Jedro

Tožnik je bil upoštevaje sodno prakso ob končanem kirurškem zdravljenju, to je dne 16.10.2013 (s stabilizacijo stanja glede novih in stare poškodbe), seznanjen z obsegom škode. Upoštevaje konkretne okoliščine primera ni mogoč nikakršen drugačen zaključek kot ta, da je že takrat pri njem obstajalo védenje (da se je že takrat moral in mogel zavedati) dejanskega ravnanja obeh povzročiteljev škode iz obeh škodnih dogodkov. Povprečno skrben in razumen oškodovanec (čeprav laik, kar se tiče medicinskega znanja) je zato v takšni situaciji že 16.10.2013 imel realne možnosti uveljavljati odškodninski zahtevek od obeh, to je od povzročiteljice škode iz prvega škodnega dogodka in od povzročitelja škode iz drugega škodnega dogodka. Ravnanja tožnika, ki je v takšni situaciji zmotno in neuspešno odškodninsko terjatev uveljavljal le zoper enega od povzročiteljev škode ter se nato v tej pravdi ob ugovoru zastaranja skliceval na okoliščine v zvezi z izdelavo ekspertize v drugi od pravd, ni mogoče kvalificirati drugače, kot da je v tej pravdi ravnal nerazumno, neživljenjsko in neskrbno. Nenazadnje od povprečno skrbnih oškodovancev ni pretirano zahtevati, da v določeni meri ravnajo aktivno v smeri odpravljanja morebitnih zmot oziroma ugotavljanja okoliščin, ki jih potrebujejo za vložitev tožbe (npr. ali z angažiranjem ustreznega privatnega izvedenca ali z angažiranjem izvedenca ob uporabi 268.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo o ugovoru zastaranja se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 9.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2017 dalje do plačila.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje prvostopenjske pravdne stroške.“

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, je dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 405,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo o ugovoru zastaranja zavrnilo ugovor zastaranja. Presodilo je, da do vložitve tožbe (dne 18.12.2017) nista pretekla niti 5 letni objektivni niti 3 letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka (tožnik) utrpel v škodnem dogodku dne 17.12.2012 (glej 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Objektivni rok ni pretekel že upoštevaje civilni tek rokov in čas nastanka škodnega dogodka, saj je bila 17.12.2017 nedelja in se je ta rok iztekel šele v ponedeljek. Subjektivni rok pa naj bi po presoji sodišča prve stopnje začel teči šele 9.5.2016, saj je šele takrat, to je s prejemom ekspertize v pravdi P 512/2014, tožnik izvedel za pravilen vzrok svojih težav oziroma za povzročitelja njegove škode.

2. Zoper predmetno sodbo je tožena stranka (toženka) vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, čeprav iz vsebine pritožbe izhaja, da deloma uveljavlja tudi očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj izpostavlja dodatne okoliščine, ki izhajajo iz nekaterih izvedenih listinskih dokazov. V pritožbi navaja, da nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja zahtevka. Védenje tožnika se tolmači le v korist tožnika in brez temeljitega preverjanja dokazov in dejstev, ki iz njih izhajajo. Ni pravilno in življenjsko ocenjeno védenje tožnika in dan, ko je izvedel za škodo in povzročitelja škode. Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 143/2018. Ne vzdrži življenjske oziroma pravne presoje, da bi bila pretirana zahteva, da bi moral tožnik vedeti za vzrok svojih težav pred prejemom izvedenskega mnenja v drugi pravdi. Iz izvida z dne 17.12.2012 jasno izhaja, da je iskal zdravniško pomoč zaradi poškodbe desne roke v policijski intervenciji. Odrgnine in zvina zapestja ter prsta sta bila ugotovljena ob samem dogodku. Šlo je za sveže, vidne poškodbe. Tožnik je bil že tega dne seznanjen s škodo, ki mu je nastala v tem škodnem dogodku. Sprenevedanje, da so poškodbe 17.12.2012 posledica poškodbe iz leta 2009, ne vzdrži pravne presoje. Tudi iz Uradnega zaznamka o uporabi prisilnih sredstev z dne 18.12.2012 izhaja, da je tožnik v intervenciji utrpel poškodbo zapestja. Napačen je zaključek, da kot laik tožnik ni mogel vedeti, da so poškodbe z dne 17.12.2012 posledica intervencije iz istega dne. Iz izvida jasno izhaja, da je imel oteklino, da ga je bolel kazalec in vidna je bila odrgnina premera 1 cm. Že takrat je bila ugotovljena tudi stara poškodba, za katero so se zdravniki odločili, da jo je smiselno zdraviti. Namen obiska zdravnika je v zdravljenju poškodb. Ni mogoče slediti, da poškodbe tožniku niso bile znane, pa čeprav je bil laik, saj je poškodbe videl in občutil, in da so le-te očitno posledica napačnega zdravljenja poškodb iz leta 2009. Ni bilo potrebe po pridobivanju ekspertize. Če je bil tožnik prepričan, da gre vzrok poškodb iskati v preteklem dogodku, je o tem mogoče govoriti le glede stare poškodbe, o njej pa je bil tudi seznanjen že 17.12.2012. Ostalih poškodb (odrgnin, zvinov) niti povprečen človek ne more pripisati škodnemu dogodku iz leta 2009. Stališče, da tožnik ni vedel za vzrok nastanka škode ob dogodku 17.12.2012 je v nasprotju s predloženimi dokazi. Ni mogoče šteti, da je tožnik odrgnine in zvina lahkomiselno pripisal domnevno nepravilnemu zdravljenju poškodbe v letu 2009, ki se je nanašala na zlom čolnička desne roke. Že 17.12.2012 je tožnik kot oškodovanec pojasnil, da ima že nekaj let bolečine v zapestju in že takrat je bil zlom čolnička ocenjen kot verjetno stara poškodba. Več kot očitno je bilo, da je utrpel odrgnino zapestja in zvina zapestja ter prsta. Za to je bil zdravljen konzervativno in kratko. Tožnik je bil nedvoumno takrat seznanjen, da je bila ob pregledu RTG posnetka ugotovljena še stara poškodba, ki ni bila ustrezno zdravljena. To izhaja tudi iz zapisa v odpustnem pismu z dne 19.3.2013, saj je bil sprejet zaradi naključne najdbe čolniča desno. Tožnik ne more utemeljevati nevedenja, kakšno škodo je utrpel v dogodku 17.12.2012 in katero zdravljenje je bilo le-tej namenjeno ter katero zdravljenje je bilo še nadaljevano zaradi naključno najdene poškodbe. Tudi sicer je celotno zdravljenje tožnika (svežih in stare poškodbe) trajalo do 16.10.2013. Zdravljenje svežih poškodb je bilo zaključeno hitro (nekaj tednov po poškodbah; glej tudi sodno prakso, npr. zadevo VS RS II Ips 6/2014), nadaljevalo pa se je zdravljenje zloma čolnička in prisotne psevdoartroze (stare poškodbe). O tem je bil tožnik seznanjen (glej izvide). Dejstvo, kaj je bil vzrok obravnavanega dogodka niti ni relevantno, saj je tožnik vedel, da se zdravi zaradi poškodb iz obravnavanega dogodka in zaradi stare poškodbe. Odrgnin in zvinov z dne 17.12.2012 ni bilo mogoče povezati s poškodbo iz leta 2009, saj je šlo za vidne poškodbe in oteklin od poškodbe iz leta 2009 ni bilo več. Vzrok poškodb je bila intervencija. Tožnik bi moral vložiti tožbo iz naslova svežih poškodb nedvomno že leta 2016. Sklicevanje, da ni vedel vzroka za poškodbe vse do ekspertize v drugem postopku, je zavajajoče. Izvedenec je le potrdil vse tisto, kar je bilo ugotovljeno že 17.12.2012, in sicer da gre pri zlomu čolnička za staro poškodbo. Zgolj potrditev izvedenca ne daje oškodovancem upravičenja, da izrabljajo v nedogled zakonska določila o zastaranju. V vsakem primeru bi moralo sodišče prve stopnje odločiti posamično o zastaranju tožbenega zahtevka glede nedvoumno nastalih in izkazanih poškodb v škodnem dogodku 17.12.2012 (odrgnine in oba zvina), kot tudi v delu poškodb, ki se nanaša na staro poškodbo. Tudi sicer bi bilo treba zahtevek kasneje zavrniti zaradi neizkazane vzročne zveze med obravnavanim škodnim dogodkom in zatrjevano posledico.