Jedro

Tožena stranka se je šele s prejemom sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, seznanila z razlogom za odpoved. Tožnik je namreč šele z omenjeno sodbo pridobil pravico do reintegracije, toženi stranki pa je takrat postalo jasno, da ga ni mogoče reintegrirati, ker delovno mesto, na katerem je delo opravljal po predhodno odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ne obstaja oziroma je zasedeno z drugim delavcem.

Obstoj poslovnega razloga se ugotavlja glede na delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in ne glede na delo, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je tožena stranka dolžna dokazati, da dela, ki ga je tožnik dejansko opravljal, ne potrebuje več.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 14. 6. 2007, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 6. 2007 in še traja, zato je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 14. 6. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih mesečnih zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ter zoper odločitev, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka), se pravočasno pritožuje tožnik in sicer iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik poudarja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožniku redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „komercialist na terenu“. Kot razlog za odpoved je tožena stranka navedla prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela in sicer zato, ker naj bi tožena stranka dne 1. 11. 2006 za isto delovno mesto že sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavcem M.G.. Po mnenju pritožbe lahko sodišče v postopku presojanja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja zgolj zakonitost razlogov in navedb, ki jih je delodajalec navedel v odpovedi. Kasnejše navajanje drugih razlogov za odpoved in drugih delovnih mest, ki v odpovedi niso navedena, je nedopustno in ne more biti predmet presoje. Iz tega razloga je ugotovitev sodišča, da je pri toženi stranki prišlo do ukinitve delovnega mesta tožnika, in da je zato odpoved pravilna in zakonita, napačna, saj ukinitev delovnega mesta v sami odpovedi ni navedena kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ga je tožena stranka navedla šele v odgovoru na tožbo. Delodajalec mora v skladu z 81. in 86. čl. ZDR odpovedni razlog navesti in obrazložiti že v odpovedi in ne šele v odgovoru na tožbo. Če bi sprejeli naziranje prvostopenjskega sodišča, potem delodajalcu v odpovedi sploh ne bi bilo potrebno navesti pravega odpovednega razloga, saj bi lahko kasneje v sodnem postopku navajal nove oz. drugačne razloge za odpoved. Tožena stranka je razloge za odpoved tekom postopka pred sodiščem ves čas spreminjala. Direktor tožene stranke je na obravnavi dne 25. 11. 2008 navedel tretji razlog za odpoved in sicer naj bi bil glavni razlog za odpoved ta, da naj bi bil tožnik zaposlen v svojem podjetju. Na obravnavi dne 17. 11. 2009 je tožena stranka podala četrti razlog za odpoved in sicer, da naj bi tožnik zavrnil podpis pogodbe o zaposlitvi in zato niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja, nadalje pa je navaja, da bi bilo mogoče tožnika zaposliti na delovno mesto „tehnik IT“, ki pa je bilo ponujeno drugemu delavcu S.P., ki je imel prednost kot starejši delavec, zaradi česar je bilo potrebno pogodbo o zaposlitvi odpovedati tožniku. Direktor tožene stranke pa je izpovedal, da je bilo delovno mesto „tehnik IT“ prosto takrat, ko so ga ponudili tožniku, saj ga sicer ne bi ponudili. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da so S.P. ponudili delovno mesto „tehnik I“. Direktor tožene stranke razhajanja med svojo izpovedbo in navedbami v odpovedi ni znal obrazložiti, tako da ni jasno, ali je bilo S.P. ponujeno delovno mesto „tehnik I“ in je bilo tako delovno mesto „tehnik IT“ še prosto ali pa je tožena stranka tekom postopka delovno mesto „tehnik I“ enostavno v svojih navedbah nadomestila z delovnim mestom „tehnik IT“. Direktor tožene stranke je na obravnavah izpovedoval diametralno nasprotno. Tako je na eni obravnavi izpovedal, da tožniku ni bila ponujena nobena pogodba, na drugi obravnavi pa je povedal, da so tožnika pozvali na delo in da je bila zanj pripravljena pogodba za delovno mesto „tehnik IT“, in da je bilo delovno mesto takrat prosto, sicer ga tožniku ne bi ponudili. Takšni nedosledni izpovedi tako ni mogoče