Jedro

Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. Zato se obseg sodnega varstva lahko nanaša samo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Že iz tega razloga je neutemeljen zahtevek za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev veljavnosti (stare) pogodbe o zaposlitvi.

Odločitev tožene stranke o ukinitvi tožničinega delovnega mesta oziroma o zmanjšanju števila izvrševalcev na delovnem mestu zavarovalni tehnik III v predstavništvu tožene stranke predstavlja utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (točka II izreka) sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se (1) kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010 na delovnem mestu zavarovalni tehnik III, s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu samostojni zastopnik številka ... in prepovedjo opravljanja dela v času do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi oziroma poteka odpovednega roka; (2) pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 razveljavi; (3) ugotovi, da pogodba o zaposlitvi delavki z dne 27. 10. 2010 še velja ter je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010 na delovnem mestu zavarovalna tehnica III v predstavništvu A. ter tožnici za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje do vrnitve na delo priznati plačo in ostale pravice iz delovnega razmerja, in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da se sprememba tožbe dovoli (točka I izreka sklepa) ter da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka sklepa).

Zoper navedeno zavrnilno sodbo ter točko II izreka sklepa (v delu, v katerem tožnica sama krije svoje stroške postopka) se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma podredno, da razveljavi sodbo in izpodbijani del sklepa ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in izpovedbe tožnice, v celoti pa je sledilo izpovedbam prič tožene stranke, priči B.B., C.C., D.D. in E.E., v njihovo verodostojnost pa tudi ni dvomilo. Poudarja, da gre za zaposlene pri toženi stranki, tudi vodstvene delavce, priči B.B. in C.C. tudi nista resnično izpovedali glede pogojev zaposlovanja na delovnem mestu zavarovalni zastopnik oziroma zavarovalni zastopnik začetnik. Sodišče prve stopnje je verjelo toženi stranki, ne da bi ta predložila dokaze (sistemizacija, poizvedbe ipd.,), o predlaganih dokazih tožeče stranke pa se ni izreklo. Zavrnilo je dokazni predlog tožnice po poizvedbi pri Agenciji za zavarovalni nadzor in glede pogodb dveh zaposlenih pri toženi stranki, ki sta bila zaposlena pod drugačnimi, ugodnejšimi pogoji kot tožnica. Na delovno mesto zastopnik začetnik naj tožena stranka ne bi zaposlovala kandidatov, ki imajo že pridobljeno licenco, ampak zgolj kandidate brez prakse, izobrazbe in licence. Delavec tožene stranke F.F. je licenco AZN pridobil že dne 16. 6. 2010, tožena stranka pa je z njim sklenila pogodbo z dne 16. 1. 2012, pogodbo o zaposlitvi dne 13. 7. 2011 in pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2011, vse za delovno mesto zastopnik začetnik. Iz opisa delovnega mesta izhaja, da ima delavec mentorstvo pri sklepanju zavarovalnih poslov do pridobitve licence AZN. Enako velja pri delavcu tožene stranke G.G., ki je licenco pridobil dne 12. 5. 2008, tožena stranka pa je z njim sklepala pogodbo o zaposlitvi 13. 7. 2001, 28. 1. 2011 in 16. 1. 2012, vse za delovno mesto zastopnik začetnik. Navedeni dokaz s poizvedbo pri AZN je bil po mnenju tožnice dovoljen in ga je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo, sklicujoč se na 286. člen ZPP. Tožnica je pojasnila, da je podatke pridobila šele po opravljeni poizvedbi po prvem naroku oziroma konkretno 8. 5. 2013 in 9. 5. 2013, kot odziv na izpoved priče B.B.. Navajala je, da je poslovni razlog nastal že v letu 2010, ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010 zaradi predvidene optimizacije dela v odseku sklepanja zavarovanj v predstavništvu A.. Tožnica je bila 6. 8. 2010 iz predstavništva v A., kjer je zasedala delovno mesto zavarovalni tehnik III v odseku sklepanja zavarovanj, napotena na delovno mesto zavarovalni tehnik III v H. v odsek likvidacije avtomobilskih škod, oddelek cenitev in likvidacije škod. To delo je do 1. 