Jedro

Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS zavezancu, to je tožniku, za leto 2016 odmerila dohodnino v znesku 0 EUR. Pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo je Ministrstvo za finance kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da so bili tožniku pri odmeri dohodnine za leto 2016 upoštevani njegovi dohodki iz naslova pokojnine in nadomestila iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa dohodki iz naslova oddajanja premoženja v najem. Glede teh dohodkov je bila tožniku izdana odločba št. DT 42140-0334/2017 z dne 19. 4. 2017, s katero mu je bil od dohodka doseženega z dajanjem premoženja v najem v letu 2016 odmerjen davek v višini 162,00 EUR. Zavezanec je v postopku zahteval pojasnilo, čemu se dohodki iz oddajanja premoženja v najem ne vštevajo med obdavčljive dohodke pri letni odmeri dohodnine. Glede tega drugostopni organ tožniku pojasnjuje, da sicer prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe o tem res nima razlogov, je pa v tem delu izpodbijano odločbo dopolnil organ druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem tožniku pojasnjuje, da gre pri dohodkih iz oddajanja premoženja v najem, ki so prejeti po 1. 1. 2013, za t.i. cedularno obdavčitev takega dohodka. To pomeni, da se ti dohodki obdavčijo v posebnem postopku in se ne vštevajo več v letno odmero dohodnine. Ta način davčne obravnave dohodkov iz oddajanja premoženja v najem je bil uveden z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini - ZDoh (Uradni list RS, št. 94/2012). Glede na to je bila tožniku na podlagi v letu 2016 veljavnega ZDoh-2 od dohodka iz oddajanja premoženja v najem utemeljeno odmerjena dohodnina na cedularni način in se ta dohodek ni všteval med obdavčljive dohodke pri letni odmeri dohodnine. Drugostopni organ tožniku še pojasnjuje, da so upravni organi pri svojih postopkih v skladu z načelom zakonitosti vezani na zakon in ne morejo odkloniti njegove uporabe. Prav tako niso med postopkom upravičeni postavljati zahteve za presojo skladnosti zakona z Ustavo, saj je ta pridržana le sodiščem.

2. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da mu pri izdaji informativnega izračuna dohodnine za leto 2016 ni bil upoštevan dohodek iz oddajanja premoženja v najem, ampak mu je bila za ta dohodek izdana posebna odločba in odmerjen davek v višini 162,00 EUR. Meni, da je s tem diskriminiran in da je takšna odločitev v nasprotju s 14. členom Ustave RS, saj se drugim, ki dajejo premoženje v najem, npr. kmetje in obrtniki, takšen davek (dohodek) upošteva. Ne strinja se z določbo 135.č člena ZDoh-2, v skladu s katero se dohodek iz oddajanja premoženja v najem obdavčuje cedularno in se več ne všteva v letno odmero dohodnine. Meni, da je zaradi tega diskriminatorno obravnavan, saj se mu potem dohodek ne upošteva v nobenem postopku pri Centru za socialno delo, ampak se mu upošteva njegova lastnina oziroma premoženje, ki ga daje v najem. Tako kljub 211,00 EUR pokojnine ni upravičen do socialne pomoči. Iz tega razloga predlaga Upravnemu sodišču, da pred obravnavo tožbe zahteva presojo ustavnosti navedene določbe ZDoh-2 pri Ustavnem sodišču RS. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v upravnih odločbah in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Sodišče je s sklepom št. II U 260/2018-13 z dne 3. 3. 2021 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost odločbe o odmeri dohodnine glede upoštevanja dohodka iz oddajanja premoženja v najem, kar pomeni, da gre tako po dejanski kot pravni plati za enostavno zadevo.

5. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na seji, ker so se stranke v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 strinjale, da sodišče odloči brez glavne obravnave.

