanja po prepričanju obrambe sodišče lahko odločilo le v primeru, ko bi ne šlo za tako pomembne dokaze kot je to primer v dani zadevi, ko je šlo za neskladni izpovedbi oškodovancev, kar bi nujno narekovalo dodatno razjasnitev dejanskega stanja, saj zoper obsojenca ni bilo nobenih neposrednih dokazov, pač pa so na njegovo krivdo napeljevali le indici. V takem primeru je sodišče imelo na voljo za razjasnitev okoliščin, ne da bi oškodovanca mučilo s prihodom na glavno obravnavo, izvedbo dodatnega zaslišanja obeh prič - oškodovancev po preiskovalnem sodniku sodišča, kjer prebivata. To možnost nudi 337. člen ZKP. Obsojenec bi imel tako možnost pričama postaviti vprašanja, saj te možnosti v preiskavi ni izkoristil glede na to, da je bilo zaslišanje v Kopru in je upal, da bo zadeva zaključena že po končani preiskavi. V nasprotnem primeru pa je bilo upravičeno računati, da bo obramba pričam lahko postavljala vprašanja na glavni obravnavi in obsojencu odsotnost ob zaslišanju prič v fazi preiskave ne bi smela škodovati. Skoraj vsi obsojenčevi dokazni predlogi so bili zavrnjeni, tudi zaslišanje kriminalista v zvezi z vsebino zapisov na kuverti, po katerih sta oškodovanca izračunala vsoto ukradenega denarja. S tem je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Postopku sodišča je možno očitati najmanj, da niso bila z enako mero pazljivosti obravnavana dejstva, ki so obsojenca obremenjevala, kakor tista, ki so mu bila v korist. Sodišče je neskladje v izpovedbah oškodovancev pavšalno pripisalo njuni starosti in pozabljivosti, ob tem pa ni pomislilo, da sta ti dve okoliščini lahko v enaki meri vplivali na bistveni del njunih izpovedb, zaradi katerih je bil obsojenec obsojen. V zahtevi za varstvo zakonitosti se ne očita nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker to ni upoštevno, pač pa zahteva opozarja na dejstvo, da je zaradi neustrezne uporabe določil ZKP, sodišče kršilo temeljna načela tega postopka, med katerima sta tudi načeli ugotavljanja materialne resnice in načelo neposrednosti. Končno je nezakonita odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, po katerem je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo, da J.P. plača 3.800 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1995 dalje. Ne glede na vprašljivost priznanja zahtevka v DEM zagovornica opozarja, da oškodovanec ni uveljavljal zamudnih obresti, zato je sodišče v tem delu njegov zahtevek prekoračilo.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice navaja, da je iz listovne številke 83 spisa razvidno, da sta bili izpovedbi prič oškodovancev prebrani v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP.

Sodišče ni kršilo zakona, ko je prebralo izpovedbe prič, ki zaradi tehtnih vzrokov niso mogle priti na glavno obravnavo. V takem primeru ni bila kršena pravica do obrambe, res pa pomeni določba 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP odmik od nekaterih načel kazenskega postopka. Zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zato naj se zahteva obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenca uveljavlja razloge iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost prvostopne in drugostopne sodbe. Glede na očitek nepravilne uporabe 1. odstavka 340. člena ZKP in opustitve uporabe 337. člena ZKP ter s tem povezanim očitkom kršitve načela iskanja materialne resnice ter načela neposrednosti dokazov, je bilo v zvezi z očitanimi kršitvami upoštevati vsebino 1. odstavka 337. člena ZKP. Ta določa, kako mora sodišče ravnati na glavni obravnavi, če zve, da priče ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču. V takem primeru sme senat, če je po njegovem mnenju izpovedba pomembna, odrediti, naj pričo zunaj glavne obravnave zasliši predsednik senata ali sodnik, ki je član senata ali naj ga zasliši preiskovalni sodnik sodišča, na katerega območju priča živi. Po 3. odstavku navedenega člena pa je določeno med drugim, da se strankam vselej sporoči, kdaj in kje bo zaslišana priča. V 1. odstavku 340. člena pa je določeno, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič poleg primerov, ki so posebej določeni v ZKP, po odločbi senata prebrati na glavni obravnavi samo v tem odstavku posebej naštetih primerih, pri čemer je v 1. točki med drugim določeno, da se sme prebrati izpovedbe zaslišanih oseb med drugim, če zaradi starosti, bolezni ali drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču. Določbi 1. odstavka 337. člena in 1. odstavka 340. člena torej pomenita zakonski izjemi od načela neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi. Kdaj priča ne more ali zelo težko pride k sodišču, kot tudi kdaj je njena izpovedba tako pomembna, da jo je - tudi v primeru, ko je bila že zaslišana v preiskavi - treba zaslišati po 1. odstavku 337. člena, pa je dejansko vprašanje, o katerem odloča razpravljajoči senat na podlagi konkretnih okoliščin.