slediti, saj je neverodostojna in nanjo ni primerno nasloniti sodne odločbe. Tožena stranka v spis ni predložila niti pogodbe, ki naj bi jo ponudili v podpis S.P., niti dokazov, kdaj naj bi mu jo ponudili. Nadalje ni predložila dokazov iz katerih bi bilo razvidno, kdaj in če sploh je bilo delovno mesto ukinjeno, kdo je bil na njem zaposlen do ukinitve, ni predložila sistemizacije delovnih mest pred in po ukinitvi, niti opisa delovnih mest. Za zaključek sodišča, da je tožena stranka delovno mesto ukinila ni podlage niti v izpovedi direktorja. Tožnik je predlagal zaslišanje S.P., ki bi lahko izpovedal, ali mu je bilo sploh ponujeno kakšno delovno mesto, kakšen je bil naziv in kdaj mu je bilo ponujeno, vendar je sodišče ta dokaz nepravilno zavrnilo in tožniku onemogočilo, da dokaže svoje navedbe. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kdo naj bi poleg S.P. še zasedal delovno mesto „tehnik IT“. Dokazno breme, da je tožena stranka preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu oz. ga do(pre)kvalificirati je na njej, temu bremenu pa ni zadostila, saj v spis ni predložila celotne sistemizacije niti opisov posameznih delovnih mest. Tožena stranka je tako tekom postopka navedla kar pet različnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz česar je razvidno, da razlog za odpoved sploh ni bil podan. Nadalje bi se moralo prvostopenjsko sodišče v skladu z izdano odpovedjo omejiti zgolj na presojo zakonitosti odpovedi za delovno mesto „komercialist na terenu“. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998 zaposlen na delovnem mestu „komercialist junior“, vendar navedeno ni bistveno, saj naj bi tožnik delal tudi na terenu. Pri tem je sodišče spregledalo ugotovitev VDSS, ki je v sodbi ugotovilo, da je bil tožnik dejansko zaposlen na delovnem mestu „komercialist senior“. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na neobstoječem delovnem mestu „komercialist na terenu“, na katerem tožnik nikoli ni bil zaposlen in tudi ni ustrezalo njegovemu opisu del in nalog, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tega delovnega mesta tudi ni v prilogi III, ki jo je tožena stranka priložila v spis. Tudi za ugotovitev sodišča, da je bilo delovno mesto ukinjeno in nato pridruženo drugemu delovnemu mestu, v spisu ni nobene listinske podlage. Odpoved je nezakonita tudi iz razloga, ker je tožena stranka tožniku obvestilo o nameravani odpovedi vročila isti dan, kot odpoved pogodbe o zaposlitvi. Naziranje prvostopenjskega sodišča v tem delu je zmotno, saj je namen te določbe ravno v tem, da se delavca pred in ne skupaj z odpovedjo, obvesti o nameravani odpovedi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi navedla, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno že leta 2002, zato je zamudila rok za odpoved po 5. odst. 88. čl. ZDR. Tožena stranka tožnika po sodbi VDSS ni reintegrirala, temveč ga je enostavno ponovno odpustila. Institut reintegracije bi izgubil svoj smisel, če bi ga lahko delodajalci obšli z navedbo, da so delovno mesto ukinili ali na njem zaposlili drugega delavca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka preuranjena.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), veljaven v času predmetne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka kot delodajalec s sklepom dne 14. 10. 2002 in 2. 12. 2002 tožniku odpovedala delovno razmerje kot disciplinski ukrep zoper delavca. Takšna odpoved je bila spoznana za nezakonito s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1283/2006 z dne 19. 4. 2007. Sodišče je delodajalcu naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odstranitvijo z dela iz podjetja, ugodilo je tudi tožnikovemu reparacijskemu zahtevku. Tožena stranka je po prejemu predmetne sodbe dne 15. 5. 2007 tožnika pozvala, naj se zglasi pri toženi stranki na razgovor, nato pa mu je po tem razgovoru, dne 14. 6. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, priložila pa ji je tudi obvestilo o nameravani odpovedi. Kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v odpovedi navedla, da je delovno mesto „komercialist na terenu – mariborska regija“ od odstranitve delavca z dela prevzel drug delavec, od 1. 11. 2006 pa je za isto delovno mesto in za isto področje delodajalec sklenil pogodbo o zaposlitvi z delavcem M.G., zato ni potreb po opravljanju dela komercialist na terenu – mariborska regija še za enega delavca.