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke kot neresnične ter predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim navaja, da je verjel, da je do težav, ki jih je utrpel zaradi intervencije prišlo zaradi stare poškodbe, ki ni bila pravilno zdravljena. Če tega ne bi verjel, ne bi vlagal tožbe zoper Splošno bolnišnico ..., temveč bi že takrat vložil predmetno tožbo. Izvedenec je v ekspertizi 5.9.2016 ocenil, da je tožnik v dogodku 17.12.2012 utrpel zvin zapestja in da poškodba z dne 1.8.2009 ni vzrok za nastanek poškodbe z dne 17.12.2012. Če zdravnik 17.12.2012 ni postavil diagnoze zvin zapestja, je tudi tožnik ni mogel postaviti. Tožnik je vse do ekspertize verjel, da brez stare poškodbe ne bi prišlo do takšnih poškodb dne 17.12.2012. Ker je takšno stanje pripisoval stari poškodbi, je namesto tožbe proti Ministrstvu za notranje zadeve RS oziroma njegovo zavarovalnico vložil v letu 2014 tožbo zoper Splošno bolnišnico ... in njeno zavarovalnico. Tožnik se ne spreneveda. Enake navedbe je podal že več kot tri leta pred to tožbo. Protispisne so navedbe, da je bilo očitno, da je tožnik utrpel odrgnino zapestja, zvin prsta in zapestja. Takšna diagnoza mu ni bila postavljena in on je čisti laik. Zaradi informacij, ki jih je pridobil, je svoje poškodbe in zdravstveno stanje pripisoval drugemu dogodku in v zvezi z drugo odgovorno osebo. Če bi tožbo vlagal v obratnem vrstnem redu, bi se toženka sklicevala, da gre poškodbe pripisati stari poškodbi. Skladno s sodno prakso je pogoj o vednosti škode izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino škode in povzročitelja. Vse do prejema ekspertize tožnik ni mogel navesti, da si je zvil prst in zapestje, saj ni bilo podlage v zdravstveni dokumentaciji. Tudi ni mogel vedeti, kakšne bodo posledice poškodbe, saj je bil diagnosticiran in zdravljen pod drugačno diagnozo poškodb. Iz sodne prakse izhaja, da so številne posledice znane šele pozno po škodnem primeru. Tožnik ni imel razloga, da ne bi verjel diagnozi o stari poškodbi in ne o zvinih. Namen subjektivnega roka je v varstvu interesov oškodovanca in ne v hitrejšem zastaranju zahtevkov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o ugovoru zastaranja. Pravilen je (sicer pritožbeno nesporen) zaključek, da je obravnavana tožba z dne 18.12.2017, s katero tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi izvirala iz škodnega dogodka (policijske intervencije) z dne 17.12.2017, upoštevaje civilni tek rokov (zagotovo) vložena v okviru objektivnega 5-letnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo zastara v vsakem primeru v petih letih od nastanka škode. Vendar pa je upoštevaje konkretne okoliščine primera sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožba vložena tudi znotraj subjektivnega 3-letnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 6. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na stališča ustaljene sodne prakse, vendar ta ni takšna, da bi bilo na njeni podlagi mogoče pritrditi zaključkom, da ob vložitvi tožbe z dne 18.12.2017 še ni pretekel subjektivni 3-letni rok za zastaranje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku 17.12.2012. V zadevi II Ips 143/2018 se je VS RS ob drugačnem dejanskem stanju ukvarjalo s presojo drugega pravnega vprašanja (ali je subjektivni zastaralni rok pričel teči z dnevom končanja zdravljenja ali šele naslednji dan) in v zvezi s tem