Jedro

Po stališču Sodišča EU vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno, in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega. Tožena stranka teh interpretacij Sodišča EU, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP, po kateri mora tožba imeti avtomatični suspenzivni učinek, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva (več) oziroma jo morebiti ne upošteva dosledno.

Avtomatični suspenzivni učinek po samem zakonu je treba nujno zagotoviti za pravna sredstva zoper odločbe, ko izvršitev "lahko" tožnika izpostavi "resnemu tveganju" v zvezi s pravico iz 4. člena Listine. V tem okviru nacionalni organ za presojo, ali izvršitev odločbe o vrnitvi, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavi takemu tveganju, ni dolžan odločiti o tem, ali izvršitev te odločbe "dejansko" povzroči to tveganje.

Vložitev pravnega sredstva po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve napadene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, ki očitno niso neutemeljene, in kadar ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.

Tožniki so v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe navajali trditve, da bi v primeru njihove predaje Hrvaški lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine najmanj v navezavi na mladoletnega tožnika. Upravno sodišče sicer nima podatkov o tem, da bi bile nastanitvene kapacitete na Hrvaškem za mladoletnika in njegovo družino primerljive tistim, ki jih je ESČP upoštevalo v zadevi Tarakhel. Vendar pa je bilo slabih poročil o stanju na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka v preteklih upravnih sporih preveč in nobenega dovolj zanesljivega o tem, kako hrvaški organi obravnavajo prosilce, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, da bi lahko sodišče pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe ravnalo drugače, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da so si upravni organ dolžni izmenjati pravno relevantne informacije, ker je to del lojalnega sodelovanja na katerem lahko sloni tudi zaupanje. Te izmenjave informacij za zaščito vsaj koristi mladoletnega tožnika tožena stranka pred izdajo odločbe ni naredila, zato je bilo treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi.

Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Tožena stranka izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa št. 2142-508/2025/10 (121-11) z dne 11. 4. 2025 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka združila postopke in zavrgla prošnje za mednarodno zaščito tožnikov in sicer A. A. (roj. 1997), B. B. (roj. 1989), in C. C. (roj. 16. 11. 2011), ker bodo predani Republiki Hrvaški kot odgovorni članici EU za obravnavo njihovih prošenj. V četrti točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 1. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilci samovoljno zapustijo azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V tožbi predlagajo združitev zadeve z istovrstnim postopkom v zadevi I U 604/2025, tožnice D. D., matere prvo-tožeče stranke in babice tretje tožeče stranke v tem upravnem sporu. Vsi so namreč kot družina prišli iz Kube v Evropo in izpodbijana sklepa temeljita na enakih razlogih. Navajajo, da bi tožena stranka morala glede na prvi odstavek 130. člena ZUP združeno obravnavati njihove vloge, tako pa so zaradi ločenih postopkov izpostavljeni stiski in strahu pred posledicami ločitve. V zvezi s tem se sklicujejo na Ustavo, na 14 točko uvodnih izjav in 11. člen Dublinske uredbe 604/2013.

3.V tožbi pravijo, da se ne želijo vrniti na Hrvaško zaradi tamkajšnjih bivanjskih razmer v azilnem domu, ki jih opisujejo v zadnjem odstavku na strani 3 tožbe glede hrane, oblačil, higiene, obnašanja varnostnikov, zdravniške oskrbe, omenjali so tudi zdravstveni incident z otrokom iz druge družine. Zato so želeli nadaljevati pot do Španije. Informacij v španskem jeziku niso prejeli. Tudi osebe na policijski postaji in v azilnem domu, so jim dejale, naj gredo v druge države. Enkrat so jih že vrnili v BiH. Po tem, ko so bili vrnjeni v BiH, so začeli brati socialna omrežji in ugotovili so, da na Hrvaškem sprejmejo le tiste, ki nadaljujejo pot, ne pa tistih, ki bi želeli tam ostati. Rekli so jim, da morajo podati prošnjo v 7 dneh. Odločili so se, da gredo naprej. V tožbi se sklicujejo na sistemsko nezakonito vračanje družin in mladoletnih oseb v BiH. Za to v spis prilagajo dokumentacijo.

