Jedro

V obnovi postopka je organ, ki odloča v obnovljenem postopku, vezan na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja v prejšnjem postopku, torej na dan 16. 5. 1983. Sodišče zato meni, da je tožena stranka ob tako ugotovljenih dejstvih pravilno uporabila določbo 12. člena Urbanističnega načrta, ki določa, da je v območju naselja C. dovoljena gradnja stanovanjskih, gospodarskih in pomožnih objektov samo za potrebe kmetijskih proizvajalcev in za potrebe občanov, ki opravljajo servisno dejavnost, saj iz lokacijske dokumentacije za obrtno delavnico nedvomno izhaja, da je predmet postopka preureditev stanovanjske hiše v poslovni prostor - obrtno delavnico za izdelavo drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici je s svojo sodbo opr. št. U 7/2004-18 z dne 18. 2. 2005 zavrnilo tožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 27. 11. 2003. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s svojo sodbo opr. št. I Up 613/2005-2 z dne 31. 8. 2005 pritožbi tožečih strank ugodilo in izpodbijano sodbo tega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v zadevi obnove postopka pod točko 1 izreka razveljavila odločbo Komiteja za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve občine A. z dne 16.5.1983, pod točko 2 pa zavrnila zahtevek tožečih strank za spremembo namembnosti dela stanovanjske hiše v obrtno delavnico za izdelavo drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov na parc. št. 1678 k.o. B.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka uvodoma povzema dosedanji potek postopka ter se sklicuje na obrazložitev sodbe naslovnega sodišča opr. št. U 83/2002-31 z dne 15.11.2002, ki je odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke predvsem iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj iz odločbe upravnega organa ni bilo razvidno ali je v konkretni zadevi v zvezi s pravilno uporabo 38. člena Odloka o urbanističnem načrtu za mesto A., ki na zadevnem območju prepoveduje kakršnokoli gradnjo, šlo za dejansko nepozidano območje, ter toženi stranki naložilo, da ugotovi ali je bilo konkretno zemljišče v času odločanja že dejansko pozidano na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Tožena stranka je v ponovnem postopku ugotovila, da je bilo tožečima strankama izdano lokacijsko dovoljenje z dne 23.12.1980 za gradnjo stanovanjske hiše, na njegovi podlagi gradbeno dovoljenje z dne 22.4.1981, dne 5.10.1981 je bilo na podlagi priglasitve začetka del opravljeno zakoličenje, iz zapisnika opravljenega ogleda z dne 14.4.1983 pa izhaja, da je bil objekt na parceli št. 1678 k.o. B. v gradnji. Dne 22.10.1984 je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje, kar vse kaže na dejstvo, da je bil objekt na zadevni parceli v času izdaje odločbe o spremembi namembnosti dela stanovanjskega objekta že zgrajen, oziroma vsaj v gradnji. Takšno ugotovitev tožene stranke potrjuje tudi dopis Upravne enote A. z dne 30.5.2003, v katerem le-ta navaja, da je šlo v času odločanja prvostopnega organa za zazidano stavbno zemljišče. Upoštevajoč napotke sodišča je tako šteti, da dejansko v naravi ni šlo za nezazidano in nezazidljivo zemljišče, in to kljub legi v zelenih površinah po takrat veljavnem urbanističnem načrtu za mesto A.. Ob tej predpostavki pa je po mnenju tožene stranke podlaga za odločitev v zadevi določba 12. člen urbanističnega načrta, ki določa, da je v območju naselja C. dovoljena gradnja stanovanjskih, gospodarskih in pomožnih objektov samo za potrebe kmetijskih proizvajalcev in za potrebe občanov, ki opravljajo servisno dejavnost. V konkretnem primeru gre za spremembo namembnosti dela stanovanjskega objekta v poslovni prostor za izdelavo drobnih kovinskih predmetov in predelavo plastike, kar pa ni dejavnost za potrebe kmetijskih proizvajalcev niti servisna dejavnost, ampak obrt s proizvodnjo. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke obravnavani poseg, kljub upoštevanju območja kot zazidanega oziroma zazidljivega, ni v skladu z elementi urbanističnega načrta, zato je lokacijsko dovoljenje z dne 16.5.1983 nezakonito in ga je tožena stranka na podlagi 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (1986) utemeljeno razveljavila ter nadomestila z novo odločbo, zahtevek tožečih strank pa na podlagi 1. točke 24. člena Zakona o urbanističnem planiranju zavrnila.

