Jedro

Pogoj za pridobitev pravice do subvencije je, da je delavec zaposlen za polni delovni čas, ni pa relevantno, kdaj se je delavec zaposlil, niti ali je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas. Zavrnitve pravice do dodelitve subvencije ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 11. člen ZIUOOPE, ki pojasnjuje, kakšen je namen ukrepa.

Izrek

I. Predlog strank za združitev zadev, ki se vodita pred Upravnim sodišče RS pod opr. št. I U 1557/2020 in I U 1558/2020, se zavrne.

II. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-6393/2020-7 z dne 16. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka). Posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka), sklep je takse prost (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije razvidno, da sta osebi A.A. in B.B. pri tožniku (v nadaljevanju tudi: delodajalec) zaposlena od 18. 6. 2020 dalje, oseba C.C. od 1. 7. 2020 dalje in oseba Č.Č. od 20. 7. 2020 dalje. Vsem štirim delavcem je bilo odrejeno delo s skrajšanim delovnim časom od 20. 7. 2020 dalje. Nadalje še navaja, da bi ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi delodajalec moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas in bi zato lahko skladno s 65. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) sklenil pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega. Po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi ne gre za ohranjanje delovnih mest v smislu namena ukrepa delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa, kot je opredeljen v 11. členu Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS št. 80/20, v nadaljevanju ZIUOOPE), zato delodajalec ni upravičen do uveljavljanja pravice do subvencioniranja skrajšanja delovnega časa po ZIUOOPE.

3. Tožnik navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev subvencije, saj je bil vpisan v poslovni register pred 13. marcem 2020 ter zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas in najmanj 10 % zaposlenim mesečno ne more zagotavljati najmanj 90 % dela. Deluje na področju turizma, to je panoge, ki je v času pandemije najbolj prizadeta. Pojasnjuje, da je Č.Č. sklenil delovno razmerje za polni delovni čas 20. 7. 2020, A.A. in B.B. sta sklenila delovno razmerje za polni delovni čas 18. 6. 2020, C.C. je sklenila delovno razmerje za polni delovni čas 1. 7. 2020, delo s skrajšanim delovnim časom pa jim je bilo odrejeno 20. 7. 2020. Ob sklenitvi pogodbe jim je delodajalec zagotavljal delo za polni delovni čas, nato pa je zaradi razmer, ki so nastale kasneje, prišlo do situacije, da razmere na trgu niso omogočale dela za polni delovni čas. Po sklenitvi delovnih razmerij je prišlo do nenadne odpovedi aranžmajev, zato tožnik ni mogel več zagotavljati dela za polni delovni čas in je odredil skrajšanje polnega delovnega časa, zato se ne strinja s toženo stranko, da naj ne bi zadostil namenu ZIUOOPE. Navaja, da si tožena stranka napačno tolmači namen zakona, češ da subvencijo mogoče dobiti le v primeru, če bi bil delavec zaposlen že pred sprejemom zakona, saj v ZIUOOPE ni zapisano, kdaj naj bi moralo biti sklenjeno delovno razmerje, za katerega se lahko pridobi subvencije. Namen zakona pa je jasen, in sicer ohranjanje delovnih mest zaradi COVID-19. Sodišču predlaga, naj enotno obravnava obe tožnikovi tožbi zoper izdana sklepa tožene stranke iz naslova zavrnitve pravice do subvencije in da izpodbijani sklep spremeni tako, da vlogi ugodi, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne toženi stranki zadevo v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v obravnavanem primeru za pravno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno uporabila ZIUOOPE. Sodišču predlaga, naj združi postopek v zadevi št. I U 1557/2020 v skupno obravnavanje s postopkom v predmetni sporni zadevi, ki se vodi pod opr. št. I U 1558/2020 in o zadevi čimprej odloči. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni sledilo predlogu strank, naj združi dva upravna spora, ki se vodita pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 1557/2020 in I U 1558/2020, saj tožbi v navedenih zadevah nista vloženi zoper isti upravni akt. To pomeni, da predmet postopka ni isti, zaradi česar niso podani razlogi za združitev postopkov po 42. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep o zavrnitvi pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je tožnik odredil delo s skrajšanim delovnim časom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka svojo odločitev opre na 11. člena ZIUOOPE, ki določa, da se z namenom ohranitve delovnih mest, zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov ureja možnosti odreditve dela s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo delavca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas.

