Jedro

Namen razpolaganja tožeče stranke s prejetim zneskom v tem primeru po materialnem pravu ni bil obvezna sestavina sklenjene pogodbe. Zapis v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom ZN, da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, ni pretehtal ostalih skladnih dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega povzetka listin in ocene izpovedb prič pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s podpisom prenosnega naloga odredila in odobrila transakcijo ter izrazila voljo, da s prenosom sredstev 99.550,54 EUR poplača kredit D. Z.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške 118,40 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da sta 23. 5. 2012 sklenili pogodbo o potrošniškem kreditu št. 1844057007 v obliki notarskega zapisa z neposredno izvršljivostjo s splošnimi pogoji ter sporazumom o zavarovanju denarne terjatve. Tudi ni sporno, da je bilo 24. 5. 2012 s strani tožene stranke izvršeno nakazilo kredita 100.000,00 EUR v dobro tožeče stranke. Med strankama je sporno ali je tožeča stranka izvedla poplačilo kredita istega dne, ko je prejela kredit, in ali obstoji terjatev tožene stranke kot upnika. Četudi iz pregleda prometa pri toženi stranki od 1. do 31. 5. 2012 izhaja, da je bilo 24. 5. 2012 izvršeno nakazilo kredita tožene stranke 100.000,00 EUR v dobro tožeče stranke ter v breme tožeče stranke istega dne poplačilo kredita 99.550,54 EUR in stroškov 449,46 EUR, sodišče ni sledilo tožeči stranki, da je v celoti poplačala terjatev in da je ta prenehala. Denar je bil tožeči stranki nakazan in iz njenega osebnega računa prenakazan za poplačilo kredita D. Z., pri čemer je nalog za prenakazilo podala tožeča stranka. Navedeno izhaja iz prenosnega naloga z dne 24. 5. 2012, da je tožeča stranka 24. 5. 2012 na svojem računu razpolagala z dobroimetjem 100.000,00 EUR in še istega dne izvršila prenos sredstev 99.550,54 EUR, ta pa je knjižen v breme njenega računa. Iz izpisa knjigovodske kartice je na 24. 5. 2012 za D. Z. za obdobje 1. 5. 2011 do 30. 6. 2013 razvidno poplačilo kredita 99.550,54 EUR, kar ustreza višini denarnih sredstev, ki so bila prenesena iz računa tožeče stranke. O obstoju dolga in zapadlih neporavnanih obveznosti tožeče stranke se je sodišče prepričalo tudi na podlagi zadnjega opomina pred pričetkom izterjave 15. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko k plačilu zapadlih neplačanih obveznosti in je opozorila na možnost odpovedi pogodbe v primeru neplačila, s čimer bi zapadel celotni znesek neplačanega kredita. Kot izhaja iz pisnega obvestila upnika o zapadlosti terjatve z dne 21. 9. 2015 in odpovedi kreditne pogodbe, je tožena stranka v posledici neplačila neporavnavnih obveznosti 21. 9. 2016 odpovedala kreditno pogodbo, pri čemer je stanje kredita na dan odpovedi 97.144,56 EUR. Sodišče je sledilo toženi stranki in na podlagi listinskih dokazil ter prepričljivih izpovedb prič ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke in da obveznost tožeče stranke ni bila izpolnjena 24. 5. 2012, pri čemer sodišče ni videlo smisla v zatrjevanem ravnanju tožeče stranke, da je poplačala kredit isti dan, ko ga je prejela.