Tožeči stranki izpodbijata odločbo tožene stranke iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Uveljavljata tudi kršitve določil Ustave Republike Slovenije, saj naj bi jima s takim ravnanjem bile kršene človekove pravice. Navajata, da odločitev temelji na ugotovitvi, da bi bila njuna dejavnost dovoljena, če bi bila servisna ali kmetijska dejavnost. Takšna odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, za katero ni bil opravljen noben ugotovitven postopek, tožeči stranki pa tudi nista imeli možnosti, da bi kot stranki v postopku predlagali dokaze in podali svoje navedbe. Pri odločanju bi bilo potrebno upoštevati, da je bilo tožečima strankama že izdano pozitivno lokacijsko dovoljenje za preureditev dela stanovanjske hiše, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je poseg v skladu z urbanističnim načrtom, prav tako pa so za gradnjo podana vsa ustrezna soglasja, med drugim tudi prizadetih strank A.A. in B.B. Na podlagi navedenega so bila pridobljena vsa dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ki jo tožeči stranki ob zaupanju v odločitve upravnih organov opravljata že več kot 20 let, ter vanjo vlagata precejšnja sredstva. Sedaj veljavni urbanistični načrt za to območje vključuje tudi pozidani del parcele tožečih strank kot območje, kjer je pozidava dovoljena, zato je ta nedoslednost po njunem mnenju sanirana. Njuna gospodarska dejavnost pa za objekt in okolje ne pomeni bistvenega povečanja obremenitve. Razveljavitev odločbe za legalno zgrajeni objekt v okviru zazidanega območja pa je glede na zatečeno stanje po 21 letih neutemeljena. Toženi stranki očitata, da ni ugotavljala kakšno dejavnost tožeči stranki sploh opravljata. Po njunem mnenju gre za servisno dejavnost in sicer obrtno dejavnost vezano na izdelavo drobnih galanterijskih izdelkov iz umetnih in naravnih mas, ključev, delov za kmetijske freze, predmetov, ki služijo občanom pri opremi stanovanja in rezervnih delov za kmetijske stroje, za kar vse je bila izdana odločba Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo z dne 26.6.1980. Navedena listina se nahaja v spisu, tožena stranka pa je sploh ni ocenila. Poudarjata, da se bo odločitev lahko sprejela šele na podlagi dopolnilnega ugotovitvenega postopka, v katerega bosta pritegnjeni kot stranki, z možnostjo podajanja navedb in predlaganja dokazov, do takrat pa takšne odločbe ni možno preizkusiti. V preostalem pa se sklicujeta na navedbe, podane v pritožbi zoper sodbo opr. št. U 83/2002. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, v tem upravnem sporu ni prijavil svoje udeležbe.

