Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 988/2003

ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.988.2003 Gospodarski oddelek

navidezna pogodba obličnost pogodbe
Višje sodišče v Ljubljani
6. januar 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Trditve tožene stranke, da sta podpisnici v prehodnem obdobju s spornimi posojilnimi pogodbami opravičili nakazilo spornih sredstev, je mogoče razlagati zgolj v tej smeri, da sta pogodbeni stranki s tem ustvarili pogodbeno podlago za že izvršena nakazila, pri čemer pa sta se pogodbeno zavezali, da bosta po izteku dogovorjenega roka (21.10.1996) spremenili pogodbeni temelj potem, ko bo družba N. I. A., d.o.o., z ostalimi družbeniki na predpisan način sklenila ustrezno pogodbo o dokapitalizaciji tožene stranke. Takšne trditve tožene stranke torej ne privedejo do zaključka o navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo plačilo 47.358.371,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2002 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 980.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo utemeljenost vtoževane terjatve tožeče stranke do tožene stranke na podlagi cesijske pogodbe, ki jo je tožeča stranka kot prevzemnik terjatve sklenila z odstopnikom, družbo N. I. A., d.o.o., v stečaju, dne 30.3.1999 (A6). Prvostopno sodišče je s tem v zvezi pravilno zavrnilo ugovore tožene stranke glede veljavnosti cesijske pogodbe in njeno sklicevanje, da bi pogodbo moralo obravnavati kot odstop pogodbe. Predmet cesijske pogodbe je terjatev, ki jo je upnica N.I.A., d.o.o., S. 54, L., v stečaju, izkazovala do tožene stranke na podlagi sklenjenih desetih posojilnih pogodb v času od 24.11.1993 do 29.10.1995. Glavni ugovor tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, je zatrjevanje navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb, ki so predmet cesijske pogodbe, s katero naj bi tožeča stranka pridobila terjatev do tožene stranke.

Za navidezno pogodbo gre takrat, kadar stranki pogodbe navzven izkazujeta nastanek pogodbe, vendar sami nimata dejanskega namena ustvariti pogodbene obveznosti, zato naj bi zapis pogodbe ustvarjal vtis sklenjene pogodbe le za druge osebe, ne pa zanju. Gre torej za neresnično izraženo voljo pogodbenikov, ki nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek 66. člena ZOR oziroma enako 1. odstavek 50. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika). Pri navidezni pogodbi stranki torej zavestno izjavita nekaj neresničnega, saj vsebina izjave ni enaka vsebini njune resnične volje, pri čemer je pri strankah podano soglasje glede navideznosti izjavljene volje.

Tožena stranka je ugovor navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb utemeljevala na trditvi o drugačnem namenu izplačanih sredstev toženi stranki, ki naj bi bila posledica sprejete obveznosti družbe N.I.A., d.o.o., za dokapitalizacijo tožene stranke in ne z namenom danega posojila toženi stranki. Takšne trditve tožene stranke je prvostopno sodišče preizkušalo glede na določbo 2. odstavka 66. člena ZOR. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da bi toženi stranki nastala terjatev do družbe N.I.A., d.o.o., iz naslova dokapitalizacije, saj tožena stranka ni izkazala sprejema sklepa o spremembi družbene pogodbe v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala v predpisani obliki, oziroma, da bi družba N.I.A., d.o.o., v predpisani obliki prevzela vložek iz naslova povečanega osnovnega kapitala (453. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS 30/93, v nadaljevanju ZGD). V skladu s 1. odstavkom 70. člena ZOR pogodba o prenosu poslovnih deležev in dokapitalizaciji tožene stranke z dne 6.10.1993 (B10), na katero se sklicuje tožena stranka, nima pravnega učinka, saj ni bila sprejeta v predpisani obliki (2. odstavek 450. člena ZGD). Sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa je izrecno predpisana tako za družbeno pogodbo, s katero se ustanovi družba z omejeno odgovornostjo (1. odstavek 409. člena ZGD), za spremembo družbene pogodbe (2. odstavek 450. člena ZGD), kakor tudi za pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža (3. odstavek 416. člena ZGD). Pravno zmotna je pritožbena trditev, da je pogodba iz 3. odstavka 416. člena ZGD, ki ni sklenjena v notarski obliki veljavna in je torej njena pomanjkljivost zgolj v tem, da ni možen vpis v sodni register. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na določbo 73. člena ZOR, saj zgolj z vplačilom zneska v višini predvidene dokapitalizacije ni mogoče govoriti o pretežnem delu obojestranske izpolnitve pogodbe. Pritožbeno sklicevanje na iztožljivost pravice družbe N.I.A., d.o.o., na sklenitev pogodbe v predpisani obliki pa ne vpliva na ugotovitev prvostopnega sodišča, da pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, nima pravnih učinkov. Tudi v primeru, ki ga navaja pritožnik, bi učinki pogodbe nastopili šele s sklenitvijo pogodbe v predpisani obliki oziroma z učinkom konstitutivne sodbe, ki bi nadomestila takšno pogodbo.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na materialnopravno pomanjkljivo sklepanje prvostopnega sodišča, ko je zgolj iz neizkazanega obstoja prikritega posla (pogodba o dokapitalizaciji) sklepalo o neutemeljenosti sklicevanja tožene stranke na navideznost sklenjenih posojilnih pogodb. Vendar je pritožbeno sodišče do enakega zaključka prišlo tudi na podlagi materialnopravnega preizkusa trditvene podlage tožeče stranke same. Tožena stranka je navideznost sklenjenih posojilnih pogodb utemeljevala z naslednjimi zatrjevanimi dejstvi:

