Jedro

Tožnik mora v tožbi navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka. Če tega ne stori, potem ni jasno, kaj je sploh predmet spora. Takšne tožbe, ki je nepopolna, vsebinsko ni mogoče obravnavati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki I izreka razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo kot nesklepčen. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi. Pritožnica podaja številne dejanske navedbe, ki naj bi utemeljevale njen tožbeni zahtevek.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti. Tudi v pritožbenem postopku zato veljajo posebne določbe 30 poglavja ZPP. Tako predvsem velja, da je sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporu majhne vrednosti, dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe dejanske narave so zato neupoštevne in pritožbeno nanje ne bo odgovarjalo. Edino, kar je moralo pritožbeno sodišče storiti, je, da je presodilo, ali je dopolnitev tožbe z dne 5.12. 2013 (list. št. 50 – 51), v resnici takšna, da je tožba nesklepčna. Ob tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožba ni le nesklepčna, marveč nepopolna. Ker je bila tožeča stranka s sklepom sodišča prve stopnje z 21.11.2013 pozvana, naj tožbo dopolni, a tega ni ustrezno storila, je lahko pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku izdalo končno odločbo, o kateri bo govora v nadaljevanju (četrti odstavek 108. člena ZPP).

6. Tožnik mora v tožbi navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka. Če tega ne stori, potem ni jasno, kaj je sploh predmet spora. Takšne tožbe, ki je nepopolna, vsebinsko ni mogoče obravnavati (180. člen ZPP). Če sodišče to vendarle stori, potem preti, da bo nastopil učinek res iudicata, čeprav sploh ni jasno, o katerem razmerju je bilo pravnomočno odločeno.

7. Za prav tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Zato tožba ni ne le nesklepčna, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, marveč celo nepopolna.

8. V obravnavani zadevi je namreč jasno le to, da je pravna podlaga pogodbena, ni pa v ničemer konkretizirano, za katero in kakšno konkretno izpolnitveno ravnanje tožeča stranka uveljavlja denarno protidajatev.

9. Dejstva, ki jih navaja pritožnik, so neupoštevna že zaradi prepovedi iz prvega odstavka 458. člena ZPP, poleg tega pa tožbe tudi sicer ni mogoče dopolnjevati šele v pritožbenem postopku.

10. Ker je zavrženje tožbe za pritožnika ugodnejše od zavrnitve zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo zavrglo. Procesno pooblastilo je podano v prvem odstavku 351. člena ZPP. Za kakšno drugačno, tudi vsebinsko ugodno rešitev pa iz zgoraj navedenih razlogov niso podani nikakršni pogoji. Pavšalna navedba „veliko dela v zvezi s projektiranjem predmetne hiše“ namreč nikakor ne ustreza konkretno opredeljenemu izpolnitvenemu ravnanju.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. List RS, št. 73/2007 in naslednji).