4.Sklicujejo se na načelo varovanja otrokovih koristi in da tožena stranka ni prejela nobenega zagotovila Hrvaške o načinu obravnave ranljivih oseb (6. člen Dublinske uredbe 604/2013 in 15. člen ZMZ-1). Iz podatkov AIDA izhaja, da je bilo na Hrvaškem vloženih 1346 prošenj kubanskih državljanov in mednarodna zaščita je bila podeljena le v 1 primeru. Omenjajo resolucijo Evropskega parlamenta o kršitvah človekovih pravic oziroma o kritičnih razmerah na Kubi in menijo, da bi tožena stranka morala utemeljiti, zakaj ni uporabila diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe 604/2013. Razgovor z mladoletnim prosilcem ni bil opravljen. Predlagajo odpravo odločbe in da sodišče vrne zadevo toženi stranki zaradi združitve postopkov, ugotovitve dejanskega stanja glede položaja ranljive osebe, da pridobi informacije in zagotovila hrvaških organov glede obravnave mladoletnega tožnika oziroma naj sodišče razpiše glavno obravnavo, zasliši tožnike in sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

5.V obrazložitvi predloga za začasno odredbo pravijo, da naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe oziroma do združitve postopkov z njihovo preostalo družinsko članico, ker bi jim z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Mladoletnemu tožniku pa bi škoda lahko nastala že s samo predajo Hrvaški, kjer bi bile njegove pravice lahko ogrožene. Javni interes z zadržanjem akta nikakor ne bi bil prizadet tudi ob spoštovanj kratkih rokov za sodno odločanje. Tožeče stranke so seznanjene, da kljub teku upravnih sporov in pred njihovimi zaključki, tožena stranka vrača prosilce na Hrvaško.

6.Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim pravi, da je z ločenim upravnim postopkom sledila opredelitvi družinskih članov iz 2(g) člena Dublinske uredbe in 25 točke 2. člena ZMZ-1. Pravi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da ohrani družino kot celoto tudi v primeru morebitne predaje. Tožena stranka pravi, da iz javno dostopnih in zaupanja vrednih virov ni mogoče razbrati, da bi Hrvaška kadarkoli nezakonito vrnila osebo, ki je imela status begunca zato tovrstne izpeljave prereka. Izjave o ravnanjih policije ob njihovem vstopu na hrvaško ne nosijo posebne dokazne teže. Iz izjav prosilcev izhaja, da so uspešno izrazili namero za podajo prošnje, imeli so na voljo nastanitev in prehrano in v azilnem domu jim je bila na voljo zdravstvena oskrba. S sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča (I Up 155/2023, 21. 6. 2023; I Up 37/2024, 13. 3. 2024) pravi, da treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje, oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ob tem se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024.

7.Vztraja, da osebna zagotovila niso potrebna, saj tožniki niso predložili nikakršnih dokazov, da je bil mladoletni tožnik po zaključku policijskega postopka podvržen neprimernemu ali nezakonitemu ravnanju, ali da je bilo na Hrvaškem kakor koli kršeno načelo otrokove največje koristi. Presoja informacij ni bila potrebna, niti jih niso predložili tožniki. Izjave tožnikov niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Leta 2023 je namero za azil na Hrvaškem izrazilo 68114 oseb, dejansko pa je prošnjo vložilo le 1783 oseb. Kar zadeva predložene informacije o stanju na Hrvaškem, tožena stranka, pravi, da so imeli priložnost to storiti v upravnem postopku, pa niso. Zato predlaga, da sodišče šteje, da gre za tožbeno novoto. Ne glede na navedeno, pa tožena stranka prilaga aktualne informacije o ravnanju s t.i. Dublinskimi povratniki., na katere se navadno opira pri odločanju. Vztraja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih predaja ne bi bila dopustna. Tožena stranka se do predloga za izdajo začasne odredbe ni opredelila.

