Jedro

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. To pomeni, da zastaralni rok začne teči prvi dan naslednjega leta, ne z dnevom nastanka taksne obveznosti, ki nastane z opravo dejanja. Opomin sodišča stranki za plačilo sodne takse prekine zastaranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je zastarala pravica zahtevati plačilo sodne takse za odgovor na tožbo, vložen dne 13.5.1996. Toženi stranki je odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo, vloženo dne 10.4.2000, v višini 450.000,00 SIT, ki jo je tožena stranka dolžna plačati v 8 dneh po pravnomočnosti tega sklepa in v enakem roku sodišču predložiti potrdilo o plačilu.

Tožena stranke se pritožuje zoper 2. točko sklepa, v kateri ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo sodne takse v višini 450.000,00 SIT, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da je zastarala tudi pravica zahtevati plačilo takse za pritožbo oziroma toženi stranki naloži v plačilo 40.629,00 SIT sodne takse za pritožbo z dne 10.4.2000, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. I Pd 500/96 dne 10.4.2000. Sodišče prve stopnje je z nalogom dne 9.5.2000 pozvalo toženo stranko k plačilu takse, nato pa šele 22.10.2002 poslalo opomin za plačilo te iste takse. Glede na to, da je od vložitve pritožbe minilo že več kot 2 leti, sodišče pa ni opravilo nobenega uradnega dejanja, katerega namen je bila izterjava sodne takse, je po mnenju tožene stranke tudi pravica zahtevati plačilo sodne takse za pritožbo zastarala. Edino dejanje, ki bi v tem primeru prekinilo zastaranje, bi bila izdaja odločbe po 27. členu ZST. Opomina za plačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo, dne 22.10.2002, ni mogoče šteti kot takšno dejanje, ki bi prekinilo zastaranje, saj opomin glede na zahtevo tožene stranke z dne 17.5.2000 ni bil utemeljen ter je bil preuranjen in tako v nasprotju z ZST.

V kolikor se pritožbeno sodišče ne strinja z ugovorom zastaranja ali navedenimi procesnimi ugovori pa meni pritožba tožene stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje o višini dolgovane takse tudi materialnopravno napačna. V skladu s tarifno številko 3 Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1-1/90 s spremembami) se za pritožbo plača dvojna taksa iz 1. odst. tarifne številke 1. Tarifna številka 1 določa, da se plača taksa po vrednosti zahtevka, pri čemer je v pojasnilu k tarifni številki 1 pod točko d jasno določeno, da se v primeru, da ena tožba obsega več zahtevkov zoper istega toženca, taksa zaračunana po vrednosti, ki predstavlja seštevek vseh zahtevkov. Ker je bilo v predmetni zadevi z eno tožbo zoper istega toženca uveljavljanih več zahtevkov v skupnem znesku 4.537.383,00 SIT, bi se kot vrednost za obračun takse moral upoštevati navedeni znesek. Ker se je tožena stranka pritožila le zoper obsodilni del (2.031.431,00 SIT), bi moralo sodišče v skladu s 4. točko 25. člena ZST za odmero takse vzeti le vrednost izpodbijanega dela. Glede na navedeno bi taksa za pritožbo ob upoštevanju 3. v zvezi s tarifno številko 1 v tej zadevi lahko znašala največ 2% od 2.031.431,00 SIT (vrednost zahtevka znaša več kot 100.000 točk) oziroma 40.629,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem zastaranja pravice zahtevati plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo ni ukvarjalo, ker tožena stranka tega tekom sodnega postopka ni ugovarjala. Je pa odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati takso za pritožbo v višini 450.000,00 SIT in pri tem upoštevalo, da je 25 tožnikov skupaj vložilo tožbo zoper toženo stranko zaradi izplačila denarnih zahtevkov in ker so tožniki le formalni sosporniki, je temu ustrezno odmerilo takso za pritožbo, ki jo mora plačati tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbeno navedbo glede podanega ugovora zastaranja pravice terjati plačilo sodne takse za pritožbo, vendar je ugotovilo, da ta pravica ni zastarala. Po 9. členu Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. št. 1/90 - 99/2002) pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pritožba vložena dne 10.4.2000, nalog za plačilo sodne takse pa je tožena stranka prejela 10.5.2000. Tožena stranka je z vlogo z dne 12.5.2000 predlagala naslovnemu sodišču, da v skladu s 27. členom ZST izda odločbo o odmeri takse, zlasti zato, ker je menila, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse za odgovor na tožbo, ki je bil vložen 8.5.1996, že zastarala. Sodišče take odločbe ni izdalo. Pritožbeno sodišče je dne 19.7.2002 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Opomin za plačilo sodne takse za pritožbo pa je bil toženi stranki posredovan dne 22.10.2002. Upoštevajoč dikcijo 9. člena ZST je dveletni zastaralni rok že iztekel, saj pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. V konkretnem primeru je bilo treba takso plačati v letu 2000, to pa pomeni, da je dveletni zastarali rok začel teči prvi dan naslednjega leta in se je iztekel leta 2003. Sodišče prve stopnje je sklep o odmeri takse izdalo dne 6.3.2003, torej po preteku tega roka, vendar se je z opominom za plačilo sodne takse, ki ga je sodišče izdalo dne 22.10.2002, prekinilo zastaranje pravice zahtevati plačilo takse po 2. odst. 9. člena ZST. Po mnenju pritožbenega sodišča gre pri opominu za plačilo sodne takse za tako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse za pritožbo zastarala.

Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na pojasnilo k tar.št. 1 pod točko d, ki določa, da se v primeru, da ena tožba obsega več zahtevkov zoper istega toženca, taksa zaračuna po vrednosti, ki predstavlja seštevek vseh zahtevkov. To se ne nanaša na večje število tožnikov, ki imajo vsak svoj zahtevek do tožene stranke, kot je to v konkretnem primeru, ampak velja le, če en tožnik uveljavlja več zahtevkov zoper istega toženca. Le v takem primeru se taksa zaračuna po vrednosti, ki predstavlja seštevek vrednosti vseh zahtevkov. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno izračunalo sodno takso, ki jo mora plačati tožena stranka in pri tem izhajalo iz določbe ZPP, ki opredeljuje formalno sosporništvo. Po 2. točki 1. odst. 191. člena ZPP gre za formalne sospornike na aktivni strani, če več oseb toži z isto tožbo enega toženca, če so predmet spora zahtevki iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. To pa pomeni, da niso v nobeni materialnopravni zvezi in je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja pa ne koristijo ali škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Pri tem je nepomembno, da so tožniki svoje procesno dejanje opravili z eno vlogo in ne s 25 posameznimi. Zato mora tožena stranka plačati takso za pritožbo zoper sodbo glede na vrednost izpodbijanega zneska, ki je bil prisojen posameznemu tožniku in to za vsakega tožnika posebej.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP odločilo, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.