Jedro

Za preklic odložitve je ključna namreč ugotovitev, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu. Pravna kvalifikacija tega prekrška oziroma njegova vrsta oziroma kateri prekršek konkretno je storilec storil, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni relevantna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno taks v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 27. 10. 2020, ki je začela teči 12. 11. 2020 in bi se iztekla 12. 10. 2021, storil hujši prekršek, saj mu je bilo s plačilnim nalogom Policijske postaje ... z dne 11. 2. 2021, ki je postal pravnomočen 20. 2. 2021, zaradi prekrška storjenega 11. 2. 2021 z motornim vozilom B kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 8 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202.e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času preizkusne dobe stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepoved vožnje motornega vozila, je glede na povzete ugotovitve sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Upoštevajoč povzeto pravno podlago so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno kakšen prekršek naj bi storilec storil v času preizkusne dobe oziroma ni razvidna pravna kvalifikacija tega prekrška in je tako zgolj špekulativno mogoče sklepati, da je bil obravnavan in sankcioniran zaradi domnevne vožnje pod vplivom alkohola. Ključna je namreč ugotovitev, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu, pri čemer pravna kvalifikacija tega prekrška oziroma njegova vrsta oziroma kateri prekršek konkretno je storilec storil, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni relevantna.

6. Ker sodišče pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekrških in je na pravnomočne odločitve prekrškovnih organov in sodišč vezano, se v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, s katerim so bile storilcu izrečene kazenske točke za prekršek storjen v času preizkusne dobe. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, da storilec glede na svoje zdravstveno stanje sploh ne more biti odgovoren za storjeni prekršek, ker naj bi se v času izdaje plačilnega naloga nahajal v depresivnem stanju, ko ni mogel pravočasno reagirati in zavarovati svoje interese in pravice ter so mu mandatno kazen odplačali njegovi bližnji sorodniki v njegovem imenu, sledeč interesu plačila polovice izrečene denarne kazni. Nerelevantna pa so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, da je potrebno razmejiti zdravstveno stanje storilca od storitve očitanega prekrška kot človekovim voljnim ravnanjem in da je potrebno v predmetni zadevi uporabiti institut actio libera in causa. Te navedbe se namreč nanašajo na vprašanja pravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki naj bi se po stališču zatrjevanjih zgodile v samem postopku odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek, česar pa v predmetnem postopku ne more več uveljavljati, saj je postopek pravnomočno končan. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče ob uporabi omilitvenih določb ugotovilo, da ne obstaja potreba niti pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče v predmetnem postopku storilcu ne odmerja sankcij in zato tudi ne more niti smiselno uporabljati določb 26. člena ZP-1, ki ureja pogoje za omilitev izrečene sankcije.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15. dneh od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.