Jedro

Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila določeno odvetniško družbo za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Poleg tega tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, ker tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi in da ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

1. Zadrži se učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi;

2. Tožena stranka je dolžna tožnika obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod grožnjo denarne kazni 3.000,00 EUR dnevno, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokraten predlog tožnika;

3. Pritožba oz. ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njegove izvršitve (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi. V pritožbi navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnik skrbnik naložbe A. in prokurist A. in se sodišče do tega dejstva ni opredelilo. Sodišče je prav tako spregledalo 59. člen Zakona o slovenskem državnem holdingu, ki določa, da se kršitev razkritja in dolžnega izogibanja nasprotju interesov, šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti le, če se stori naklepno ali iz velike malomarnosti. Dokazno breme glede dokazovanja razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je na strani tožene stranke, zato bi le-ta morala v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za dokazovanje obstoja razlogov. Tožena stranka se svoje dolžnosti ne more izogniti, v primeru, da tega ne stori, pa se v skladu z dokaznim bremenom šteje, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstajajo. Stališče sodišča, da je sodni postopek namenjen dokazovanju obstoja razlogov tožene stranke je tako v nasprotju z načelom enakega varstva pravic, saj je tožnik zaradi posledic izgube zaposlitve v neenakopravnem položaju do tožene stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka tožniku sploh ni vročila članka, objavljenega v časniku B., niti ni članek priloga pisne obdolžitve. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tako nima razlogov, kar je sodišče prezrlo, saj v tem delu sklep sodišča prve stopnje sploh ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podrobno obrazložena ter je tožena stranka navedla vse dokaze in listine, na katere je oprla svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podrobno odgovorilo na tožnikove navedbe, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izvedla nobenega dokaza, ki ga je predlagal tožnik. Tožnik je predlagal dokaze, ki z očitano kršitvijo pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja nimajo ničesar skupnega. Tako je predlagal izvedbo dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil skrbnik družbe A. d.o.o. in njen prokurist. Ker navedeno med strankama ni bilo sporno, tožena stranka teh dokazov tudi ni izvedla. Prav tako ne držijo navedbe tožnika, da mu tožena stranka ni omogočila vpogleda v listine, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela odločitev, da se tožniku izredno odpove pogodba o zaposlitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je tožniku dne 15. 12. 2015 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in začasno prepoved opravljanja dela z dne 14. 12. 2015. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožniku podala dne 24. 12. 2015 iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Tožniku je očitala, da pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti, prejete dne 30. 9. 2015, ki mu je bila dodeljena v delo dne 2. 10. 2015, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, ter se ni izločil iz nadaljnjega dela, vplivanja in odločanja o zadevi oz. ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava (1. kršitev); da pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti, prejete dne 25. 11. 2015, ki mu formalno ni bila dodeljena v delo, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela, vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava (2. kršitev); da je bil dne 14. 12. 2015 v časniku B. objavljen članek, v katerem je bilo objavljeno, da so tožnik, prvi mož C. D.D. in E. odvetniki, nekdanjega prvega nadzornika A. F.F. silili, da za nazaj potrdi nezakonite prodaje premoženja A.. S tem pa je tožnik ogrozil ugled tožene stranke, kar bi lahko škodovalo njenim poslovnim interesom (3. kršitev).

7. Tožnik je vložil tožbo zaradi razveljavitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlagal izdajo začasne odredbe. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), če ZDSS-1 ne določa drugače. Terjatev, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa tudi izkazati eno izmed naslednjih predpostavk: -nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; -da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode; -da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. ZIZ v 273. členu določa, da lahko sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar pomeni, da je tožnik lahko predlagal tudi začasno odredbo za zadržanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas trajanja spora o nezakonitosti izdane izredne odpovedi.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve. Tožnik je sicer navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila odvetniško družbo G. za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni kršila pravice do zagovora s tem, ko tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca, v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti primerjati s takšnim postopkom. Namen zakonske zahteve po zagovoru torej ni dokazovanje očitanih kršitev, temveč pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoje ravnanje.

10. Pravilno je torej sodišče prve stopnje zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve tožnika še ni izkazana. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, ugotovilo, ali tožniku očitane kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je tožnik očitane kršitve tudi storil. Zaenkrat pa o verjetnem obstoju tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti. Vse ugovore tožnika, predvsem da ni storil očitanih kršitev delovnih obveznosti ter da tožena stranka pri izdaji izredne odpovedi ni upoštevala vseh listinskih in drugih dokazov in je zato nepravilno uporabila materialno pravo, bo sodišče razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen izdaje začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka, ki je predmet pravdnega postopka.

11. Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe že iz razloga, ker je zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Zato ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ in tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).