11. 2010 opravljala brez pogodbe, dne 27. 10. 2010 pa ji je tožena stranka ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalne tehtnice III številka … v predstavništvu A., Poslovna enota H., sektor marketinga, vendar pa za določen čas od 1. 11. 2010 do 31. 8. 2011 opravlja delo na delovnem mestu zavarovalne tehnice III št. ... v odseku likvidacije avtomobilskih škod, oddelek cenitev in likvidacije škod Poslovna enota H., sektor marketinga. To pogodbo je tožnica sklenila, vendar je prenehala veljati pogodba z dne 15. 10. 2007. Dne 1. 9. 2011 bi se morala tožnica po veljavni pogodbi vrniti v predstavništvo A. v PE H., dne 3. 8. 2011 pa je tožena stranka tožnici po pošti poslala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, s katero bi prenehala veljati pogodba o zaposlitvi ..., začela pa bi veljati nova pogodba ... z dne 11. 8. 2011 za delovno mesto zavarovalni tehnik III št. ..., Odsek in likvidacija avtomobilskih škod, oddelek cenitev in likvidacija škod PE H., sektor marketinga, s tem, da bi pogodba začela veljati 1. 9. 2011. Tožnica z namero te pogodbe ni bila seznanjena ter se je obrnila na kadrovsko službo tožene stranke v H., kjer ji je bilo pojasnjeno, da naj bi šlo za nagrado, da naj pogodbo podpiše. Ker ni šlo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, tožnica sporazuma ni podpisala in je še naprej veljala pogodba št. ..., zaradi česar je tožnica dne 7. 9. 2011 tudi nastopila delo na delovnem mestu zavarovalne tehnice III v PE A. v odseku likvidacije avtomobilskih škod, oddelek cenitev in likvidacije škod. Tožena stranka je torej postopek premeščanja tožnice začela izvajati že v letu 2010. Tožnica izpostavlja neskladnosti med pogodbami in splošnimi akti oziroma opisi del in nalog, na katere se sklicuje, pri čemer gre pri pogodbah št. ... in ... za različne vrste del in nalog in sicer prvi gre za obdelavo avtomobilskih škod, v drugi pa za sklepanja zavarovanj. Tožena stranka je lahko priredila vsebino listin zaradi lažjega dokazovanja utemeljenosti poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ..., v času podaje odpovedi pa je tožnica delala na delovnem mestu št. .... Tožnica poudarja, da je s pogodbo o zaposlitvi št. ... bila zaposlena v odseku likvidacije AO zavarovanj v H. zaradi potreb in ne zaradi optimizacije delovnega mesta. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niso utemeljeni tožničini očitki diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu. Tožena stranka nima ustreznega pravilnika o ugotavljanju okoliščin trpinčenja, kaj šele da bi se ravnala po njem. Poudarja, da je novo pogodbo o zaposlitvi št. ... bila prisiljena podpisati, saj bi sicer ostala brez prihodkov in socialne varnosti. Tožnica pojasnjuje, da ji je bilo 6. 9. 2011 v telefonskem pogovoru z g. I.I. naročeno, da ne more nadaljevati z delom v H., če pogodbe do 7. 9. 2011 ne podpiše, 7. 9. 2011 je tožnica nastopila delo v pisarni v A., B.B. pa je takoj poklical v A. in D.D. naročil, da tožnici ne sme dopustiti dela. Tožnica je v dokazne namene tudi predlagala, da bi tožena stranka predložila sistemizacijo delovnih mest v predstavništvu v A., veljavno v letu 2010 in 2011 ter število zaposlenih na posameznih delovnih mestih v tem času ter podatke o vseh novozaposlenih delavcih. Prav tako je pozvala toženo stranko k predložitvi ocenjevalnih listov in kriterijev za določanje, kateri delavki bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sodišče pa teh dokazov ni izvajalo. Razlogi sodbe so pomanjkljivi in pavšalni, pri čemer tožnica vidi kršitev določb postopka ter tudi kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Nasprotuje stališču, da je šlo za reorganizacijo pri toženi stranki, v nadaljevanju pa z obširnimi navedbami tudi opozarja, da je tožena stranka pred podpisom, kakor tudi ob podpisu pogodbe, ni seznanila s pogoji dela in vsemi okoliščinami za delo samostojnega zastopnika. Ne strinja se s tem, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila njeno zahtevo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zastopnik začetnik. Izpostavlja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe navajala povsem drugo delovno mesto, kot je izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi, zato je odpoved iz vseh navedenih razlogov nezakonita.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o navedbah in izpovedbi tožnice, oziroma da je sodišče upoštevalo izpovedbe prič, ki so zaposlene pri toženi stranki. Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša ter poudarja, da ostali predlagani dokazi tožnice ne bi mogli v ničemer vplivati na drugačno dokazno oceno od izpodbijane. Ker je dokazna ocena ustrezno obrazložena, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici kršilo pravico do sodnega varstva s tem, ker naj bi upoštevalo le izpovedi prič, ki so zaposlene pri toženi stranki, ni pa upoštevalo nekaterih dokaznih predlogov tožnice.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v prvem odstavku 90. člena določa,da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 90. člena ZDR mora delavec, če sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem odstavku, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe. Če delavec v primerih iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, po določbi tretjega odstavka 90. člena ZDR nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi, zato se obseg sodnega varstva lahko nanaša samo na utemeljenost odpovednega razloga. Že iz tega razloga je tožnica neutemeljeno zahtevala razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 10. 2011 oziroma veljavnost (stare) pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 10. 2010, saj ji ZDR tega obsega sodnega varstva ne nudi. Posledično so neutemeljene tudi vse obširne pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo izključno na utemeljenost odpovednega razloga.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je s sklepom uprave tožene stranke zmanjšala število izvrševalcev na delovnem mestu zavarovalni tehnik III v predstavništvu tožene stranke v A.. Svojo dokazno oceno je utemeljilo na listinskih dokazih v spisu kot tudi na izpovedbah prič B.B., C.C., E.E. in D.D.. Verjelo je priči B.B., direktorju podružnice tožene stranke v H., ki je izpovedala, da so pri toženi stranki izvedli racionalizacijo del, kar je privedlo do zmanjšanja delovnih mest povsod po Sloveniji. V delo se je vključila prodajna mreža, zavarovanja so se sklepala preko spleta, del dela pa so prevzeli zastopniki, del škodnega oddelka pa se je prenesel na centralo v H.. Iz izpovedbe priče D.D., vodje predstavništva tožene stranke v A., je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da v septembru 2011 niso imeli dela za zavarovalnega tehnika. Da se je obseg dela na tem območju (A.) zmanjšal, je potrdil tudi E.E., ki je bil vodja zavarovalnih zastopnikov pri toženi stranki. C.C., ki je bil na delovnem mestu direktorja za splošno pravne zadeve, pa je izpovedal, da je v predstavništvu, kjer je bila zaposlena tožnica, upadel promet, prišlo je do optimizacije dela, tako da ni bilo več potrebe po delu, ki ga je opravljala tožnica. Tožena stranka je prenehanje potrebe po delu tožnice v predstavništvu A. izkazala tudi z listinami in sicer s predlogom uprave družbe z dne 18. 7. 2011 ter 18. 9. 2011 (B9), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potreba po delu tožnice zaradi zmanjšanega obsega dela na prejšnjem delovnem mestu prenehala ter se je zanjo našla možnost zaposlitve na drugem delu. Obstoj utemeljenega razloga je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo tudi na podlagi sprejetih sklepov uprave tožene stranke ter utemeljitvijo kadrovskega predloga (B5, B10 in B9). Iz skladnih izpovedb B.B. in C.C. izhaja, da se je postopek optimizacije delovnega procesa, ki ga je tožena stranka izvajala v cilju zmanjševanja stroškov ter v izogib odpovedovanju pogodb o zaposlitvi, izvajal tudi na drugih območjih (J., K.), ukinili pa so tudi dve predstavništvi na L.. Vse to kaže na to, da niso utemeljene tiste pritožbene navedbe, ki odpoved pogodbe o zaposlitvi povezujejo z domnevno diskriminacijo oziroma trpinčenjem na delu. Odločitev tožene stranke, da tožnica ne more delati na delovnem mestu v A., torej ni posledica prepovedi za delo. Kot se je izkazalo v dokaznem postopku, je bilo tožnici zaradi optimizacije procesa predočeno, da dela ne več mogla opravljati v A..

