Jedro

Darilo preživninskemu upravičencu v določenih okoliščinah bi lahko pomenilo prispevek k preživljanju. Po 131. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih lahko preživninski zavezanec, če gre za polnoletne otroke, tudi na drug način poskrbi za njihovo preživljanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika, delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku druge tožnice. Njenemu verzijskemu zahtevku je ugodilo do zneska 252.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče ju je zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti ugoditvenemu delu odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje (sporni znesek 252.000,00 SIT) je vložil revizijo toženec. V uvodu revizije sicer navaja obe pravdni stranki, vendar je iz obrazložitve razvidno, da izpodbija le tisti del, ki je zanj neugoden. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji trdi, da se sicer strinja s presojo sodišč druge in prve stopnje, da odpoved pravici do preživnine ni veljavna, vendar pa meni, da je darilo preživninskega zavezanca potrebno upoštevati kot prispevek k preživljanju. Poudarja, da je nepremičnino podaril sinu izključno za namen preživljanja. Toženec namreč ocenjuje, da bi prvi tožnik podarjeno polovico nepremičnine, ob upoštevanju dohodkov, ki jih sam prejema, med študijem lahko uporabljal kot vikend na morju. Če tega ni želel, bi lahko nepremičnino prodal. Poleg tega še navaja, da ima nizko pokojnino (39.000,00 SIT) ter da znašajo dohodki prvega tožnika povprečno 61.900,00 SIT mesečno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta drugi tožnici prisodili 252.000,00 SIT iz naslova verzijskega zahtevka za povrnitev stroškov, ki so nastali s preživljanjem prvega tožnika (sina toženca in druge tožnice). Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je iz razlogov na prvi in drugi stopnji razvidno, da je bil ta znesek prisojen za čas od junija 1993 do konca leta 1994. Toženec pa utemeljuje svoje nestrinjanje z odločitvijo s svojimi nizkimi dohodki in visokimi dohodki prvega tožnika v letu 1996. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je na višino izračuna stroškov in dohodkov v spornem obdobju na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP vezano, ker gre za dejanske ugotovitve.

Med dejanske ugotovitve sodi tudi ugotovitev, v kakšnem stanju je bila nepremičnina, katere polovico je toženec podaril prvemu tožniku. Tudi nanjo je revizijsko sodišče vezano. Sodišče druge stopnje je ugotovilo (4. in 5. stran drugostopne sodbe), da gre za majhen del stanovanjske hiše, ki je bil v obdobju, ko je prvi tožnik potreboval preživnino, v očitno neuporabnem stanju in toženec tudi ni dokazal, da bi nepremičnina lahko prinašala dohodek. Pravilna je zato presoja, da navedena nepremičnina ni mogla služiti za preživljanje prvega tožnika. To pa pomeni, da druge tožnice tudi ni mogla razbremeniti vsaj dela stroškov, ki jih je imela z njegovim preživljanjem.

Revizijsko sodišče v odgovor na revizijske navedbe še dodaja, da bi sicer darilo preživninskemu upravičencu v določenih okoliščinah lahko pomenilo prispevek k preživljanju. Po 131. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) lahko preživninski zavezanec, če gre za polnoletne otroke, tudi na drug način poskrbi za njihovo preživljanje. Toda ne iz sodne poravnave z dne 10.5.1990 (priloga A6 spisa) ne iz darilne pogodbe z dne 27.6.1990 (priloga B4 spisa) takšen namen ne izhaja. Za darilo, ki je dano preživninskemu upravičencu, pa se ne domneva, da je bilo dano kot prispevek k preživljanju. Da je bilo dano izključno v ta namen, bi moral toženec dokazati. Tega pa ni storil. Revizija zato ni utemeljena. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.