8.Dne 19. 5. 2025 je sodišče prejelo vlogo od tožečih strank, v kateri pravijo, da je bila v zadevi I U 604/2025 sodba vročena babici D. D., s katero je sodišče tožbo zavrnilo, ugodilo pa je začasni odredbi in je v zadevi I U 604/2025 izpodbijani sklep zadržalo do pravnomočne odločitve o tožbi.

Obravnava predloga za združitev postopkov v zadevah I U 604/2025 in I U 685/2025

9.Kar zadeva predlog tožečih strank za združitev postopka, je ta v upravnem postopku po ZUP možna in v azilnih zadevah smiselna (130. člen ZUP), če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago; in v situaciji, ko je vpleten mladoletnik, je treba glede tveganja za ločitev mladoletnika od starega starša upoštevati tudi vpliv odločitve na dobro počutje ter socialni razvoj mladoletnika (druga in četrta alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 v zvezi s členom 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah); če pa gre za (odraslo) "vzdrževao" osebe, je treba upoštevati tudi določbi členov 7(2) in 11(3) Procesne direktive 2013/32.¹ Iz prošnje tožeče stranke A. A. z dne 13. 2. 2025 (str. 5 zapisnika) izhaja, da pri opisu okoliščin, zaradi katerih je pobegnila iz Kube, navaja tudi (so)udeležbo njene mame pri izražanju političnih stališč, ki naj bi bile razlog za njuno preganjanje na Kubi. Določba prvega odstavka 42. člena ZUS-1, ki govori o "istem predmetu zadeve"² se glede kriterijev za združitev postopkov ne razlikuje v bistvenem od 130. člena ZUP.

10.Sodišče se je pred odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu seznanilo z utemeljitvijo Upravnega sodišča v zadevi I U 604/2025, v kateri je Upravno sodišče s sklicevanjem na 130. člen ZUP in 42. člen ZUS-1 "zavrnilo" predlog za združitev postopkov vseh štirih tožnikov in sicer iz razloga, ker gre prvenstveno za vprašanje procesnega vodstva postopka oziroma vprašanje tehnične narave. Po mnenju Upravnega sodišča gre zgolj za procesno možnost upravnega organa, ki je namenjena smotrnosti in ekonomičnosti, pa tudi učinkovitosti postopka. Ne gre torej za dolžnost upravnega organa; če se je toženka odločila, da bo za tožnico vodila ločen postopek od njenih ostalih sorodnikov, ni zagrešila nobene postopkovne kršitve.³ Sodišče v zadevi I U 604/2025 še pravi, da tožena stranka ni posegla v družinsko življenje tožnice, kot družinsko življenje opredeljuje Dublinska uredba 604/2013 v določilih člena 2(g) in (h), 16. in 11. člena ter v uvodni izjavi 14. V zadevi I U 604/2025 je bil narok razpisan za dne 25. 4. 2025, Upravno sodišče pa je tožbo v zadevi I U 685/2025 prejelo 23. 4. 2025, zato bi drugačno ravnanje po nepotrebnem zavleklo postopek.⁴

11.Ob upoštevanju zgoraj navedenega ter dejstva, da je Upravno sodišče v zadevi I U 604/2025 ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, Upravno sodišče v tem upravnem sporu z neodločanjem (v tej fazi postopka) o predlogu za združitev postopka po 42. člena ZUS-1 in z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, ter ob upoštevanju v tožbi opisanega strahu oziroma stiske pred ločitvijo članov razširjene družine, (še) ne posega v načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah ter iz drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 v navezavi na tretjo tožečo stranko v tem upravnem sporu. Zato v nadaljevanju podaja utemeljitev zgolj glede tega, zakaj je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen.