Prizadeti stranki A.A. in B.B. v odgovoru na tožbo prerekata vse tožbene navedbe ter v zvezi s tem navajata, da upravni organ ni napravil procesnih ali materialnih kršitev oziroma nepravilnosti. Upravni organi so vezani na zahtevke strank in niso dolžni razpisati obravnave zato, da bo vlagatelj zahtevka imel možnost takšen zahtevek spremeniti glede na veljavne predpise. V konkretnem primeru je zahtevek tožečih strank za spremembo namembnosti povsem jasen in za presojo o njegovi utemeljenosti ni potreben dodaten ugotovitveni postopek. Ker takrat veljavni prostorski akt spremembe namembnosti v druge dejavnosti, kot so kmetijska in servisna, ne dopušča, je bilo potrebno zahtevek zavrniti. Izdelava kovinskih in plastičnih izdelkov namreč ne more biti storitvena dejavnost, ki po standardni klasifikaciji dejavnosti spada v terciarni razred medtem ko je proizvodnja spada v primarni razred. Prizadeti stranki še poudarjata, da je bilo soglasje sosedov, dano za potrebe prvotnega postopka izdaje lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti, preklicano dne 24.5.1994 in ni zajemalo parcele št. 1678. Sploh pa ne soglasje ne navedbe o majhni obremenitvi okolja nimata v zadevi relevantnega pomena, saj določba 12. člena urbanističnega načrta soglasja sosedov ali presoje obremenitev sploh ne predvideva. Nobene veljave pa tudi nima izdano lokacijsko dovoljenje, saj je bilo z uporabo izrednih pravnih sredstev razveljavljeno. Zaradi vsega navedena sta prepričani, da je bil postopek zakonito izveden, zbrani vsi relevantni podatki, zato sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in zahtevata, da se jima povrnejo stroški postopka.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin v upravnih spisih, ki jih je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi izhaja, da je upravni organ prve stopnje izdal tožečima strankama dovoljenje za spremembo namembnosti dela stanovanjske hiše v obrtno delavnico za izdelavo drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov na parc. št. 1678 k.o. B., to je odločbo z dne 16. 5. 1983. Na podlagi sklepa o obnovi postopka upravnega organa prve stopnje z dne 28. 2. 1989 je bil postopek obnovljen. Zaradi molka prvostopenjskega organa pa je v skladu z določbo Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št.47/86-v nadaljevanju ZUP/86) v obnovljenem postopku tožena stranka odločbo z dne 16. 5. 1983 razveljavila, zahtevek tožeče stranke pa zavrnila. V obnovi postopka je organ, ki odloča v obnovljenem postopku, vezan na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja v prejšnjem postopku, torej na dan 16. 5. 1983. V času izdaje spornega dopolnilnega lokacijskega dovoljenja za preureditev dela stanovanjske hiše v obrtni poslovni prostor za izdelavo drobnih kovinskih predmetov in predelavo plastike ob pogojih lokacijske dokumentacije, ki jo je izdelalo podjetje AAA A. iz meseca marca 1983, je postopek in pogoje za izdajo lokacijskih dovoljenj urejal tedanji Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/76 in 27/72), ki v 23. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z zazidalnim načrtom, če pa ta ni sprejet, v skladu z elementi iz sprejetega urbanističnega programa, urbanističnega načrta ali urbanističnega reda. Stanovanjski objekt tožečih strank stoječ na parc. št. 1678 k.o. B., za katerega del sta vložila predlog za spremembo namembnosti tožeči stranki, se nahaja na območju, ki ga je urejal Odlok o urbanističnem načrtu za mesto Koper (Uradne objave št. 13/74, v nadaljevanju - Urbanistični načrt).

Iz upravnih spisov izhaja, da se območje posega v prostor ureja po Urbanističnem načrtu, po katerem so na območju posega, predvidene zelene površine. Ugotovljeno pa je bilo, da je konkretno zemljišče v naravi pozidano in da je stanovanjska hiša tožečih strank v zvezi katere spremembo namembnosti je bila izdana izpodbijana odločba, zgrajena na podlagi pravnomočnega upravnega dovoljenja. Lokacijsko in gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo tožečih strank je bilo izdano glede na to, da je bilo v postopku izdaje teh dovoljenj ugotovljeno, da je območje gradnje stanovanjske hiše potrebno uvrstiti v območje raztresene vaške pozidave. Iz posebnega soglasja z dne 10. 3. 