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče v materialnopravnem pogledu prezrlo, da gre pri kreditni pogodbi v notarskem zapisu (pravilno jo šteje za kreditno pogodbo, čeprav je v listini pravno napačno zapisano, da naj bi šlo za pogodbo o potrošniškem posojilu) in nalogu za prenos denarnih sredstev za razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ki ne velja samo za stvarno pravo, ampak za celotno civilno pravo, torej tudi za obligacijsko pravo, ko gre za razpolaganje s pravico, v tem primeru z lastninsko pravico na denarnih sredstvih v smislu drugega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Strogo po obligacijskem pravu gre za razmerje med zavezo in izpolnitvijo obveznosti, na kar je tožeča stranka opozarjala, sodišče pa spregledalo. Glede razmerja med zavezovalnim ali razpolagalnim poslom je očitno prezrlo načelo kavzalnosti, da mora imeti razpolagalni pravni posel podlago oziroma temelj v zavezovalnem pravnem poslu oziroma je obstoj in veljavnost zavezovalnega pravnega posla pogoj za veljavnost razpolagalnega posla. Zato bi sodišče ob pravilni dejanski ugotovitvi, da kreditna pogodba o notarskem zapisu ni vsebovala dogovora, da se bo s kreditom poplačal tuj kreditni dolg, še posebej glede na zabeležbo v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN), da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, na kar je tožeča stranka opozarjala, vsebine notarskega zapisa, ki jo je notar povzel po listini pogodba o potrošniškem posojilu, ki je priloga in jo je sestavila tožena stranka, v pravdi ni problematizirala, moralo oceniti v materialnopravnem smislu, da pogoj kavzalnosti ni izpolnjen in da morebitno samo zase, torej pogojno, razpolaganje tožeče stranke s podpisom na prenosnem nalogu, tudi v primeru, če ne bi bila takrat začasno nerazsodna in poslovno nesposobna, zaradi česar je lahko podana ničnost po prvem odstavku 41. člena OZ, kar je uveljavljala, ni bilo pravno veljavno zaradi pomanjkanja podlage v zavezovalnem pravnem poslu (kreditni pogodbi o notarskem zapisku, ki je javna listina in ima posebne zakonske učinke). Tožeča stranka vztraja, da ob podpisu prenosnega naloga ni bila poslovno sposobna zaradi prehodne nesposobnosti razsojanja. Glede tega so bistvene dejanske navedbe tožeče stranke, da je bila takrat v tako slabem psihofizičnem stanju, da se ni zavedala posledic in je razmišljala le o rešitvi odvisnosti od mamil. Zato prenosni nalog, s katerim naj bi razpolagala in izrazila strinjanje, da poplača tuj dolg oziroma izrazila voljo, da poplača kredit D. Z., glede na prvi odstavek 41. člena OZ tudi sam zase, ne glede na neizpolnjeno načelo kavzalnosti oziroma pravno odvisnost od popolne notarske listine, ni pravno veljaven oziroma je ničen. Trditev o nezadostni prisebnosti oziroma sposobnosti razsojanja je bila dovolj konkretna in je njen pomen splošno znan, pomeni pa nič drugega kakor pojasnilo zakaj tožnica ob podpisovanju ni bila pozorna, kar je že bilo zatrjevano na prvem naroku 4. 10. 2018. Razlogovanje sodišča je napačno in nevzdržno ter so na drugi strani bile resnične, pravilne in utemeljene tožničine navedbe v tožbi o vsebini in pravnih učinkih kreditne pogodbe v notarskem zapisu in listine - pregled prometa TRR tožeče stranke za obdobje od 1. do 31. 5. 2012. Iz slednje izhaja, da je bil po kreditni pogodbi odobren in izročen kredit takoj za tem isti dan 24. 5. 