Jedro

Tožena stranka - delodajalec - v zvezi s tožniki ni izvedla postopka za ugotavljanje, da njihovo delo trajno ni potrebno. V sklepih o prenehanju delovnega razmerja je tožena stranka odločila, da imajo tožniki pravico do 50 % odpravnine. Eden tožnik zoper takšen sklep ni ugovarjal, drugi pa so ugovore umaknili. Tožniki v skladu z določbami 111. in naslednjih členov niso izpodbijali pravice veljavnosti umikov ugovor. Navedeno pomeni, da so tožniki soglašali z višino v sklepih določene odpravnine.

Izrek

1. Reviziji N. S. in J. P. se zavržeta. 2. Revizije drugih tožnikov se zavrnejo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, ki pomenijo polovico vrednosti odpravnine, ki jim je tožena stranka ni izplačala kot delavcem, katerih delo trajno naj ne bi bilo potrebno. Tožena stranka je tožnikom izplačala le 50 % odpravnine, ker je štela, da so bili tožniki tako imenovani "prostovoljni višek".

Tožniki niso bili vključeni v postopek ugotavljanja, da njihovo delo trajno ni bilo potrebno. Tem delavcem je tožena stranka ponudila 50 % odpravnine. Tožniki so prejeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Ugovarjali so zoper točko 4. izreka o zmanjšanju odpravnin. Na seji komisije za varstvo pravic dne 17.3.1993 so umaknili ugovore.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnikov. Ugotovilo je, da jim delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njihove volje, temveč po njihovi volji, mimo predpisov, ki urejajo ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno. Tožniki so soglašali s 50 % odpravnino, ugovore zoper prvostopne sklepe pa so umaknili. Delovno razmerje jim ni prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da njihovemu zahtevku ugodi in jim odmeri stroške na vseh stopnjah. Podrejeno so predlagali, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je v tem, da sodišče ni zahtevalo listin - čeprav so jih tožniki predlagali kot dokaz - iz katerih je razvidno, da delo nekaterih trajno ni bilo potrebno. (Na 2. strani revizije so tožniki trdili, da je imelo sodišče vse dokazne listine.) S. Z., ki je bil pooblaščenec tožene stranke, ne bi smel biti zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka tudi s tem, ker ni izvedlo potrebnih dokazov in ker je odločitev večinoma oprlo na izpovedbo pooblaščenca tožene stranke. Tožena stranka je sama povabila delavce, naj se prijavijo kot delavci, katerih delo trajno ni potrebno.

Obljubila jim je izplačilo polne odpravnine. Tožena stranka je sama izbrala način izvedbe postopka. Z grožnjo, da bodo lahko tudi oni presežni delavci, je tožena stranka tožnike spravila v zmoto in jim ni povedala, da jim bo izplačala nižjo odpravnino. O tem tožniki niso bili pravočasno seznanjeni. Ko so prejeli sklepe, da njihovo delo trajno ni potrebno, so ugovarjali. Na seji drugostopnega organa so bili tožniki postavljeni pred dejstvo, da naj ugovore umaknejo, ker jim sicer delovno razmerje ne bo prenehalo. Tožena stranka jih je tako zavedla.

Sodišče prve stopnje je odločilo dne 3. marca 1998. Novi Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je začel veljati dne 14. julija 1999. Na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena ZPP je zato v tem sporu treba uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP (1977)).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP (1977) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Reviziji N. S. in J. P. nista dovoljeni, druge revizije niso utemeljene.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 395. členu ZPP (1977) izrecno določeni. Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

K sklepu: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) v drugem odstavku 21. člena določa, da je v premoženjskih sporih (spor v zvezi z izplačilom odpravnine je premoženjski spor) revizija dovoljena v primerih, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku. Na podlagi 9. člena Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zahtevkov (Uradni list RS, št. 55/92) je bil od 5.12.1992 v drugem odstavku 382. člena ZPP (1977) določen znesek za dovoljenost revizije zvišan na 80.000,00 SIT. Zahtevka navedenih tožnikov ne presegata omenjenega zneska, zato je revizijsko sodišče - ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje - na podlagi 392. člena ZPP (1977) njuni reviziji zavrglo, ker nista dovoljeni.

K sodbi: Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija (ne da bi navajala njihovo pravno podlago) ni podana. V dokaznem postopku na sodišču prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje pritrdilo, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)), je bilo ugotovljeno, da tožniki niso bili obravnavani kot delavci, katerih delo trajno ni bilo potrebno. To izhaja tudi iz revizije, ki na eni strani trdi, da so bili le nekateri tožniki presežni delavci (ne pove, kateri), nato pa, da jim je tožena stranka grozila, da bodo tudi oni lahko presežni delavci. Ker predmet tega spora niso odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ker delo tožnikov naj trajno ne bi bilo potrebno, temveč le višina odpravnine, ni bilo potrebno izvajanje dokazov o razlogih in zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ni torej podana bistvena kršitev določb postopka v zvezi z izvajanjem dokazov z listinami o prenehanju delovnega razmerja.

Na podlagi 235. člena ZPP (1977) je pooblaščenec lahko zaslišan kot priča, zato v zvezi s tem ni kršitve, ki jo zatrjuje revizija.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP (1977) je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega revizijsko sodišče ni smelo upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje (na primer na dejstva v zvezi s postopkom ugotavljanja, da delo delavcev ni potrebno, seznanjanjem tožnikov o višini odpravnine, o zatrjevanih grožnjah delavcev tožene stranke).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) v 33. in naslednjih členih točno določa postopek za ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno. Določene so tudi pravice delavcev, za katere je po strogo formalnem postopku ugotovljeno, da njihovo delo trajno ni potrebno. Med drugim je v tretjem odstavku 36. f člena ZDR določena tudi pravica do odpravnine. Ker tak postopek ni bil izveden (kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je tak dokazni zaključek sprejelo) in ker tožniki dejansko niso imeli položaja trajno presežnih delavcev, torej nimajo pravic, ki jih ZDR zagotavlja takšnim delavcem. Predmet tega spora, in tudi odločanja na revizijski stopnji, je višina odpravnine. O njej so se stranke delovnega razmerja, ker ni bil izveden postopek o ugotavljanju prenehanja potreb po delu delavcev, dogovorili svobodno in zunaj okvirjev, ki jih določajo 33. in naslednji členi ZDR za presežne delavce. Zato je bilo za odločitev bistveno, da so tožniki umaknili ugovore zoper sklepe tožene stranke oziroma da je sklep tožene stranke, ki se je nanašal na F. C. v zvezi z odpravnino postal pravnomočen in dokončen (listina A1). Umik ugovorov oziroma pravnomočnost sklepa v zvezi s F. C. pomeni, da so se tožniki strinjali z odločitvijo tožene stranke, da prejmejo le 50 % odpravnine. Tožniki niso trdili, o tem pa tudi niso ponudili nobenih dokazov, da so izpodbijali pravno veljavnost umikov ugovorov, ki so izjave volje. To bi morali storiti na podlagi 111. in 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Zato so umiki ugovorov pravno veljavni, sklepi tožene stranke z dne 25.1.1993 so postali dokončni in pravnomočni. Podlaga za ugotovitev pravice tožnikov do odpravnine in njene višine, je torej v 4. točki sklepov z dne 25.1.1993, kjer je določena odpravnina v višini 50 odstotkov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo takšno odločitev pravno pravilno potrdilo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Določbe ZPP (1977) in ZOR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.