8. Sodišče na podlagi navedb v tožbi in odgovoru na tožbo ugotavlja, da med stranka ni sporno, da sta bili pri tožniku kot delodajalcu zaposleni osebi A.A. in B.B. od 18. 6. 2020 dalje, oseba C.C. od 1. 7. 2020 in oseba Č.Č. od 20. 7. 2020 dalje in da je vsem štirim delavcem odredil delo s skrajšanim delovnim časom od 20. 7. 2020 dalje. Sporno je, ali je tožena stranka ob upoštevanju ugotovljenih nespornih dejstev pravilno uporabila relevantna materialno-pravna določila ZIUOOPE .

9. Po vpogledu izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da pravne podlage, na kateri je utemeljila sprejeto odločitev, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnila. Sklicevanje zgolj na 11. člen ZIUOOPE, ki le pojasnjuje, kakšen je namen ukrepa, samo po sebi še ne utemeljuje sprejete odločitve, saj iz 11. člena ZIUOOPE izhaja le, da se z omenjenim zakonom z namenom ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov ureja možnost odreditve dela s skrajšanim delovnim časom.

10. Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je eden od začasnih ukrepov, ki ga je država sprejela za blažitev posledic epidemije Covid-19. Na podlagi določb ZIUOOPE, ki je pričel veljati 31. 5. 2020, se s 1. 6. 2020 za delodajalce ureja možnost delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Ukrep v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZIUOOPE delodajalcem omogoča, da delavcem, ki so zaposleni za polni delovni čas, začasno odredijo delo s skrajšanim delovnim časom, brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020.1

11. ZIUOOPE v členih od 11 do 23 podrobneje ureja pogoje za dodelitev subvencije, upravičene delodajalce, višino subvencije, pravice in obveznosti delavcev, obveznosti delodajalcev, kot tudi postopek uveljavljanja subvencije in izvajanje nadzora nad dodelitvijo sredstev. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZIUOOPE lahko pravico do subvencije po tem zakonu uveljavlja delodajalec, ki je pravna ali fizična oseba in ki je bil v Poslovni register Slovenije vpisan pred 13. marcem 2020 ter zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas in po njegovi oceni najmanj 10 % zaposlenim mesečno ne more zagotavljati najmanj 90 % dela.

12. Sodišče na podlagi citirane določbe 11. člena in prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE ugotavlja, da iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev subvencije, ne izhaja, da bi bila odobritev subvencije vezana na datum sklenitve delovnega razmerja do določenega datuma, kot to v konkretnem primeru zaključi tožena stranka. Pogoj za pridobitev pravice do subvencije je, da je delavec zaposlen za polni delovni čas, ni pa relevantno, kdaj se je delavec zaposlil, niti ali je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas. Zavrnitve pravice do dodelitve subvencije ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 11. člen ZIUOOPE, ki pojasnjuje, kakšen je namen ukrepa, in z zaključkom, da bi tožnik ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. Podlage za takšno odločanje v ZIUOOPE ni, v tem smislu, da bi pristojni organ lahko ocenjeval, ali bi delodajalec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, nov upravni akt pa bo morala izdati v 30 dneh od vročitve sodbe toženi stranki (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče ni odločilo o sporu polne jurisdikcije, saj v konkretnem primeru trenutni podatki zadeve še ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločanje o stvari, zaradi česar niso podani pogoji za to vrstno odločanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez oprave glavne obravnave, za kar je podlaga v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi navedb v tožbi in odgovora na tožbo očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

17. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je bilo v nadaljevanju večkrat podaljšano, s t.i. sedmim protikoronskim zakonom (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije Covid-19, ZIUPOPDVE), ki je stopil v veljavo 31. decembra 2020, je bilo podaljšano do 30.. 6. 2021.