2012 v celoti vrnjen toženi stranki, kar izhaja iz vknjižbe v breme ″popl. kredita″ in je bilo s tem mišljeno poplačilo kredita tožnice in ne D. Z., ki v tem dokumentu tožene stranke ni omenjen in da je bil po toženi stranki potrjeni saldo enak 0, kar predstavlja priznanje dejstev odplačila odobrenega kredita in tega ostali dokazi ne ovržejo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče opravilo pravilno oceno listin in izpovedi prič ter pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s prenosnim nalogom izjavila voljo na kakšen način bo razpolagala s sredstvi odobrenega kredita. Podpisala je prenosni nalog, iz njega je razvidno, da so se sredstva nakazala na konto za poplačilo kredita D. Z. Vsebino listin so podkrepile izpovedbe prič. Tožeča stranka je svoj edini krovni dokaz, da je kredit poplačala istega dne, kot ga je koristila, interpretirala po svoje in ga skušala nekritično ter pristransko prikrojiti v svoj prid. Stranki sta po naravi sklenili potrošniški gotovinski kredit, kar pomeni, da tožena stranka ni odobrila kredita za določen namen financiranja, ampak gotovinski kredit, pri katerem kreditojemalec prejme sredstva na svoj transakcijski račun in z njimi prosto razpolaga. Glede na navedeno je kavza, ki jo problematizira tožeča stranka, nepomembna za to kreditno pogodbo. Razlog, nagib, zaradi katerega je tožeča stranka porabila sredstva kredita za poplačilo kredita D. Z., ni pomemben za presojo, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova kreditne pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 8. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi nekritično dalo preveliko težo pavšalnim in pristranskim izpovedbam prič tožene stranke ter zanemarilo oziroma spremenilo pomen in vsebino listinskih dokazov, da naj bi razlagalo vsebino in pomen listin drugače, kot izhaja iz listin, da so bile listine dovolj jasne, da bi v primeru dvoma moralo uporabiti interpretacijsko pravilo iz 83. člena OZ, da se je to odrazilo, poleg kršitve načela kontradiktornosti po 5. členu ZPP zaradi neupravičenega neupoštevanja navedb in dokazov tožeče stranke, v pomanjkljivosti, neskladnosti in neprepričljivosti obrazložitve sodbe v tolikšni meri, da je ni mogoče preizkusiti, kar naj bi bil razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pretežnem delu teh očitkov ne gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč za zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodba je prepričljivo obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo pravočasno predlagane dokaze, ocenilo vsakega posebej in vse skupaj, kar določa 8. člen ZPP. Razumno je dalo največjo težo listinskim dokazom - prenosnemu nalogu z dne 24. 5. 2012, izpisu knjigovodske kartice na 24. 5. 2012 za D. Z., zadnjemu opominu pred začetkom izterjave z dne 15. 6. 2015, pisnemu obvestilu upnika o zapadlosti terjatve z dne 21. 9. 2015 in odpovedi kreditne pogodbe (11. do 13. točka obrazložitve sodbe). Te dokaze sta podkrepili izpovedbi prič A. Š. in N. J. (11., 14., 15. in 16. točka obrazložitve sodbe).

6. Ne drži očitek, da sodba nima jasnih in prepričljivih razlogov in da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo z domnevnim dogovorom o prevzemu dolga. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da četudi kreditna pogodba ni vsebovala dogovora o tem, da se bo s kreditom tožeče stranke poplačal kredit D. Z., je na podlagi izpovedbe priče A. Š. ugotovilo, da so kreditne pogodbe sestavljene po istem sistemu in so standardizirane, prenos sredstev pa se izvede na podlagi podpisa naloga o prenosu sredstev, kar izkazuje strinjanje s tem, da se poplača tuj kredit (14. točka obrazložitve). Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje tako ugotovilo na podlagi skladnih listinskih dokazov in izpovedb prič (16. točka obrazložitve sodbe). Zapis v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom ZN, da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, je le eden od dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo.