1980 namreč izhaja, da se parcela, na kateri je bila zgrajena stanovanjska hiša tožečih strank nahaja znotraj meja strnjenega naselja, zato je bilo gradnjo potrebno obravnavati kot plombo med obstoječimi stavbami. Gre torej za območje raztresene vaške pozidave v območju kraja C.. Sodišče zato meni, da je tožena stranka ob tako ugotovljenih dejstvih pravilno uporabila določbo 12. člena Urbanističnega načrta, ki določa, da je v območju naselja C. dovoljena gradnja stanovanjskih, gospodarskih in pomožnih objektov samo za potrebe kmetijskih proizvajalcev in za potrebe občanov, ki opravljajo servisno dejavnost. Po mnenju sodišča v ureditvenem načrtu ni podlage za drugačno stališče. Iz lokacijske dokumentacije za obrtno delavnico iz meseca marca 1983 nedvomno izhaja, da je predmet postopka preureditev stanovanjske hiše v poslovni prostor - obrtno delavnico za izdelavo drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov. Po mnenju sodišča ni nobenega dvoma, da je bilo sporno dopolnilno lokacijsko dovoljenje izdano za proizvodno dejavnost drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov in ne za servisno dejavnost za potrebe občanov. To prepričanje sodišča pa utrjuje tudi obrazložitev navedene lokacijske dokumentacije, iz katere izhaja, da je potrebno v sklopu objekta zagotoviti tudi skladišče za surovine in gotove izdelke. Iz dokazov, ki jih je dodatno na glavni obravnavi izvedlo sodišče pa tudi izhaja, da se odločba o ustanovitvi obrtne delavnice nanaša na drugo lokacijo, kot je obravnavana in govori le o pogojih za opravljanje obrtne dejavnosti, kar ni v neposredni zvezi z dopolnilnim lokacijskim dovoljenjem, ki je predmet tega postopka.

Predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenca gradbene stroke in vpogledom v obrtno dovoljenje tožečih strank z dne 23. 10. 2001, sodišče ni izvedlo, saj na samo odločitev v zadevi ne moreta vplivati, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki jih je sodišče kot nepomembne zavrnilo. Delno uporabno dovoljenje na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, pa je bilo izdano na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 22. 4. 1981, izdanega za gradnjo stanovanjske hiše tožeče stranke, katere sprememba namembnosti je ravno predmet tega postopka. Ugovor tožeče stranke, da naj bi bilo dejansko stanje zaradi kršitev postopka in s tem onemogočanje predlaganih dokazov, nepopolno ugotovljeno ni utemeljen. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, s katero je spremenila odločbo upravnega organa prve stopnje ni opravila javne obravnave. S tem je sicer kršila procesne pravice tožečih strank, ki pa na samo odločitev o stvari niso vplivale. Ugovor tožeče stranke, da ni bilo ugotovljeno, kakšno dejavnost dejansko opravlja tožeča stranka, ni utemeljen, saj na samo odločitev o stvari ne more vplivati. Dokazi, ki jih je tožeča stranka v postopku predlagala in jih je sodišče deloma izvedlo, deloma pa kot neutemeljene zavrnilo, pa na samo odločitev o stvari ne morejo vplivati. To, da sta tožeči stranki pridobili potrebna soglasja ter zatrjevanje, da dejavnost tožečih strank, ki jo že opravljata v zgrajenih prostorih za okolico, ne predstavlja povečane obremenitve na samo odločitev o stvari nimajo vpliva. Zatrjevanja tožečih strank, da izdelava drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov predstavlja servisno dejavnost za potrebe občanov, tako kot določa 12. člen Urbanističnega načrta pa je neutemeljeno. Odločba o enotni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list SFRJ, št. 34/76), ki je veljala v času izpodbijane odločbe, sicer posebej ne opredeljuje "servisne dejavnosti za potrebe občanov", ker uporablja drugačno terminologijo, najbližje navedeni servisni dejavnosti pa je dejavnost osebnih storitev in storitev za gospodinjstva, med katerimi pa ni proizvodnih dejavnosti, ampak le storitvene dejavnosti. Izdelava predmetov iz proizvodnje plastičnih mas ter izdelava raznovrstnih kovinskih izdelkov pa sta opredeljeni kot obrtna proizvodna storitev, kar pa nikakor ni moč šteti za opravljanje servisne dejavnosti, za potrebe občanov.

Ker sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev pravil postopka in meni, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, dejansko stanje pa v celoti in popolno ugotovljeno, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50797, 65/97 in 70/00 - ZUS).