Jedro

Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v spornem obdobju, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, je upravičen na podlagi prvega odstavka 132. člena ZDR-1 do odpravnine ob upokojitvi v višini dveh povprečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

Izrek

Pritožbi zoper zamudno sodbo in zoper sklep o stroških se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016 in 2017 obračunati znesek v višini 3.175,57 EUR bruto, od njega odvesti akontacijo dohodnine in nato tožniku izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska: 1.327,10 EUR od 24. 8. 2015 dalje do plačila, od zneska 664,21 EUR od 2. 7. 2016 dalje do plačila in od zneska 676,17 EUR od 2. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino ob upokojitvi v višini 3.346,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka).

S sklepom je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 210,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo in sklep o stroških postopka vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo in sklep, v svoji obrazložitvi pa ni pojasnilo zakaj naroka ni razpisalo. Meni, da bi svoje nasprotne razloge lahko podala na naroku, kjer bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi direktorja A.A. in šele na podlagi izvedbe naroka bi lahko ugotovilo dejansko stanje in izdalo sodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da na bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku in ne razpiše naroka za glavno obravnavo kot zmotno zatrjuje pritožba.

6. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, kar se je zgodilo v konkretnem primeru, se šteje, da priznava navedbe tožnika v tožbi. Dejansko se tožbene navedbe štejejo za resnične in priznane zato, ker jih tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) prerekala. Zato tožena stranka v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, ne more uveljavljati, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok in zaslišati direktorja tožene stranke. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno, glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

7. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je razvidno: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2011 do 28. 2. 2018, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi upokojitve; - da tožena stranka tožniku ni izplačala regrese za letni dopust za leto 2014, 2015, 2016 in 2017; - da tožena stranka tožniku ob prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve ni izplačala odpravnine ob upokojitvi.

Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in v skladu z 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami - ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1 toženi stranki naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leti 2014 in 2015 v višini 1.327,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015, kot je to zahteval tožnik, od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 664,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 in od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 667,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017, ko je toženka prišla v zamudo.

8. Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2011 do 28. 2. 2018, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, je upravičen na podlagi prvega odstavka 132. člena ZDR-1 do odpravnine ob upokojitvi v višini dveh povprečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Povprečna plača v Republiki Sloveniji za pretekle 3 mesece (november in december 2017 ter januar 2018) je znašala 1.673,44 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna tožniku skladno s prvim odstavkom 132. člena ZDR-1 izplačati odpravnino ob upokojitvi v višini 3.346,88 EUR (2 x 1.673,44 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje, saj je z izplačilom odpravnine prišla z zamudo s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja tožnika, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

9. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi pravilno naložilo plačila stroškov postopka tožnika in sicer v višini 210,00 EUR priglašene sodne takse za tožbo.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 1. točka 365. člena ZPP).