Obsojenec se zaslišanja prič - oškodovancev A.B.P. in J.P. v preiskavi po zaprošenem sodniku, kljub izkazanemu obvestilu, ni udeležil, zato se ne more sklicevati na to, da mu ni bila dana možnost postavljati pričam vprašanja, pomembna za njegovo obrambo. Tako prvostopno sodišče kot sodišče druge stopnje sta glede na izkazano zdravstveno stanje obeh oškodovancev oziroma prič, ki sta svoje izostanke vsakokrat pisno opravičila in predložila ustrezne dokaze o zdravstvenem stanju in nezmožnosti za potovanje ter glede na vsebino izpovedb obeh povabljenih prič, ocenili, da zadošča za potrebe tega kazenskega postopka prečitanje izpovedb obeh prič, podanih pred preiskovalnim sodnikom v teku kazenske preiskave in sta svoje sklepe in stališča v sodbah tudi ustrezno obrazložili. Zato nista podani zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka po 340. in 337. členu ZKP in tudi ne zatrjevana kršitev načela neposrednosti, glede na to, da ZKP določa, da se smejo ob pogojih iz 1. odstavka 340. člena prebrati zapisniki o zaslišanju prič. Kolikor se obramba ne strinja z dokazno oceno v sodbah sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje, napada ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ni predmet presoje v postopku o zahtevi varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP se odločitev o premoženjskopravnem zahtevku lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti (1. odstavek 108. člena ZKP). Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na nezakonit izrek o premoženjskopravnem zahtevku v sodbi sodišča prve stopnje, ko je bilo obsojencu naloženo plačilo zneska 3.800 DEM oškodovancu z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede na veljavne monetarne predpise je v Sloveniji tolar edino zakonito plačilno sredstvo (71. člen Zakona o banki Slovenije in 5. člen Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91), 1. odstavek 2. člena Zakona o denarni enoti RS in 1. člen Zakona o uporabi denarne enote RS (Uradni list RS, št. 17/91). Vse obveznosti in vsi posli, ki se glasijo na denar in so sklenjeni v Sloveniji med domačimi osebami, se izkazujejo in izvršujejo v tolarjih, če ne gre za izjemo, posebej predvideno v zakonu.

Oškodovanec je zahteval, da mu obdolženec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Ker ne gre za izjemo od navedenih prisilnih predpisov, bi morala biti zahtevana odškodnina izražena v tolarjih, ne pa v tuji valuti. Sodišče bi zato moralo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku oblikovati v skladu s temi predpisi, ravnalo pa je drugače: oškodovancu je priznalo uveljavljeni zahtevek 3.800 DEM, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi; to zadnje nad uveljavljanim zahtevkom (ultra petitum), kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu Vrhovno sodišče ugodilo tako, da je odločbo o premoženjskopravnem zahtevku dopolnilo z besedilom, da je obsojenec dolžan oškodovancu znesek v tuji valuti povrniti v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju pooblaščene banke, ki jo izbere oškodovanec, na dan plačila. Z izrekom je obsojenčeva dajatev zgolj usklajena s prisilnimi zakonitimi predpisi, vrednost odškodnine pa se ni spremenila.

Glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti v preostalem delu ni utemeljena jo je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Očitane kršitve zakona namreč niso podane, kolikor pa se zahteva za varstvo zakonitosti nanaša na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, jo je bilo prav tako zavrniti.