Jedro

Morebiten vpliv novega dokaza na višino odvzete premoženjske koristi ne more biti razlog za obnovo postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. M. P. je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 331/2006 z dne 5. 9. 2007, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 372/2002 z dne 16. 6. 2006 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po drugem in prvem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen deset mesecev zapora. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 269/2010 z dne 14. 9. 2010, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1975/2009 z dne 5. 3. 2010 je sodišče zavrglo zahtevo z obnovo postopka, ki jo je vložila obsojenčeva zagovornica.

2. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 410. člena in prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22., 23., 25., 29. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da kljub drugačni sodni praksi zahteva zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka ni dopustna.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja se je o odgovoru izjavila v vlogi z dne 21. 3. 2011. B.

5. Vložnica uvodoma navaja, da je v zahtevi za obnovo postopka navajala nova dejstva in predložila nov dokaz, to je izvedensko mnenje sodnega izvedenca za rudarstvo, ki ga je postavilo sodišče v pravdni zadevi tožeče stranke Republike Slovenije proti toženima strankama M. P. in pravni osebi P. d. o. o. Izvedensko mnenje naj bi dokazovalo, da je bila količina izkopanega in ukradenega gramoza manjša kot je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi. Iz mnenja naj bi izhajalo tudi, da je prizadeto območje v zaraščanju, sanirano, urejeno, poravnano, prepuščeno stanju v okolici in bo v kratkem po naravni poti prekrito vse delovanje pri izkopavanju, kar naj bi bila nova dejstva, ki vplivajo na presojo obstoja kaznivega dejanja čezmernega obremenjevanja in onesnaževanja okolja.

6. Po določbi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je obnova kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan, mogoča, če se navedejo nova dejstva in predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Sodišče je zahtevo za obnovo postopka zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, saj je presodilo, da predlagani dokazi oziroma dejstva niso novi, pri čemer zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dejstva, ki jih navaja zahteva za obnovo postopka, torej ogled napačne parcele, površno opravljene meritve, neupoštevanje prejšnjih in poznejših izkopov, napačno ugotovljena vrednost izkopane mineralne snovi ter pristojnost za ocenjevanje spornega vprašanja dejstva, ki so bila navajana že v teku rednega kazenskega postopka in se je sodišče o njih že izreklo. Poleg tega nova dejstva in novi dokazi niso takšni, da bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obsojenca. Dokaz, ki je predlagan, po presoji sodišča prve stopnje ne bi omajal dokazne ocene izpodbijane sodbe.

7. Višje sodišče je razloge prvostopenjskega sodišča sprejelo kot pravilne in dodalo, da tudi ob upoštevanju količine in vrednosti izkopanega materialna kot jih zatrjuje obramba, ne bi prišlo do drugačne pravne opredelitve kaznivega dejanja, zato tudi iz tega razloga ni izpolnjena zahteva iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki je že v sodbi I Ips 368/2006 z dne 19. 4. 2007 pojasnilo, da obnovitveni razlog ni podan, če bi nova dejstva ali novi dokazi pri nespremenjeni pravni opredelitvi kaznivega dejanja utegnili povzročiti le izrek milejše kazenske sankcije.

8. Presoja sodišča v izpodbijanem sklepu, da se predloženo izvedensko mnenje ne nanaša na dejstva, ki bi bila relevantna z vidika kriterija iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, je torej pravilna, zato je sodišče v okviru formalnega preizkusa zahteve za obnovo postopka upravičeno odločilo, da zatrjevana nova dejstva in dokazi očitno niso takšni, da bi se na njihovi podlagi lahko dovolila obnova kazenskega postopka. Z zavrženjem zahteve je sodišče ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP in ni kršilo določb kazenskega postopka, na katere se sklicuje vložnica. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sta obe sodišči svoje sklepe obrazložili z razlogi, povzetimi v prejšnji točki. Zahteva za varstvo zakonitosti s sklicevanjem na ugotovitve pravdnega postopka in izpodbijanjem dejanskih zaključkov prvo- in drugostopenjskega sodišča, napada presojo, ki jo je sodišče v pravnomočnem sklepu sprejelo glede ponujenega novega dokaza. Takšne presoje pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

9. Vložnica zaključke pritožbenega sodišča izpodbija tudi s trditvijo, da količina dejansko odvzetega materiala, ki naj bi bila v pravnomočni sodbi napačno ugotovljena, vpliva na odločitev o odvzemu premoženjske koristi in na obstoj kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po prvem odstavku 333. člena ZKP. Morebiten vpliv novega dokaza na višino odvzete premoženjske koristi ne more biti razlog za obnovo postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, količina iz narave odpeljanega materiala pa ni zakonski znak kaznivega dejanja po 333. členu ZKP. Poleg tega je izvedenec Ž. ogled stanja v naravi opravljal kar nekaj let po tem, ko je obsojeni storil kazniva dejanja, pri čemer naj bi potrditvah vložnice izvedenec ugotovil, da se stanje v naravi popravlja (območje naj bi bilo „regenerirano“, „v zaraščanju“, „sanirano“ ipd.), kar v bistvu pomeni, da je bilo v preteklosti (torej ob storitvi kaznivega dejanja) to območje poškodovano. Tudi z vidika teh vložničinih trditev je torej odločitev pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka pravilna.

10. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Vložnica sicer uveljavlja kršitev ustavnih pravic obsojenca iz 22., 23. in 29. člena URS, vendar svojih trditev ni z ničemer utemeljila, zato jih Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega M. P. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.