Jedro

Dolžnost delodajalca je, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z zadostno skrbnostjo preveri, ali uživa delavec posebno varstvo pred odpovedjo. V primeru delavcev pred upokojitvijo v skladu z določbo tretjega odstavka 114. člena ZDR-1 lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena pridobi podatke iz zbirk ZPIZ. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi napravila take poizvedbe, ne glede na to, da je bila seznanjena s tožnikovim datumom rojstva in skupno delovno dobo, kar pomeni, da ji zatrjevana škoda ni nastala zaradi opustitve tožnika, pač pa zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja.

Zgolj dejstvo, da je tožnik v sporu zatrjeval, da je bil šikaniran s strani nadrejenega, pa se to v postopku ni ugotovilo, ne more utemeljeno porušiti odnosov med njima tako, da bi bilo izključeno njuno nadaljnje sodelovanje, ki naj bi bilo glede na delovni proces neizogibno. Zgolj dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, ne kaže na njegovo dobro zaposljivost, saj je starejši delavec in delovni invalid III. kategorije, star 56 let, kar brez dvoma pomeni slabšo zaposljivost, ne glede na trenutne razmere na trgu delovne sile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2021 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, razen za čas od 15. 2. 2022 do 9. 6. 2022 (II. in III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 12. 2020, ga pozove nazaj na delo ter mu za obdobje od 10. 6. 2022 do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja (delovno dobo, zavarovalno dobo, prijavo v socialna zavarovanja) ter plača nadomestila plače v mesečni višini 1.623,49 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja za čas od 15. 2. do 9. 6. 2022 s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, za 3,44 EUR višje mesečno denarno nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od nadomestil plač že od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku povrne stroške postopka 960,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo in sklep (z izjemo V. točke izreka) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njuno spremembo tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede nezakonitosti odpovedi vztraja, da bi jo tožnik skladno s prvim odstavkom 36. in 37. členom ZDR-1 moral obvestiti, da uživa posebno varstvo pred odpovedjo, saj ji to ni bilo znano. Navaja, da ji je tožnik povzročil škodo s tem, da je ni pravočasno (po prejemu odpovedi ali vsaj na sestanku 12. 1. 2022) obvestil o posebnem pravnem varstvu pred odpovedjo, čeprav je za to vedel, kar je zloraba njegovih pravic in njenega zaupanja, zaradi česar je odpoved zakonita. Nasprotuje odločitvi o reintegraciji tožnika in se zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dalo prednost interesom tožnika. V primeru reintegracije bi morala svoj delovni proces prilagoditi tožniku kot problematičnemu delavcu, kar ni življenjsko. Navaja, da ima tožnik kljub starosti 56 let dobre zaposlitvene možnosti, saj ni več varovan kot delavec pred upokojitvijo, takoj po prenehanju delovnega razmerja se je zaposlil drugje, trenutne razmere na trgu pa so ugodne. Meni, da bi bilo treba upoštevati, da je potreba po delu tožnika pri njej trajno prenehala, ukinitev delovnih mest namreč ni bila fiktivna, za novoustanovljeni delovni mesti viličarist komisionar in vodja skladišča in predpriprave sestavnih delov pa se zahteva V. raven izobrazbe, tožnik ima le IV., tudi sicer pa se delo zaradi novega informacijskega sistema dejansko opravlja na drugačen način. Trdi, da reintegracija tožnika objektivno ni mogoča, pri presoji pa je treba skrbno tehtati okoliščine obeh strank (odločitev VSRS VIII Ips 7/2022), in ne dajati absolutne prednosti varstvu tožnika pred izgubo zaposlitve brez upoštevanja njegove dobre zaposljivosti in subjektivnih okoliščin (njegova konfliktnost, porušeni odnosi med strankama, izguba medsebojnega zaupanja zaradi tožnikovega prikrivanja posebnega varstva pred odpovedjo oziroma zlorabe pravic, neresničnost tožnikovih trditev o odpovedi zaradi njegovega zdravstvenega stanja in šikaniranju s strani nadrejenega A. A., ki zato s tožnikom ne more več sodelovati, delovni proces pa ne omogoča, da se ne bi srečevala, izredna odpoved tožniku s strani novega delodajalca). Sklicuje se na izpovedi nadrejenega A. A. in direktorja tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da subjektivnega interesa toženke sploh ni ugotavljalo, spregledalo pa je tudi, da tožnikov socialni položaj v primeru sodne razveze ne bi bil ogrožen (upravičenost do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in denarnega povračila). Glede pobotnega ugovora navaja, da če bo obveljala sodba sodišča prve stopnje, tožnik odpravnine ni prejel upravičeno, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi, da mu je dolžna plačati nadomestila plač za obdobje od 10. 6. 2022 do vrnitve na delo.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena v povezavi s 114. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 22. 12. 2021 iz poslovnega razloga, ter ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reparacijo (razen za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu) in reintegracijo. Odločitev je pravilna, sodišče prve stopnje je navedlo ustrezne razloge zanjo, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje in jih sprejema kot svoje.

7. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z navajanjem, da bi jo tožnik moral pravočasno obvestiti o statusu varovane kategorije delavca pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1. Kot izhaja iz sodne prakse1 je dolžnost delodajalca, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z zadostno skrbnostjo preveri, ali uživa delavec posebno varstvo pred odpovedjo. V primeru delavcev pred upokojitvijo v skladu z določbo tretjega odstavka 114. člena ZDR-1 lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena pridobi podatke iz zbirk ZPIZ. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi napravila take poizvedbe, ne glede na to, da je bila seznanjena s tožnikovim datumom rojstva in skupno delovno dobo (česar v pritožbi ne prereka), kar pomeni, da ji zatrjevana škoda ni nastala zaradi opustitve tožnika, pač pa zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo trditve o tožnikovi zlorabi pravic, tudi sicer je pa ugotovilo, da je bil tožnik kot prava neuka stranka seznanjen z možnostjo, da je varovana kategorija delavcev, šele po prejeti odpovedi ob prijavi na Zavod RS za zaposlovanje. Pravilna je torej ugotovitev, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je tožniku od odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, soglasja k odpovedi pa ni dal. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik zlorabil svoje pravice, ni utemeljeno.

8. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje predvsem zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in zatrjuje objektivno in subjektivno nezmožnost reintegracije tožnika. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa je opravilo presojo tehtanja okoliščin in interesov strank ter pravilno dalo prednost tožnikovemu interesu obdržati zaposlitev. Ne drži, da interesov tožene stranke sploh ni ugotavljalo. Pravilno je presodilo, da tožniku ni mogoče očitati zlorabe pravic ne glede neobvestitve tožene stranke o tem, da mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka manj kot pet let, in tudi ne zaradi njegovega ravnanja v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka neutemeljeno graja stališče, da trditve tožnika v okviru uveljavljanja njegove pravice do sodnega varstva, s katerimi je izpodbijal zakonitost odpovedi, niso takšne, da bi lahko utemeljevale takšno izgubo zaupanja tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Njeno zavzemanje za to, da bi se ugotovitve o tem, da tožnik pri njej ni bil šikaniran, morale upoštevati v prid sodni razvezi, ni utemeljeno. Zgolj dejstvo, da je tožnik v sporu zatrjeval, da je bil šikaniran s strani nadrejenega, pa se to v postopku ni ugotovilo, ne more utemeljeno porušiti odnosov med njima tako, da bi bilo izključeno njuno nadaljnje sodelovanje, ki naj bi bilo glede na delovni proces neizogibno. Da bi bil tožnik pri toženki problematičen oziroma konflikten delavec, se v postopku ni izkazalo, tudi sicer pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni navajala kot razlog za porušenje zaupanja, pomanjkljivih trditev pa ne more nadomestiti izpoved priče oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke. Tudi trditev o tem, da tožnikov socialni položaj ob sodni razvezi ne bi bil slabši, je pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravno nepomembno je, kakšen odnos je imel tožnik z drugim delodajalcem, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zgolj dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, ne kaže na njegovo dobro zaposljivost, saj je starejši delavec in delovni invalid III. kategorije, star 56 let, kar brez dvoma pomeni slabšo zaposljivost, ne glede na trenutne razmere na trgu delovne sile. Tako tudi z utemeljevanjem, da tožena stranka nima več potrebe po delu tožnika, ker je ta zaradi reorganizacije trajno prenehala, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavani zadevi dati prednost okoliščinam na strani tožnika in njegovim interesom (prim. odločitev VSRS VIII Ips 7/2022), zato je pravilna odločitev, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo.

9. Pravilen je tudi sklep sodišča prve stopnje, da se pobotni ugovor tožene stranke zavrže kot preuranjen. Pritožbeno sodišče presoja izpodbijano sodbo glede dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na dan zaključka glavne obravnave, tedaj pa v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke za vračilo odpravnine še ni zapadla (prvi odstavek 311. člena ZPP).

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP): nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in materialne stroške 7,5 točke, skupaj 382,5 točke oziroma 229,50 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Odločitve VSRS VIII Ips 287/2016 in VIII Ips 86/2017 ter pritožbenega sodišča Pdp 195/2021.