Tožnik je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeval s tem, da ni bil predhodno obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bilo obvestilo datirano na isti dan kot sama odpoved, da so že potekli roki za odpoved , določeni v 88. čl. ZDR, da ne obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da tožena stranka ni dokazala, da tožniku ni bilo mogoče ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala v zakonsko določenem roku, in da izostanek pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne postopkovne pomanjkljivosti, ki bi sama po sebi povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, zato se nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz istega razloga kot v letu 2002, pritožbeno sodišče pa je v drugih podobnih primerih že zavzelo stališče, da se delodajalec šele z vročitvijo sodbe seznani z razlogom za odpoved, saj delavec s sodbo pridobi pravico do reintegracije in je torej takrat jasno, da delavca ni mogoče reintegrirati, če delovno mesto, na katerem je delavec opravljal delo po prejšnji pogodbe o zaposlitvi ne obstoji več ali ga zaseda drug delavec, delavcu pa hkrati ni mogoče ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta, ker takšnega prostega delovnega mesta pri delodajalcu ni (npr. opr. št. Pdp 990/2007).

Nadalje pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odpovedala pravo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je s toženo stranko sklenil le pogodbo o zaposlitvi iz leta 1998 za delovno mesto „komercialist junior“, delo je formalno vedno opravljal na tem delovnem mestu, neformalno pa je zaradi dobrih rezultatov delal tudi na terenu. Navedeno je zaslišan izpovedal tožnik sam. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu komercialist – na terenu, zaradi česar je tožena stranka tudi odpoved pravilno podala za delovno mesto, ki ga je tožnik dejansko (in ne po pogodbi) opravljal. Navedeno se sklada z dejanskim stanjem, kot ga je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi z dne 19. 4. 2007 in na katero se sklicuje tožnik, saj tudi tam sodišče zaključuje, da je bil tožnik konec leta 1999 (čeprav brez dodatka k pogodbi o zaposlitvi) razporejen na delo komercialista – seniorja in je tako v letu 2002 izvajal delo komercialista na terenu.

Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da tožena stranka v zvezi dokazovanjem zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne more navajati in dokazovati tudi drugih poslovnih razlogov, ki so jo privedle do te odločitve. Ob poslovnem razlogu, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se mora sodišče opredeliti tudi do drugih dejanskih razlogov, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in ki jih navaja delodajalec v sodnem postopku. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga bi bila nezakonita le, če tožena stranka niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi dokazala, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstajal zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker gre za poslovni razlog, ki je na strani delodajalca in ne za krivdni razlog ali razlog nesposobnosti, ki sta na strani delavca, ZDR tudi ne predvideva zagovora, ki je nujen v primeru odpovedi iz krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti (83. čl. ZDR) V teh dveh primerih (kot tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca) je nujno, da se delavec natančno seznani z razlogom, zaradi katerega mu lahko sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi in se glede razlogov na zagovoru lahko tudi izjasni. V navedenih dveh primerih (kot tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca) je zato izhodišče in okvir materialnopravnega preizkusa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno odpovedni razlog in obrazložitev tega razloga v redni odpovedi (izredni odpovedi) in delodajalec v sodnem postopku dejansko ne more dokazovati drugih morebitnih razlogov, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede katerih se delavec v postopku pri delodajalcu (zagovor) ni mogel izjasniti. Za poslovni razlog, kot rečeno, navedeno ne velja, zato lahko delodajalec tudi v sodnem postopku dokaže, da je obstajal zakonit razlog za odpoved (navedeno smiselno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije npr. opr. št. VIII Ips 471/2006 z dne 2. 10. 2007, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da lahko delodajalec zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dokaže tudi v sodnem postopku, kljub temu, da ga v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, ne navede).

Tožena stranka je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v odpovedi navedla, da je delovno mesto „komercialist na terenu – mariborska regija“ od odstranitve delavca z dela prevzel drug delavec, od 1. 11. 2006 pa je za isto delovno mesto in za isto področje delodajalec sklenil pogodbo o zaposlitvi z delavcem M.G., zato ni potreb po opravljanju dela komercialist na terenu – mariborska regija še za enega delavca. Nadalje pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno oz. bilo pridruženo drugemu delovnemu mestu. Razlog iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razlog naveden v odgovoru na tožbo se ne izključujeta oz. ne pomenita drugega odpovednega razloga, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnik. Glede na seznam delovnih mest z dne 1. 6. 2007 (priloga B7), v katerem ni več delovnega mesta komercialist na terenu (niti komercialist junior ali komercialist senior) ter razloge, ki so navedeni tako v odpovedi kot odgovoru na tožbo, pa tudi nadalje s strani direktorja tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka v letu 2002 opravila reorganizacijo in sicer tako, da je tožnikovo delovno mesto pridružila drugemu delovnemu mestu, v posledici česar je delo na tem istem območju, kot ga je opravljal tožnik, po reorganizaciji na novo opredeljenem (in imenovanem) delovnem mestu opravljal drug delavec (M.G.). Takšna reorganizacija je utemeljen odpovedni razlog, pritožbene navedbe, ki skušajo izpodbiti prej navedeno ugotovljeno dejansko stanje pa so neutemeljene.