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

12.Sodišče je dne 25. 4. 2025 v neki drugi podobni zadevi opr. št. I U 2148/2024 dobilo obvestilo svetovalke za begunce, da je tožena stranka nenapovedano dne 4. 4. 2025, pred zaključkom sodnega postopka, preden je sodišče odločilo o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, in v nasprotju z vzpostavljeno prakso v primerljivih zadevah, tožnika predala Hrvaški. Sodišče je zato v zadevi I U 2148/2024 poslalo poziv toženi stranki, da v roku 3 dni odgovori na omenjeno obvestilo svetovalke za begunce. Do odločitve v obravnavani zadevi sodišče še ni dobilo odgovora tožene stranke v zadevi I U 2148/2024.

1.Dne 28. 4. 2025 je evidenčna služba Upravnega sodišča po telefonu prejela informacijo in dan kasneje še pisno vlogo svetovalke za begunce v neki drugi istovrstni zadevi I U 97/2025, da je tožena stranka predala tožnika Bolgariji. Tudi v zadevi I U 97/2025 sodišče v času, ko je prišlo do predaje tožnika, še ni odločilo o tožbi in o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče je preko pooblaščenke tožnika v zadevi I U 97/2025 prejelo odgovor tožene stranke, da po tretjem odstavku 70. člena ZUS-1 tožba zoper omenjeni izpodbijani sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Tožena stranka se sklicuje na rok 7 dni, v katerem mora sodišče odločiti o začasni odredbi, in da sodišče o začasni odredbi ni odločilo. Zato je bil tožnik v zadevi I U 97/2025 predan Bolgariji.

2.Tudi v zadevi I U 605/2025 sta tožnika v tožbi, ki je bila napisana dne 7. 4. 2025, navedla, da sta seznanjena, da kljub teku pravnih sporov in pred njihovimi zaključki na prvi stopnji, tožena stranka vrača prosilce na Hrvaško.

3.Splošno znano dejstvo je tudi, da tožena stranka v tovrstnih zadevah ni odgovarjala na predloge za izdajo začasne odredbe, jim ni nasprotovala, in zato je sodišče izdajalo začasne odredbe med drugim tudi iz razloga, ker jim tožena stranka ni nasprotovala. Tudi v tej zadevi na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4.Na podlagi teh podatkov sodišče sklepa, da je tožena stranka spremenila politiko izvrševanja izpodbijanih aktov v zadevah po Dublinski uredbi 604/2013. Sodišče je bilo po 21. 6. 2024, ko je izdalo začasno odredbo v zadevi predaje tožnika iz Turčije Hrvaški (v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024), zaradi dejstva, da zgolj največ 6 sodnikov z oddelka za varstvo ustavnih pravic rešuje vse azilne zadeve, ki so vložene na Upravno sodišče RS, poleg vseh ostalih nujnih zadev med drugim tudi za varstvo človekovih pravic, ki se dodeljujejo na oddelek za varstvo ustavnih pravic, prisiljeno uveljaviti prakso (v nekaterih primerih), da ne odloča ločeno najprej o zahtevi za izdajo začasne odredbe in potem še o tožbi zoper sklep o predaji, izdan po Dublinski uredbi 604/2013. V tistem obdobju je bila namreč uveljavljena praksa, da tožena stranka počaka z izvršitvijo izpodbijanega sklepa do odločitve sodišča o tožbi v upravnem sporu ali o začasni odredbi. Ker se je ta praksa nenapovedano spremenila s strani tožene stranke, sodišče v tej zadevi presoja utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe ločeno od tožbe zoper izpodbijani akt, kar pa še bistveno bolj povečuje čas reševanja zadev na oddelku za varstvo ustavnih pravic.