vprašanjem med drugim izpostavilo, da je subjektivni rok namenjen cilju učinkovitega varstva pravic oškodovanca. Ker se je treba posledično opreti na specialno določbo 352. člena OZ, ki prevlada nad splošno določbo 366. člena OZ, in ker nižji sodišči zaradi zmotnih materialnopravnih stališč nista opravili celovite presoje okoliščin v zvezi z uporabo 352. člena OZ, je VS RS sodbi nižjih sodišč razveljavilo in le v zvezi z napotki za nadaljnje delo nižjih sodišč izpostavilo, da je treba določbe o zastaranju uporabiti življenjsko in oškodovancu pripisati le tisto dejansko védenje, ki bi ga bilo glede na njegovo skrbnost in okoliščine razumno pričakovati. Pri presoji zastaranja, ki sicer je izjema od načela izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ in ga je treba razlagati restriktivno (glej npr. odločbo VS RS II Ips 330/2013), je torej vseeno bistvena presoja oškodovančeve (ne)skrbnosti v zvezi s pravočasnim uveljavljanjem zahtevka za povrnitev škode. Ta presoja sodišča prve stopnje je, kot pravilno izpostavlja pritožba, v konkretnem primeru zmotna, saj iz dejanskih okoliščin primera izhaja, da tožnik ni izkazal zadostne (razumne) skrbnosti v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja tožbenega zahtevka.

7. Zastaranje zahtevka začne teči, ko sta znana obseg škode in povzročitelj. Predmetno pomeni, da zastaranje začne teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti oškodovanec lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočali uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode. Povedano drugače, oškodovanec ne more preprosto vztrajati v svoji nevednosti (oz. v konkretnem primeru predvsem v zmoti), ampak mora izkazati običajno skrbnost glede uveljavljanja odškodninske terjatve (biti mora tudi v običajni meri aktiven pri uveljavljanju svojih pravic). Za začetek teka zastaranja zadošča že, da ima realne možnosti uveljavljati odškodninski zahtevek in trenutka, ko bi lahko izvedel za določeno okoliščino, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov (tako tudi VS RS v zadevi II Ips 330/2015). Torej že kar vsakršne nevednosti oškodovanca ni mogoče le-temu pripisati v korist pri presoji ugovora zastaranja. Upoštevna je namreč le tista nevednost, ki ni življenjsko in razumsko gledano posledica njegove neskrbnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločbe izpostavilo še odločbo VS RS II Ips 357/2011, ki prav tako izraža stališče, da zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, in v nadaljevanju evidenčnega stavka še, da je VS RS že v več zadevah (na primer v zadevi II Ips 664/2007 in II Ips 1202/2008) zavzelo stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Sodna praksa vseeno izraža zahtevo, da oškodovanci svoje pravice uveljavljajo pravočasno, pri čemer je upošteven trenutek za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka tisti, ko bi se življenjsko in razumsko gledano oškodovanci lahko (dejansko) seznanili z obsegom škode in storilcem. Glede obsega nepremoženjske škode je to trenutek zaključka zdravljenja oziroma stabiliziranja oškodovančevega stanja (glej npr. zadevo VS RS II Ips 6/2014). Gre za trenutek, ko je od povprečno skrbnega in razumnega oškodovanca mogoče pričakovati, da se bo seznanil z obsegom škode (tudi z morebitnim aktivnim ravnanjem v tej smeri). Glede osebe storilca pa je relevanten trenutek, ko je od oškodovanca mogoče pričakovati obstoj zavedanja o ravnanju te osebe v dejanskem svetu (glej npr. zadevo VS RS II Ips 357/2011). Morebitne oškodovančeve zmote, ki niso življenjsko in razumsko utemeljene ter jih je zato mogoče pripisati oškodovančevi neskrbnosti, pri presoji ugovora zastaranja oškodovancu ne morejo biti v korist. 