Zaradi tako izvedenega dokaznega postopka, ki utemeljuje dokazni zaključek o obstoju utemeljenega odpovednega razloga, niso bistvene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala predložiti sistemizacijo delovnih mest ter navesti število delovnih mest po sistemizaciji v letu 2010 in 2011 ter število novo zaposlenih delavcev, saj je bistveno to, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici zato, ker se je odločila, da bo le z eno delavko opravljala tista dela in naloge, ki sta jih do takrat opravljali dve delavki na delovnem mestu zavarovalnega tehnika III. Vse te navedbe, prav tako tudi zatrjevanje o nepredložitvi kriterijev za izbiro delavke, ki ji tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi, bi lahko bile relevantne le, če tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ne bi podpisala in bi sodišče presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ne bi bila zakonita, v kolikor bi se izkazalo, da tožena stranka ni pravilno upoštevala kriterijev za izbiro delavke v smislu določb Kolektivne pogodbe M. (B8). Sodišču prve stopnje se sploh ni bilo potrebno vsebinsko opredeljevati do teh navedb tožnice. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je imela manj delovnih izkušenj oziroma manj delovne dobe na tem delovnem mestu. Tožnica ni konkretizirano pojasnila, v čem bi bila njena delovna uspešnost boljša od druge sodelavke (da bi po tem kriteriju tožnica ostala na delu, ker se ne bi upošteval nadaljnji kriterij delovne dobe), zato uporaba kriterija delovne dobe v konkretnem primeru ne more biti sporna oziroma je tožena stranka lahko na podlagi tega kriterija tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Ker je bila odločitev o ukinitvi tožničinega delovnega mesta oziroma o zmanjšanju števila izvrševalcev na delovnem mestu zavarovalni tehnik III v predstavništvu tožene stranke v A., sprejeta v septembru 2011, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je poslovni razlog nastal že v letu 2010 oziroma, da je tožena stranka zamudila šest mesečni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi šestega odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga so prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Organizacijski razlog je torej nastal dne 19. 9. 2011, ko je uprava tožene stranke sprejela sklep, da se zmanjša število izvajalcev na delovnem mestu zavarovalni tehnik III in se tožnici redno odpove pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove (B5). Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da je tožena stranka za konkretne razmere na delovnem mestu tožnice izvedela poleti 2011 oziroma, da so se takrat pokazale konkretne razmere, kar je formalno rezultiralo s sprejemom sklepa uprave tožene stranke. Ker je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 4. 10. 2011, odpoved ni prepozna v smislu določbe šestega odstavka 88. člena ZDR. Dejstvo, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 10. 2010 (A2) od 1. 11. 2020 do 31. 8. 2011 delala na delovnem mestu zavarovalne tehnice III v odseku likvidacije avtomobilskih škod, oddelek cenitev in likvidacije škod, PE H., Sektor marketinga, glede na navedeno ne pomeni, da bi bil organizacijski razlog podan že v letu 2010, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da so neutemeljeni očitki, da je ponujeno delovno mesto z novo pogodbo o zaposlitvi neustrezno. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR je ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, ki je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter, da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da primerjava odpovedane pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 10. 2010 za delovno mesto zavarovalnega tehnika III in nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 10. 2011 za delovno mesto samostojnega zastopnika pokaže, da se za obe delovni mesti zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, sklenjeni sta bili za enak delovni čas, očitek tožnice, da ji tožena stranka v novi pogodbi o zaposlitvi ni dodelila določenega terena, pa je neutemeljen, saj je bil določen kraj opravljanja dela na področju zastopa št. ..., ime zastopa A.. Ker pa točen kraj opravljanja dela v novi pogodbi ni naveden, velja da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. To pa je v konkretnem primeru H., na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ponujena zaposlitev ustrezna tudi s tega vidika. Sklicevanje na oštevilčenje delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 15. 10. 2007 (A4), v kateri je bilo tožničino delovno mesto opredeljeno s številko ..., v odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10 2010 pa s številko ... pa, glede na navedeno ne vpliva na pravilnost ugotovitve o ustreznosti novega delovnega mesta z vidika presoje po tretjem odstavku 90. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno zavrnilo očitke tožnice, da ji tožena stranka ni zagotovila osnovnih delovnih sredstev za delo (računalnik, tiskalnik, prevozno sredstvo v bazo zavarovancev), saj so zaslišane priče B.B., D.D., E.E. in C.C. izpovedale, da za navedena sredstva zavarovalni zastopniki priskrbijo sami, tožena stranka pa je plačnik teh sredstev v službene namene v obliki dodatne provizije (priloga B7). Glede portfelja strank pa je tudi ugotovilo, da si zavarovalni zastopniki sami ustvarijo bazo, ker takega portfelija ne morejo pridobiti sami. Vsega tega pa zaradi omejenega obsega sodnega varstva sodišče prve stopnje sploh ni bilo dolžno vsebinsko presojati. Iz istega razloga so pravno irelevantne tudi vse obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica opozarja na domnevne nepravilnosti pri zaposlovanju oziroma diskriminacijo pri zaposlovanju nekaterih delavcev, ki so že imeli dovoljenje licenco Agencijo za zavarovalni nadzor, pa jih je tožena stranka zaposlovala na delovnem mestu zavarovalnih zastopnikov začetnikov. To ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu zavarovalni tehnik III in se odločila, da tožnici ponudi novo pogodbo o zaposlitvi. Posledično so bili neutemeljeni dokazni predlogi tožnice glede poizvedb pri AZN glede pogodb teh delavcev. Ker se v tem sporu presoja (le) utemeljenost odpovednega razloga, namreč ni pravno upoštevno tožničino zavzemanje za to, da bi morala tožena stranka njej omogočiti delo kot zavarovalnemu zastopniku začetniku in ne kot samostojnemu zavarovalnemu zastopniku.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi pritožbo v delu, v katerem izpodbija tožnica odločitev (sklep) o stroških postopka, saj tožnica v postopku ni uspela in sama krije svoje stroške postopka v skladu z 154. členom ZPP (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).