5.Upravno sodišče je v omenjeni zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024 opozorilo, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno razlago določb Dublinske uredbe 604/2013 glede teka roka iz določbe člena 29(1) Dublinske uredbe, kot je to zagovarjalo Upravno sodišče v nekaterih zadevah s sklicevanjem na pravo EU. Po stališču Vrhovnega sodišča vložena tožba zoper sklep izdan po Dublinski uredbi ne zadrži izvršitve dublinskega sklepa in tudi sama vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ne odloži izvršitve sklepa v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe, ampak šele ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe pomeni odložilni učinek v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe. Zato je Upravno sodišče, ki v nekaterih primerih drugače razlaga določbo člena 29(1) Dublinske uredbe, v okoliščinah povečanega pripada zadev s področja Dublinske uredbe, s ciljem učinkovitega varstva pravic tožnikov, ki podajo zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z dublinskim postopkom predaje v nekatere države, kot so Hrvaška in Italija ter s ciljem polnega uresničevanja ("effet utile") določbe člena 29(1) Dublinske uredbe in namena tega sekundarnega pravnega vira EU kot celote, moralo spremeniti prakso in ločeno odločiti in sicer najprej o predlogu za izdajo začasne odredbe, brez da bi lahko hkrati odločalo tudi o tožbi.

6.Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024 tudi navedlo, da je Sodišče EU že v zadevi Amayry, kar je izpostavilo Upravno sodišče v zadevah I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 in v zadevi I U 891/2023 z dne 10. 11. 2023, izpeljalo specifično interpretacijo glede na zakonodajalčeve tri možnosti iz člena 27(3) Dublinske uredbe. Sodišče EU je v tej specifični interpretaciji upoštevalo naslednje: da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu); da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno; da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(a) in (b) s takojšnjim odložilnim učinkom, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe; da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.

7.To interpretacijo, ki sicer sega še v leto 2023, je torej Upravno sodišče ponovilo in potrdilo v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024 in iz nje izhaja, da po stališču Sodišča EU vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno, in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega.

8.Vse tako kaže, da tožena stranka teh interpretacij Sodišča EU, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP, po kateri mora tožba imeti avtomatični suspenzivni učinek, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva (več) oziroma jo morebiti ne upošteva dosledno.

9.Interpretaciji ESČP iz sodbe Velikega senata v zadevi M.S.S. v Belgium and Greece glede avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe, kadar stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka glede 3. člena EKČP, se je sicer Sodišče EU z vidika učinkovitega sodnega varstva pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) približevalo postopoma, bolj kot ne implicitno, dokler te interpretacije ni bolj izrecno potrdilo v sodbi v zadevi B z dne 30. 9. 2020. Slednja se sicer nanaša na odločbo o vrnitvi, in ne na odločitev o predaji po Dublinski uredbi. Vendar, ker gre v obeh primerih za interpretacijo določbe 47. člena Listine in ker je šlo tudi v zadevi M.S.S. v Belgium and Greece za razmerje med dvema državama članicama EU, je interpretacija v zadevi B v navezavi z interpretacijo v zadevi Amayry relevantna tudi za obravnavani primer. V skladu z interpretacijo Sodišča EU je namen določila 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.