Drugo vprašanje pa je seveda ali je tožena stranka uspela dokazati, da tožniku ni bilo mogoče ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje dokazno oceno v glavnem gradilo na izpovedbi direktorja tožene stranke, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča storilo neutemeljeno, kot to pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Glede dejstva o tem, ali je tožena stranka v času odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi razpolagala z ustreznim delovnim mestom, kamor bi ga lahko zaposlila, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz priloge III - seznam delovnih mest razvidno, da je bilo na dan 1. 6. 2007 (tega dne je imela tožena stranka s tožnikom tudi sestanek) edino delovno mesto, ki še ni bilo v popolnosti zasedeno delovno mesto „tehnik IT“. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 zapisala, da je edino prosto in primerno delovno mesto „tehnik I“, na katerega bi bilo delavca mogoče dokvalificirati, vendar pa je za to delovno mesto delodajalec ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi delavcu S.P.. Direktor tožene stranke je na glavni obravnavi dne 25. 11. 2008 izpovedal, da je bilo prosto delovno mesto v Ljubljani in sicer v oddelku servisa, ki pa so ga ponudili S.P., ter da tožniku niso ponudili nobene pogodbe, eden od razlogov za to pa je bila tudi zaposlitev tožnika v lastnem podjetju (list. št. 73). Nadalje pa je direktor tožene stranke na obravnavi dne 17. 11. 2009 izpovedal, da je bila za tožnika pripravljena pogodba o zaposlitvi, saj je dopis, ki ga je poslala tožena stranka, pomenil poziv na delo, da je bila pogodba pripravljena za delovno mesto „tehnik IT“, ter da je bilo to delovno mesto najbrž prosto, če so ga ponudili tožniku. Na nadaljnje vprašanje v zvezi s tem ali gre za delovno mesto „tehnik I“ ali „tehnik IT“ pa je direktor odgovoril, da nobenega delovnega mesta tožniku niso mogli ponuditi, ne glede na to, kako se delovno mesto imenuje, glede na to, da je bil tožnik takrat zaposlen (list. št. 96).

Glede na tako diametralno nasprotno izpovedbo direktorja tožene stranke ostaja dvom o tem ali je imela tožena stranka v času odpovedi (dne 14. 6. 2007) prosto delovno mesto, ki bi ga tožniku lahko ponudila, pa ga ni, ker naj bi bil tožnik zaposlen (kot to izhaja iz zadnje izpovedbe direktorja tožene stranke), ali pa tega ni storila, ker je imela prosto le eno delovno mesto, ki pa ga je predhodno že ponudila delavcu S.P.. Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje še ne zadostujejo za zaključek, da je tožena stranka dokazala, da v času odpovedi ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožniku, poleg tega pa se je sodišče prve stopnje v tem delu tudi neupravičeno oprlo le na izpovedbo direktorja tožene stranke in seznam delovnih mest. Tožnik v pritožbi upravičeno zatrjuje, da bi sodišče moralo zaslišati vsaj predlagano pričo S.P., ki bi vedel povedati o tem, ali mu je tožena stranka dejansko ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, kdaj (ali je to storila po tem, ko je tožniku že odpovedala pogodbo o zaposlitvi ali pred tem) in za katero delovno mesto, ali je S.P. pogodbo sprejel ali zavrnil, itd., s čimer bi se lahko neposredno prepričalo o navedbah pravdnih strank. Tožena stranka dejansko tudi ni pojasnila, kdo naj bi v času odpovedi še zasedal delovno mesto „tehnik IT“ oz. kdo je zasedal delovno mesto „Tehnik I“, niti ni navedla kdo je zasedal delovna mesta komercialist I in II, ter kakšen je opis del in nalog na teh delovnih mestih. Dokazno breme, da je tožena stranka preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu oz. ga do(pre)kvalificirati je na njej, temu bremenu pa po oceni pritožbenega sodišča še ni zadostila, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki bi bili nujni za razjasnitev dejanskega stanja.

Ker so zgoraj navedena vprašanja bistvena za rešitev tega individualnega delovnega spora, je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR.

Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).