6. Tožeča stranka je pri svojih stališčih vztrajala tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je v uvodu navedena odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2016, pri kateri dohodek iz naslova oddajanja premoženja v najem ni bil upoštevan. Sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev v skladu z v letu 2016 veljavnim 135.č členom ZDoh-2, ki določa, da se od dohodka iz oddajanja premoženja v najem dohodnina izračuna in plača od davčne osnove ugotovljene v skladu z določbami III.5.1 poglavja tega zakona po stopnji 25 % in se šteje kot dokončni davek1. Ta ureditev je bila s sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, objavljenim v Uradnem listu RS št. 94/2012, ki se uporablja od 1. 1. 2013, torej tudi v letu 2016. Izpodbijana odločitev je pravilno sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi in tožeča stranka s tožbenimi navedbami njene pravilnosti ne more ovreči. 9. Stališču tožeče stranke, da je navedena zakonska ureditev neustavna, ker je do tožnika diskriminatorna in ga postavlja v neenakopraven položaj z drugimi davčnimi zavezanci ter je zato tožniku kršena pravica do enakosti pred zakonom, ki jo zagotavlja Ustava RS v 14. členu, sodišče ne pritrjuje. Iz v Poročevalcu Državnega zbora objavljenega predloga Zakona spremembah in dopolnitvah ZDoh-22 izhaja, da se cedularni sistem obdavčevanja dohodka iz oddajanja premoženja v najem uvaja, ker je bila dotedanja ureditev - ko so se tovrstni dohodki (ki niso dohodki iz dejavnosti) obdavčevali na letni ravni po stopničasto progresivni davčni lestvici, z upoštevanjem vseh drugih dohodkov davčnega zavezanca, ki se obdavčujejo sintetično - nepregledna, davčne obveznosti od tovrstnega dohodka pa nepredvidljive, kar ni vplivalo stimulativno na trg oddajanja nepremičnin v najem in prijavo doseženih dohodkov davčni upravi. Na potrebo po spremembi dotakratne ureditve obdavčitve tovrstnih dohodkov je opozarjala tudi strokovna javnost. Z uvedbo cedularne obdavčitve za dohodke iz oddajanja premoženja v najem se doseže pregledna in predvidljiva davčna obravnava dohodka iz oddajanja premoženja v najem, namenjena stimuliranju trga oddajanja nepremičnin v najem in večjemu prostovoljnemu napovedovanju tovrstnega dohodka.

10. Iz v Poročevalcu objavljenega predloga zakona nadalje izhaja, da takšna ureditev sicer odstopa od načela enake davčne obravnave, ki se zagotavlja s sintetično obdavčitvijo aktivnih dohodkov fizičnih oseb, na račun večje ekonomičnosti pri izpolnjevanju davčnih obveznosti, vendar pa je hkrati uvedena možnost izbire za vstop v sistem normiranih odhodkov, s čimer se zasledujejo cilji, ki so za davčne zavezance ugodni. Ob tem uvedba cedularne obdavčitve dohodkov iz oddajanja premoženja v najem za davčne zavezance in davčno upravo predstavlja razbremenitev v zvezi z izračunavanjem dohodnine od teh dohodkov.

11. Ustava RS v 147. členu določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Vzpostavitev sistema obveznosti plačila davkov, med katere sodi tudi dohodnina, je torej naloga zakonodajalca. Ta z zakonom določi tako predmet kot način obdavčitve. Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi. Glede na to sodišče ne pritrjuje stališču tožeče stranke, da gre pri tem za kršitev pravice tožeče stranke do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, zato se ni odločilo za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno njegove ustavnosti po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

12. K zgoraj navedenemu je dodati, da na odločitev v predmetni zadevi, kjer je predmet presoje pravilnost odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2016, ne vpliva zakonska ureditev pogojev za dodelitev socialne pomoči, na kar se sklicuje tožnik v tožbi.

13. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 V zvezi s tem je Finančna uprava RS izdala odločbo št. DT 42140-0334/2017 z dne 19. 4. 2017, s katero je bila tožniku od dohodka doseženega z oddajanjem premoženja v najem v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 odmerjena dohodnina v znesku 162,00 EUR. 2 Poročevalec DZ z dne 8. 10. 2012, v katerem je objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2L).