10.Zakonodajalec Republike Slovenije je v določbi tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 izrecno predpisal, da tožba zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi Dublinske uredbe ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. S takšno ureditvijo je zakonodajalec Republike Slovenije za določene situacije ustvaril možno neskladje s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine, kajti po (mutatis mutandis) interpretaciji Sodišča EU v omenjeni zadevi B je avtomatičen suspenzivni učinek že po sami zakonski določbi, ki mora biti natančna, jasna in predvidljiva, potreben, kadar bi lahko bil tožnik zaradi izvršitve odločbe izpostavljen dejanskemu tveganju, da bo podvržen ravnanju v nasprotju z določilom 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine). Nacionalni organ sicer ni nujno dolžan "domnevati", da bi vsako pravno sredstvo imelo odložilni učinek po samem zakonu, vendar pa mora organ preveriti, ali so pogoji, ki v pravu EU veljajo za zagotovitev tega učinka, izpolnjeni glede na položaj zadevne osebe. Avtomatični suspenzivni učinek po samem zakonu je treba nujno zagotoviti za pravna sredstva zoper odločbe, ko izvršitev "lahko" tožnika izpostavi "resnemu tveganju" v zvezi s pravico iz 4. člena Listine. V tem okviru nacionalni organ za presojo, ali izvršitev odločbe o vrnitvi, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavi takemu tveganju, ni dolžan odločiti o tem, ali izvršitev te odločbe "dejansko" povzroči to tveganje. Če bi bila namreč sprejeta taka rešitev, bi se pogoji za uporabo odložilnega učinka po samem zakonu pomešali s pogoji za uspeh pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo. Iz tega bi sledilo, prvič, da se ne bi upošteval preventivni vidik odložilnega učinka pravnega sredstva, vloženega zoper to odločbo, in drugič, da bi moral vsak organ, ki bi moral izpeljati posledice iz tega odložilnega učinka, v praksi sam opraviti preizkus, ki ga mora opraviti sodišče, pristojno za odločanje o zakonitosti odločbe. Zato se mora tak organ omejiti na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil tožnik zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, in ki očitno niso neutemeljene. Če je tako, mora navedeni organ ugotoviti, da se izvršitev odločbe odloži po samem zakonu od vložitve tega pravnega sredstva, in iz tega izpeljati posledice, ki jih ima v okviru svoje pristojnosti. Sodišče je tako v zadevi B zaključilo, da mora Sodišče šteti, da vložitev pravnega sredstva po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve napadene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, ki očitno niso neutemeljene, in kadar ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.

11.V konkretni zadevi je tako, da so tožniki v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe navajali trditve, da bi v primeru njihove predaje Hrvaški lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine najmanj v navezavi na mladoletnega tožnika. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju. ESČP) pa je v zadevi Tarakhel v. Switzerland v kontekstu uporabe Dublinske uredbe glede predaje z begunci obremenjeni Italiji odločilo, da bi morale švicarske oblasti od italijanskih oblasti dobiti individualno zagotovilo, da bo namestitev družine ustrezala starosti mladoletnika, in da bo družina ostala skupaj. Katere vidike bivanja je pri tem treba upoštevati, je razvidno iz odstavka 121 sodbe ESČP. Upravno sodišče sicer nima podatkov o tem, da bi bile nastanitvene kapacitete na Hrvaškem za mladoletnika in njegovo družino primerljive tistim, ki jih je ESČP upoštevalo v zadevi Tarakhel. Vendar pa je bilo slabih poročil o stanju na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka v preteklih upravnih sporih preveč in nobenega dovolj zanesljivega o tem, kako hrvaški organi obravnavajo prosilce, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, da bi lahko sodišče pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe ravnalo drugače, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da so si upravni organ dolžni izmenjati pravno relevantne informacije, ker je to del lojalnega sodelovanja na katerem lahko sloni tudi zaupanje. Te izmenjave informacij za zaščito vsaj koristi mladoletnega tožnika tožena stranka pred izdajo odločbe ni naredila, zato je bilo treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi.

12.Sodišče je v oceni, da tožnik ima zahtevek, ki bi bil očitno neutemeljen, upoštevalo tudi splošno znano dejstvo, ki sta ga potrdili tudi stranki v njunih navedbah v upravnem sporu, da v zadevah, ko gre za predajo Hrvaški, v daljšem časovnem obdobju obstaja dokaj različna sodna praksa v državah članicah EU tako glede pravnih vprašanj kot tudi vprašanj glede dejanskega stanja o tem, kaj se dogaja s prosilci za mednarodno zaščito v smislu njihove nastanitve in dostopa do azilnega postopka ne samo, ko gre za posebej ranljive prosilce, in sicer po tem, ko so po Dublinski uredbi predani Hrvaški. Med strankama v konkretni zadevi je očitno spor o tem, ali je sprejem prosilcev po Dublinski uredbi na Hrvaškem v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, obe stranki sta predložili vsaka svoje informacije o stanju na Hrvaškem, pri čemer je uporaba relevantnih objektivnih, zanesljivih natančnih in ustrezno posodobljenih informacij v takih primerih nujno potrebna in na njihovi podlagi konkretna analiza stanja; obe stranki sta zagovarjali nasprotni razlagi pojma "sistemskih pomanjkljivosti" in pravil glede dokaznega bremena.