7. Neutemeljen je očitek, da sodba nima razlogov in da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi podalo razlogov ali morebitna novota o zdravstvenem stanju tožeče stranke predstavlja zavlačevanje postopka ali ne. Sodišče prve stopnje je poleg tega, da naj bi bile nepravočasne navedbe tožeče stranke v zvezi z zdravstvenim stanjem v času sklepanja kreditne pogodbe v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2018, dodatno razlogovalo, da je tožeča stranka v vlogi le pavšalno zatrjevala, da ob podpisu kreditne pogodbe ni bila povsem razsodna in poslovno sposobna, da svojih navedb ni konkretizirala in ni ponudila nobenih dokazov, pri čemer je predlagala sodišču le, da opravi uradne poizvedbe o zdravljenju (drugi odstavek obrazložitve na 4. strani sodbe). Tožeča stranka je v omenjeni pripravljalni vlogi zatrjevala, da je imela v mladosti dolga leta od najstniških let dalje težave z zasvojenostjo z mamili in je v kritičnem času 2012 še vedno bila in še eno leto dlje na metadonskem programu odvajanja zasvojenosti, da tedaj občasno ni bila povsem razsodna in poslovno sposobna za sklepanje nevsakdanjih pravnih poslov, da ni izpolnjena ena izmed predpostavk za veljavno zavezovanje po 41. členu OZ (3. stran pripravljalne vloge, listna št. 49 spisa). V pritožbi neutemeljeno navaja, da so bile njene trditve o nezadostni prisebnosti oziroma sposobnosti razsojanja dovolj konkretne, da navedba o zdravstvenem stanju ob podpisovanju kreditne pogodbe in drugih dokumentov samo konkretneje oziroma podrobneje pojasnjuje dejstva, ki so bila navedena bodisi v tožbi bodisi na prvem naroku. Trditve tožeče stranke bi morale biti bolj obrazložene in prepričljive, da bi se lahko sodišče prve stopnje z njimi ukvarjalo, saj omenja le občasno ne povsem razsodno stanje, kar pomeni dopuščanje možnosti, da je bila v času sklenitve pogodbe razsodna. Zato manjko podrobne razlage v sodbi zakaj novote o zdravstvenem stanju tožeče stranke predstavljajo zavlačevanje postopka ni vplival na njeno pravilnost in zakonitost. Glede na neobrazložene trditve v pripravljalni vlogi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni zatrjevala ničnosti pogodbe o potrošniškem kreditu (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe), kar pomeni, da ni zatrjevala takšnih pomembnih dejstev, da bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo o ničnosti pogodbe. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je ničen prenosni nalog oziroma da ni veljaven. Pravno nepomembna je polemika z neodločilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi lahko na podlagi trditev tožeče stranke, da je bila občasno poslovno nesposobna, uveljavljala le izpodbojnost v skladu s 94. členom OZ (prvi odstavek na 5. strani obrazložitve sodbe).

8. Ne drži očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do trditev tožeče stranke, da je bilo od njene plače odtegnjeno in zaradi poplačila kredita prenakazano v dobro tožene stranke 33 anuitet oziroma 18.563,63 EUR, česar tožena stranka v predlogu za izvršbo naj ne bi upoštevala oziroma naj bi zatajila in da se je za toliko neupravičeno obogatila ter zlorabila notarski zapis. Gre za pravno očitno nepomembne navedbe, ki se ne nanašajo pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe, temveč eventuelno na izvršilni postopek.

9. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, razen v zvezi z ničnostjo tretjega odstavka 41. člena ter 92. in 93. člen OZ, katero pravno pravilo (materialno pravo) je uporabilo, da ni znano na kateri materialnopravni podlagi temelji odločitev, da to ni bilo znano že v postopku, saj svojega materialnopravnega pogleda na zadevo (pravno kvalifikacijo spora), ni (kakor izhaja iz razpravnega zapisnika z dne 4. 10. 2018) razkrilo na pripravljalnem naroku niti na prvem in drugem naroku in je kršilo 297.c člen noveliranega ZPP, da tožeča stranka ni mogla v polni meri predstaviti relevantnih dejstev in v oporo ponuditi ustreznih dokazov niti podati ustreznih pravnih naziranj, da ni presenetljivo, da je sodišče zagrešilo napačno dokazno presojo oziroma oceno listin in izpovedb prič. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno navedlo, da materialnopravno podlago predstavljajo določila pogodbe o potrošniškem kreditu št. 1844057007, splošni pogoji za kreditiranje potrošnikov s sestavljeno obrestno mero in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa z neposredno izvršljivostjo SV 647/2012 (9. točka obrazložitve sodbe). Na naroku 4. 10. 2018 je pojasnilo, da upoštevaje navedbe strank v pisnih vlogah in na pripravljalnem naroku v tej fazi postopka kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku šteje: kreditno pogodbo in določila OZ v zvezi z vračanjem kredita ter določila ZIZ v zvezi z vročitvijo tožbe za nedopustnost izvršbe (3. stran zapisnika, listna št. 45 spisa)1. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da sta 23. 5. 2012 sklenili pogodbo o potrošniškem kreditu št. 1844057007 v obliki notarskega zapisa z neposredno izvršljivostjo, s splošnimi pogoji ter sporazumom o zavarovanju denarne terjatve, da je bilo 24. 5. 2012 s strani tožene stranke izvršeno nakazilo kredita 100.000,00 EUR v dobro tožeče stranke (8. točka obrazložitve sodbe), da je iz prenosnega naloga z dne 24. 5. 2012 razvidno, da je tožeča stranka 24. 5. 2012 na svojem računu razpolagala z dobroimetjem 100.000,00 EUR in še istega dne izvršila prenos sredstev 99.550,54 EUR, ta pa je knjižen v breme njenega računa (12. točka obrazložitve sodbe). Teh ugotovitev tožeča stranka ne izpodbija, temveč v pretežnem delu pritožbe materialnopravno zmotno vidi med kreditno pogodbo kot zavezovalnem poslom in prenosnim nalogom kot razpolagalnim poslom razmerje kavzalnosti. Zmotno očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo načelo kavzalnosti med tema posloma, da je površno razmišljalo v smeri instituta prevzema dolga in subrogacije, da kreditna pogodba ni vsebovala dogovora, da se bo s kreditom tožeče stranke poplačal tuji kreditni dolg in da zato ni izpolnjen pogoj kavzalnosti ter da ne more biti samo zase veljavno razpolaganje tožeče stranke s podpisom na prenosnem nalogu, da ni bilo pravno veljavno razpolaganje zaradi pomanjkanja podlage v zavezovalnem poslu. Namen razpolaganja tožeče stranke s prejetim zneskom v tem primeru po materialnem pravu ni bil obvezna sestavina sklenjene pogodbe. Zapis v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom ZN, da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, ni pretehtal ostalih skladnih dokazov tožene stranke.

11. Neosnovana je kritika dokazne ocene, da naj bi bilo razlogovanje sodišča napačno in nevzdržno, da so bile resnične, pravilne in utemeljene tožničine navedbe v tožbi o vsebini in pravnih učinkih kreditne pogodbe v notarskem zapisu in listine - pregled prometa TRR tožeče stranke za obdobje od 1. do 31. 5. 2012, da je bil po kreditni pogodbi odobren in izročen kredit takoj za tem isti dan 24. 5. 2012 v celoti vrnjen toženi stranki, kar izhaja iz vknjižbe v breme ″popl. kredita″ in je bilo s tem mišljeno poplačilo kredita tožnice in ne D. Z., ki v tem dokumentu tožene stranke ni omenjen, da je bil po toženi stranki potrjeni saldo enak 0, kar predstavlja priznanje dejstev odplačila odobrenega kredita in da tega ostali dokazi ne ovržejo. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega povzetka listin in ocene izpovedb prič pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s podpisom prenosnega naloga odredila in odobrila transakcijo ter izrazila voljo, da s prenosom sredstev 99.550,54 EUR poplača kredit D. Z. (16. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe.

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Iz zapisnika naroka z dne 4. 10. 2018 je še razvidno, da je pooblaščenec tožeče stranke pred tem povedal, da bo zapustil narok zaradi pristopa k naroku na drugi zadevi. Sodnica je stranki opozorila, da bo z narokom nadaljevala (listna št. 44 spisa).