1. pogodbe so bile podpisane naknadno in to istočasno, po izvršenih vplačilih, čeprav se glasijo na čas, ko so bila izvršena vplačila. Zgolj na osnovi takšnih trditev tožena stranka z ugovorom navideznosti pogodbe ne more uspeti, saj zgolj iz dejstva, da so bile pogodbe sklenjene za tem, ko so bila plačila zneskov, na katere se pogodbe sklicujejo, že izvršena, ne izhaja zanikanje namena strank za sklenitev tovrstnih pogodb.

2. pogodbe so bile podpisane zgolj zaradi bilančnih potreb družbe N.I.A., d.o.o., za kritje finančnih transakcij ob izrecnem dogovoru, da bosta 21.10.1996 posojilo formalno spremenili v poslovni delež. Takšne trditve tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi z izrecno navedbo, da je bila družba N.I.A., d.o.o., šele bodoči družbenik tožene stranke. Ta pritožbena trditev je logična glede na zgornje ugotovitve pritožbenega sodišča, da družba N.I.A., d.o.o., poslovnega deleža iz naslova dokapitalizacije pri toženi stranki še ni pridobila, hkrati pa tudi ni nastala njena obveznost za vplačilo pripadajočega deleža povečanega osnovnega kapitala. Posledično to pomeni, da je bilo plačilo, ki ga je družba N.I.A., d.o.o., izvršila, brez pravne podlage. Trditve tožene stranke, da sta podpisnici v prehodnem obdobju s spornimi posojilnimi pogodbami opravičili nakazilo spornih sredstev, je mogoče razlagati zgolj v tej smeri, da sta pogodbeni stranki s tem ustvarili pogodbeno podlago za že izvršena nakazila, pri čemer pa sta se pogodbeno zavezali, da bosta po izteku dogovorjenega roka (21.10.1996) spremenili pogodbeni temelj potem, ko bo družba N.I.A., d.o.o., z ostalimi družbeniki na predpisan način sklenila ustrezno pogodbo o dokapitalizaciji tožene stranke. Takšne trditve tožene stranke torej ne privedejo do zaključka o navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb. Glede na obveznost vseh gospodarskih družb za vodenje poslovnih knjig in sestavo računovodskih izkazov (50. člen ZGD) je sklenitev tovrstnih pogodb tudi v celoti logična. V teh okoliščinah navideznosti pogodb tako ni mogoče utemeljevati zgolj s sklicevanjem na dejanski namen strank o izvršenih nakazilih toženi stranki. Tožena stranka v svojih trditvenih navedbah ni zatrjevala dogovora, da bi se družba N.I.A., d.o.o., ob sklenitvi spornih posojilnih pogodb v primeru neizpolnjenega dogovora o kasnejši spremembi pogodbenega temelja (novaciji) v obliki konverzije denarne terjatve v v lastniški delež pri toženi stranki, odpovedala pravici do vrnitve vplačanih sredstev pred sklenitvijo posojilnih pogodb. Ob pomanjkanju trditev, ki bi izkazovale drugačno naravo sklenjenih pogodb, je zaradi neizvedene novacije pogodbenega razmerja družba N.I.A., d.o.o., kot posojilodajalka ohranila denarno terjatev do tožene stranke pod pogoji sklenjenih posojilnih pogodb. Zgolj iz dejstva, da po izteku dogovorjenega roka do spremembe pogodbenega temelja ni prišlo, na kar se sklicuje pritožnik v pritožbi, torej ni mogoče sklepati niti na drugačno naravo sklenjenih posojilnih pogodb, še manj pa, da bi bila sklenitev teh pogodb navidezna, torej brez pravnega učinka med pogodbenima strankama.

Ker trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo in v pritožbi iz navedenega razloga ne utemeljujejo ugovora navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb, je tako neutemeljen tudi očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi neizvedbe zaslišanja predlaganih prič, saj je pritožbeno sodišče na podlagi materialnopravne ocene zatrjevanih dejstev s strani tožene stranke prišlo do enakega zaključka kot prvostopno sodišče, v posledici česar je odločitev prvostopnega sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia