Jedro

Glede na tožnikovo trditveno podlago ta v svojih trditvah prihaja v nasprotje, saj je v tožbi (in predlogu za izdajo začasne odredbe) navajal, da zaradi invalidnosti niti ne sme delati, medtem ko v pritožbi zatrjuje, da ne more delati zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, še vedno pa je prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sklepu prvega sodišča, da pritožnik svoje terjatve ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi mu toženka plačevala 120,00 EUR mesečne preživnine.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da mu ni zagotovljena niti minimalna socialna varnost, pomanjkanje denarnih sredstev pa ogroža njegovo zdravje in življenje. Je delovni invalid, ki zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ne more delati, sicer pa dela niti ne more dobiti, zato ni nezaposlen po lastni krivdi. Formalno je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, vendar od tega nima nobene koristi. Imel je operacijo ledvice, po vložitvi tožbe pa so se mu pojavile bolečine. Slednje so se zaradi bivanja v vlažnih in bivanju neprimernih prostorih še poslabšale. Trpi bolečine zaradi okvarjene hrbtenice in zato čaka na specialistični pregled. Sodišče ni presojalo zmožnosti toženke za plačilo preživnine, sklep pa v zvezi s temi dejstvi ne vsebuje razlogov, zato ga ni moč preizkusiti. Poudarja, da prejema zgolj nadomestilo za invalidnost v višini 194,00 EUR. Njegova terjatev je verjetno izkazana, toženka pa bo s plačilom preživnine v višini 120,00 EUR pretrpela le neznatno škodo. Izdaja začasne odredbe je nujno potrebna, da se prepreči nastanek nepopravljive škode, saj je zaradi pomanjkanja denarja ogroženo njegovo bivanje v človeka vrednih stanovanjskih prostorih. Toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki bodo brez izdaje začasne odredbe nastale njemu.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru poudarja, da tožnik že leta laže in manipulira s svojo invalidnostjo, le da mu ne bi bilo treba delati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je izdaja začasne odredbe omejena na izjemne situacije, zato jo je treba uporabljati restriktivno. V obravnavanem zakonskem sporu je tožnik predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe zaradi začasne ureditve svojega preživljanja. Predlagal je določitev začasne preživnine v višini 120,00 EUR mesečno. Svoj predlog je utemeljeval z navedbami, da je njegovo preživljanje ogroženo, ker razpolaga zgolj z invalidnino v višini 194,45 EUR. Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, sicer pa zaradi invalidnosti niti ne more delati.

6. Pravno podlago za odločanje o izdaji začasne odredbe o preživljanju zakonca predstavlja določilo drugega odstavka 411. člena ZPP. Tretji odstavek 411. člena ZPP določa, da se začasne odredbe med postopkom v zakonskih sporih izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (ZIZ). Slednji v 272. členu določa pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb, ki poleg verjetnosti obstoja terjatve zahtevajo tudi upnikov verjetni izkaz ene izmed treh predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali potrebnost izdaje začasne odredbe zaradi preprečitve sile ali težko nadomestljive škode, ali pa okoliščino, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale upniku.

7. Dokazni postopek pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti, temu pa je podvržena tudi dokazna ocena. Sodišče prve stopnje se je pri presoji eksistenčne ogroženosti tožnika lahko oprlo izključno na trditveno podlago, saj tožnik svojih zatrjevanj o invalidnosti in nezmožnosti za delo ni izkazal z ustrezno dokumentacijo. Glede na njegovo trditveno podlago v svojih trditvah prihaja v nasprotje, saj je v tožbi (in predlogu za izdajo začasne odredba) navajal, da zaradi invalidnosti niti ne sme delati, medtem ko v pritožbi zatrjuje, da ne more delati zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, še vedno pa je prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sklepu prvega sodišča, da pritožnik svoje terjatve ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti.

8. Tožnik ni verjetno izkazal, da bi bilo njegovo preživljanje ogroženo, zato izdaja začasne odredbe ni utemeljena. Prvo sodišče je njegov predlog utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).