8. Relevantnega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je razvidno že iz izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Tožnik je bil poškodovan v intervenciji 17.12.2012 ob policijskem obvladovanju agresivne osebe in je zato poiskal zdravniško pomoč. Že isti dan so mu diagnosticirali sveže (vidne) poškodbe (odrgnino in udarnino prsta) in (verjetno) staro poškodbo (zlom čolnička) roke. Izvedel je tudi, da gre pri stari poškodbi za nezdravljeno in ob drugem škodnem dogodku z dne 1.8.2009 nediagnosticirano poškodbo. Zdravljenje svežih poškodb je bilo konzervativno in kratko (2 do tri 3 tedne oziroma do 6 tednov), zdravljenje stare poškodbe pa z večjimi nevšečnosti med zdravljenjem in precej daljše. Tako je bilo kirurško zdravljenje stare poškodbe zaključeno 16.10.2013. Tožniku naj bi pri zdravljenju novih in stare poškodbe pojasnili, da mu v letu 2009 niso diagnosticirali (po njegovih trditvah takrat svežega) zloma čolnička. Tožnik je na podlagi navedenega menil, da mu je (vsa) škoda iz škodnega dogodka z dne 17.12.2012 nastala zaradi predhodnega škodnega dogodka z dne 1.8.2009 (zvina zapestja oziroma nediagnosticirane in nezdravljene stare poškodbe), zato je vložil za povračilo nastale škode tožbo zoper povzročitelja1 škode iz dogodka z dne 1.8.2009 (Splošno bolnišnico ... in njeno zavarovalnico). Zadeva se je vodila pod opr. št. P 512/2014 in tožnikov tožbeni zahtevek je bil na prvi stopnji sojenja z odločbo z dne 13.3.2017 zavrnjen. V zadevi zoper bolnišnico in zavarovalnico je angažirani izvedenec 5.9.2016 med drugim pojasnil, da je tožnik staro poškodbo utrpel pred škodnim dogodkom z dne 1.8.2009 (zvinom roke) in da poškodba z dne 1.8.2009 ni vzrok poškodbe z dne 17.12.2012, v kateri je tožnik utrpel odrgnino ter zvina prsta in zapestja (op. gre očitno za deloma drugačno diagnozo tožnikovih poškodb z dne 17.12.2012).

9. Povedano poenostavljeno, tožnik je škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku z dne 17.12.2012 (kljub evidentnim svežim poškodbam in bolečinam) zmotno pripisoval (le) škodnemu dogodku z dne 1.8.2009 (stari poškodbi), pri čemer je bila vsa škoda (glede novih in stare poškodbe) sanirana 16.10.2013. Tožil je le povzročitelja škodnega dogodka z dne 1.8.2009, v predmetni pravdi pa prereka ugovor zastaranja in meni, da sta njegova neskrbnost in zmota opravičljivi (tožbo je vložil 18.12.2017), razumski in življenjski, saj je šele v pravdi P 512/2014 iz izvedenske ekspertize dne 5.9.2016 izvedel o točni razmejitvi posledic vseh poškodb ter točno diagnozo svoje poškodbe z dne 17.12.2012.2 Sodišče prve stopnje je njegovemu zatrjevanju zmotno pritrdilo z argumenti, da ni vedel o vzroku za povzročeno škodo na svojem zdravju v zadnjem škodnem dogodku; da je bilo to vprašanje predmet spora v zadevi P 512/2014; da je šele z ekspertizo v pravdi P 512/2014 dne 5.9.2016 izvedel o razmejitvi med posledicami obeh škodnih dogodkov; da je pretirano pričakovanje, da naj bi kot laik že prej moral vedeti za pravilen vzrok svojih težav, torej za povzročitelja; in da je svoje interese zaradi zmote zavaroval že s tožbo v zadevi P 512/2014. Ob zgoraj pojasnjenih izhodiščih sodne prakse je takšna presoja napačna, saj je evidentno, da tožnik (iz njemu znanih razlogov in čeprav je bil očitno v zmoti) ni izkazal zadostne razumno pričakovane skrbnosti pri uveljavljanju odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 17.12.2012. Tožnik je bil upoštevaje sodno prakso ob zgoraj izpostavljenem končanem kirurškem zdravljenju, to je dne 16.10.2013 (s stabilizacijo stanja glede novih in stare