13.Vse navedeno skupaj pomeni, da mora imeti tožba v takem primeru suspenzivni učinek oziroma da je treba v tej smeri razlagati in uporabiti pogoje za izdajo začasne odredbe po ZUS-1 v navezavi na določbo člena 27(3)(c) Dublinske uredbe. Zato je sodišče ugotovilo, da je težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Tožena stranka izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje.

14.Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnika ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe).

Po uvodni izjavi št. 12 Dublinske uredbe se Procesna direktiva 2013/32/EU uporablja hkrati in brez poseganja v določbe o postopkovnih zaščitnih ukrepih, ki jih ureja Dublinska uredba, pri čemer je treba upoštevati omejitve glede uporabe navedene Procesne direktive 2013/32/EU.

Določba člena 11(3) Procesne direktive 2013/32, ki se nanaša na izdajo enotne odločbe o več prošnjah, uporablja izraz "ista podlaga".

Sklep Upravnega sodišča v zadevi 604/2025 z dne 25. 4. 2025, odst. 22.

Ibid. odst. 23-25.

Glej na primer sklepe Upravnega sodišča v zadevah I U 604/2025 z dne 25. 4. 2025, odst. 39; I U 421/2025 z dne 12. 5. 2025, odst. 17; I U 605/2025 z dne 29. 4. 2025, odst. 16.

O tem glej: I Up 68/2023, 10. 5. 2023; I Up 300/2023, 25. 1. 2024.

Glej na primer: I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, I U 891/2023 z dne 10. 11. 2023.

I Up 300/2023, 25. 1. 2024, odst. 9-13.

Glej (na primer) sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 891/2023 z dne 10. 11. 2023.

Glej na primer sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 224/2024 z dne 14. 3. 2024.

Glej na primer sklep Upravnega sodišča v zadevi: I U 146/2024 z dne 26. 3. 2024.

Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 62(glej tudi odst. 45); Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 59; B, F in K, C- 323/21, C-324/21 in C-325/21 12. 1. 2023, odst. 63; MA, PB, LE, C-245/21 in C-248/21, 22. 9. 2022, odst. 48, 58.

Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 63.

Ibid. odst. 64.

Ibid. odst. 66.

M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293.

Glej: Tall, C-239/14, 17.12.2015, odst. 54; Gnandi, C-181/16, 19.6.2018, odst. 54; X, C-175/17, 26.9.2018, odst. 32; LM, C-402/19, 30.9.2020.

B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46, 48-51, 57, 61-66.

J N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.

B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46-50, 57, 63.

Ibid. odst. 61-62.

Ibid. odst. 63-65.

Ibid. odst. 66.

Ibid. odst. 68. Glej tudi: K, L, M, N, C-156/23 [Ararat], 17. 10. 2024, odst. 48-50. V tej sodbi Sodišče EU razlaga standard avtomatičnega suspenzivnega učinka, ko gre za t.i. "arguable claim." tako v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine, kot tudi iz 4. člena Listine (glej tudi: LF, C-352/23 [Changu], 12. 9. 2024, odst. 75).

Tarakhel v Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 120.

Glej mutatis mtandis: QY, C-753/22, 18. 6. 2024, odst. 77-80.

RL, QS, C-185/24 in C-189/24 [Tudmur], 19. 12. 2024, odst. 39-40.