Jedro

Upnik mora dokazati verjetnost obstoja terjatve, saj je sodišče vezano na trditveno podlago tožbe, ker odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1.odst. 2.čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe, kar pomeni, da sme v ponovljenem postopku stranka navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti oziroma predložiti (2.odst. 362.čl. ZPP v zvezi z 239. in 15.čl. ZIZ).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi t a izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 29.06.2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo upnika, s katero bi se dolžniku prepovedalo: a) izvrševati sklep skupščine pod točko 4 dnevnega reda z dne 12.02.2007 o povečanju osnovnega kapitala ter b) vpisati in sprejemati vplačila navadnih imenskih kosovnih delnic, izdanih na podlagi tega skupščinskega sklepa, vse pod grožnjo z denarno kaznijo v primeru kršitve teh prepovedi. Z izpodbijanim sklepom z dne 10.07.2007 pa je sodišče prve stopnje dopolnilo svojo odločitev, in sicer je naložilo upniku, da mora v roku 8 dni povrniti dolžniku 136,17 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sklepu z dne 29.06.2007 se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil upnik, pri čemer je predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni in v celoti ugodi postavljenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo napotkov višjega sodišča in v tej zvezi navedb iz njegove pripravljalne vloge z dne 09.07.2007. V tej vlogi ni šlo za nova dejstva, saj ta dejstva niso nastala po izdani začasni odredbi, temveč so obstajala že ob priliki izdaje prvega sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredbi. Vendar se takrat o njih ni razpravljalo. Poleg tega je dejstva in dokaze predlagatelj postopka navedel po napotku pritožbenega sodišča. Nasprotni udeleženec poleg tega sporne posojilne pogodbe sploh ni predložil v sodni spis. V pisni vlogi z dne 19.09.2007 je dopolnil svojo pritožbo tako, da je predložil posojilno pogodbo z dne 09.06.2006 in v tej zvezi navedel, da sta P. d.d. kot posojilojemalec in I. d.o.o. kot posojilodajalec že ob sklenitvi posojilne pogodbe soglašala, da se celo ali del posojila naknadno pretvori v delniški kapital P. d.d., s čimer je uprava dolžnika prekoračila svoje pristojnosti in posegla v pristojnosti skupščine.

Dolžnik je na pritožbo podal odgovor in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo upnika zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Prav tako je upnik vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10.07.2007, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tej zvezi je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da o pritožbi upnika zoper glavno stvar še ni pravnomočno odločeno, zato izpodbijani sklep nima zakonske podlage.

Obe pritožbi upnika sta neutemeljeni.

Glede pritožbe zoper odločitev o glavni stvari (predlagani začasni odredbi): Skupščina družbe P. d.d. je v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi 12.02.2007 sprejela sklep o dokapitalizaciji družbe s stvarnim vložkom tako, da se terjatev delničarja I. d.o.o. do družbe v višini najmanj 3.117.524,88 EUR konvertira v osnovni kapital družbe. V konkretnem primeru gre torej za izdajo na novo izdanih delnic na podlagi konverzije terjatev enega delničarja, kar je v bistvu povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom. Pritožbeno sodišče je zato že v sklepu z dne 11.05.2007, s katerim je razveljavilo odločitev prvostopnega sodišča z dne 30.03.2007 (s katerim je bilo odločeno, da se zavrne ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo), zavzelo pravno stališče, da je pri takšnem povečanju osnovnega kapitala že po naravi stvari jasno, da je prednostna pravica ostalih delničarjev izključena, toda to še ne opravičuje večinske delničarje, da izigrajo manjšinske delničarje s tem, da ne spoštujejo materialne predpostavke za izključitev te pravice. V tej časovni točki pa je upnik zgolj posplošeno zatrjeval, da dolžnik ni izkazal stvarno upravičenih razlogov za izključitev prednostne pravice, po drugi strani pa je bil dolžnik povsem konkreten, saj je navajal, da nima sredstev za vračilo spornega kredita in da če ne bo izpeljana obravnavana dokapitalizacija, se bo moral zadolžiti pri bankah ali pa prodati premoženje, pri čemer se bo vsekakor kapitalsko izčrpal. Pritožbeno sodišče je moralo sklep sodišča prve stopnje z dne 30.03.2007 razveljaviti zaradi postopkovne kršitve (člen 354/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), saj je sodišče prve stopnje mimo konkretnih zatrjevanj upnika samo iskalo opravičilo za ugotovitev neobstoja materialne predpostavke za izključitev prednostne pravice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločanja pravilno izhajalo iz premise, da mora upnik dokazati verjetnost obstoja terjatve, saj je sodišče vezano na trditveno podlago tožbe, ker odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1.odst. 2.čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe, kar pomeni, da sme v ponovljenem postopku stranka navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti oziroma predložiti (2.odst. 362.čl. ZPP v zvezi z 239. in 15.čl. ZIZ). Iz tega razloga je treba pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da gre pri navedbah upnika v pripravljalni vlogi z dne 19.06.2007 (ki je bila vložena po prejemu odločbe pritožbenega sodišča z dne 11.05.2007) za novote, glede katerih bi upnik moral izkazati, da jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti. Ker tega pogoja upnik niti ni skušal dokazati, teh navedb sodišče prve stopnje ni moglo in ni smelo upoštevati. V tej zvezi tudi niso pravno pomembni pritožbeni razlogi, da gre za dejstva, ki so obstajala že v času prve odločitve sodišča prve stopnje, marveč je pravno relevantno to, da teh dejstev upnik ni pravočasno navajal oziroma zatrjeval, te zamude pa kasneje niti ni skušal z razumnimi razlogi opravičiti. Kajti, čeprav je pritožbeno sodišče prvotno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, stranka v ponovljenem postopku ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, četudi glede vprašanja, ki ga je izpostavilo šele pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, saj to ne pomeni, da stranka teh navedb in dokaznih predlogov ni mogla predhodno navesti brez svoje krivde.

Glede na to, da upnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve na razveljavitev skupščinskega sklepa dolžnika, je moralo pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. in 239.čl. ZIZ).

Glede pritožbe zoper odločitev o stroških postopka: O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (3.odst. 163.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. in 239.čl. ZIZ), zato je pravno zmotna pritožbena navedba, da je izpodbijana stroškovna odločitev preuranjena, ker o glavni stvari (predlagani začasni odredbi) še ni pravnomočno odločeno. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče tudi to pritožbo upnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker dolžnik v tej vlogi ni navedel nič takega, kar bi prispevalo pri odločitvi v obravnavani zadevi.