poškodbe), seznanjen z obsegom škode. Upoštevaje konkretne okoliščine primera ni mogoč nikakršen drugačen zaključek kot ta, da je že takrat pri njem obstajalo védenje (da se je že takrat moral in mogel zavedati) dejanskega ravnanja obeh povzročiteljev škode iz obeh škodnih dogodkov. Povprečno skrben in razumen oškodovanec (čeprav laik, kar se tiče medicinskega znanja) je zato v takšni situaciji že 16.10.2013 imel realne možnosti uveljavljati odškodninski zahtevek od obeh, to je od povzročiteljice škode iz prvega škodnega dogodka (Splošne bolnišnice ... in njene zavarovalnice) in od povzročitelja škode iz drugega škodnega dogodka (Ministrstva za zunanje zadeve oziroma njegove zavarovalnice, toženke3). Ravnanja tožnika, ki je v takšni situaciji zmotno in neuspešno odškodninsko terjatev uveljavljal le zoper enega od povzročiteljev škode ter se nato v tej pravdi ob ugovoru zastaranja skliceval na okoliščine v zvezi z izdelavo ekspertize v drugi od pravd, ni mogoče kvalificirati drugače, kot da je v tej pravdi ravnal nerazumno, neživljenjsko in neskrbno. Nenazadnje od povprečno skrbnih oškodovancev ni pretirano zahtevati, da v določeni meri ravnajo aktivno v smeri odpravljanja morebitnih zmot oziroma ugotavljanja okoliščin, ki jih potrebujejo za vložitev tožbe (npr. ali z angažiranjem ustreznega privatnega izvedenca ali z angažiranjem izvedenca ob uporabi 268.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Upoštevaje vse navedeno je ugovor toženke o zastaranju zahtevka utemeljen, saj je do vložitve tožbe z dne 18.12.2017 pretekel subjektivni 3-letni zastaralni rok, ki je v konkretni zadevi pričel teči po presoji pritožbenega sodišča ob zaključenem zdravljenju novih in starih poškodb (16.10.2013), saj je imel že takrat tožnik realne možnosti uveljavljati povračilo škode tudi iz drugega škodnega dogodka (policijske intervencije). Zato je bilo treba pritožbi toženke iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano sodbo zaradi utemeljenega ugovora zastaranja spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP hkrati odločiti še o stroških celotnega pravdnega postopka. Na prvi stopnji sojenja tožnik po spremembi izpodbijane sodbe s tožbenim zahtevkom zoper toženko ni uspel, medtem ko se toženki ne priznajo neizkazani in na prvi stopnji sojenja priglašeni materialni stroški v višini 30,00 EUR za fotokopiranje in poštnino, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka na prvi stopnji sojenja (glej točko II. spremenjenega izreka sodbe sodišča prve stopnje pod točko I. izreka te odločbe). O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v II. točki izreka te odločbe. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene pritožbene stroške, medtem ko tožniku ne pripadajo priglašeni stroški glede odgovora na pritožbo. Toženki se prizna 405,00 EUR takse za pritožbo, ne priznajo pa se ji neizkazani priglašeni materialni stroški v višini 30,00 EUR za fotokopiranje in poštnino.

1 Zavoljo te obrazložitve in izhajajoč iz stališča tožnika kot oškodovanca je uporabljen izraz povzročitelj(ica) škode, čeprav je bil tožnik v zadevi P 512/2014 s tožbo na prvi stopnji sojenja neuspešen. 2 Pritožbeno sodišče se do navedenega sicer ni posebej opredeljevalo, saj ni bistveno za presojo v tej zadevi, vendar le pripominja, da iz spisa ne izhaja, da je tožnik s tu obravnavano tožbo povsem zajel ekspertizo, na katero se sklicuje, in se omejil le na posledice zadnjega škodnega dogodka oziroma so njegove navedbe v tej smeri dokaj nejasne. 3 Tožena stranka v obeh zadevah nastopa kot zavarovalnica, pri kateri sta imela povzročitelja škode zavarovano svojo odškodninsko odgovornost.