Jedro

Iz določb petega odstavka 87. člena ZS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 5. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih izhaja, da mora zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela kandidat toženki predložiti mnenje ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije z obrazloženo oceno o njegovi strokovnosti in sposobnosti za posamezna strokovna področja in podpodročja za katera želi biti imenovan. Takšnega mnenja tožnik v obravnavanem postopku ni predložil, nadomestiti pa ga ne more z navajanjem svojih kompetenc in sklicevanjem na poklicne standarde.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se zavrne vloga tožnika za imenovanje za sodnega izvedenca za strokovno področje varovanje, podpodročje fizično in tehnično varovanje, in da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na določbe 87. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07-UPB do 17/15, v nadaljevanju: ZS) ter na določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik). Ugotavlja, da je tožnik obravnavani vlogi priložil potrdilo o pridobljeni visokošolski strokovni izobrazbi oziroma nazivu diplomirani varstvoslovec na Fakulteti za varnostne vede (v nadaljevanju: FVV) Univerze v Mariboru z dne 10. 4. 2015, s potrdilom o opravljenih preizkusih znanja; certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji (v nadaljevanju: NPK) za varnostnika z dne 10. 5. 2010 in certifikat o NPK za varnostnega menedžerja z dne 13. 7. 2015, oba pridobljena na ČAS - Zasebni šoli za varnostno izobraževanje; na isti šoli pridobljeno potrdilo o opravljenem preizkusu strokovne usposobljenosti v programu izpopolnjevanja za varovanje prireditev v gostinskih lokalih z dne 26. 10. 2015; priporočilo odvetnika A.A. z dne 30. 6. 2015 ter potrdilo podjetja B. d. o. o. z dne 4. 7. 2016 glede delovnih izkušenj s kopijo pogodbe o zaposlitvi. Toženka je po uradni dolžnosti pridobila potrdilo o nekaznovanosti ter podatek o poslovni sposobnosti in državljanstvu iz matičnega registra.

3. Toženka je, glede na določbo petega odstavka 87. člena ZS, z dopisom z dne 23. 8. 2016 tožnika pozvala, naj vlogo dopolni z mnenjem ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije, ki naj vsebuje obrazloženo oceno o njegovi strokovnosti in sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela. Od tožnika je prejela priporočilo Društva Iura Iustitia iz Maribora z dne 10. 9. 2016 in nato še zahtevo za podaljšanje roka zaradi pridobitve mnenja pri Zbornici za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (v nadaljevanju: Zbornica). V roku, kot mu je bil podaljšan na podlagi omenjene zahteve, je nato 11. 11. 2016 prejela tožnikovo dopolnitev vloge, brez zgoraj zahtevanega mnenja, v kateri je tožnik toženko prosil za odreditev preizkusa strokovnosti, ker meni, da ima vse potrebne strokovne sposobnosti in da bo kriterije, na podlagi katerih Zbornica podeljuje mnenja, izpolnil v bližnji prihodnosti. V zvezi s tem je še pojasnil, da mu kriteriji, na podlagi katerih Zbornica daje mnenja, predhodno niso bili znani, saj bi sicer že predhodno poskrbel za njihovo izpolnitev. Toženka ugotavlja, da tožnik ni predložil predpisanega mnenja iz petega odstavka 87. člena ZS. Priporočila Društva Iura Iustitia iz Maribora namreč kot takega ni mogoče upoštevati, saj ga ni izdal organ iz omenjene zakonske določbe; poleg tega se, kot je razvidno iz priporočila, omenjeno društvo ukvarja s pravnim svetovanjem in torej niti ne deluje na strokovnem področju, na katerem želi tožnik opravljati izvedensko delo. Ker morajo biti za imenovanje za sodnega izvedenca izpolnjeni vsi z zakonom taksativno določeni pogoji, tožnik pa niti po pozivu ni predložil zahtevanega mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije, je toženka njegovo vlogo zavrnila.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter odločbo toženke izpodbija s tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi vlogi za imenovanje za sodnega izvedenca za strokovno področje varovanja, podpodročje fizičnega in tehničnega varovanja, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Ta naj tožniku tudi povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi poudarja, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 87. člena ZS, tudi tistega iz 5. točke (strokovne kompetence), in da je predložil vso zahtevano dokumentacijo. Pri tem se sklicuje na dokumente, naštete v izpodbijani odločbi, pripominja, da je NPK za varnostnika pridobil na Zbornici, ter navaja še potrdilo o opravljenem preizkusu za uporabo in nošnjo strelnega orožja. Izpostavlja potrdilo delodajalca - podjetja B. d.o.o. z dne 4. 7. 2016 glede delovnih izkušenj, priporočilo odvetnika A.A. in priporočilo Društva Iura Iustitia iz Maribora ter meni, da bi jih morala toženka upoštevati kot druga dokazila iz določbe prvega odstavka 6. člena Pravilnika. Tožnik navaja, da izpolnjuje vse pogoje za predavatelja na področjih zasebnega varovanja, in našteva kompetence, ki jih ima na podlagi opravljenega strokovnega usposabljanja za varnostnika glede na Odredbo o določitvi programa strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja za varnostnika, potrebne pa so tudi za izvedenca, vendar jih toženka ni upoštevala.

6. Kot nadalje navaja tožnik, je prošnjo za ustrezno mnenje naslovil na Zbornico, FVV in zasebno šolo ČAS. Ta se je izjasnila, da za izdajo tovrstnega mnenja ni pristojna, FVV in Zbornica pa sta odgovorili, da mnenja ne moreta podati, ker tožnik ni objavil strokovnih člankov, kar pa ne more biti kriterij za ocenjevanje sposobnosti kandidata za sodnega izvedenca, saj delo slednjega pomeni povezovanje teorije s prakso in so zato pomembne predvsem delovne izkušnje. Do objave v strokovnih publikacijah Zbornice in s tem do njenega priporočila je zelo težko priti, ker je krog piscev zelo omejen (predvsem na tam zaposlene). Ker pisanje strokovnih člankov ne more biti pokazatelj njegovega dejanskega teoretičnega in praktičnega znanja, bi bilo pravilno, da bi toženka tožniku odredila preizkus znanja, česar ni storila in je zato dejansko stanje glede njegovih strokovnih kompetenc ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Tožnik poudarja, da ima visokošolsko strokovno izobrazbo, neposredno povezano s področjem zasebnega varovanja, da ima skoraj 7 let delovnih izkušenj na različnih področjih varovanja, ki jih opisuje, da ima opravljene različne izpite oziroma certifikate, med drugim za varnostnika, za varnostnega menedžerja (katerega kompetence našteje in navaja, da so to obenem kvalifikacije, potrebne za izvedenca) in za varovanje gostinskih lokalov, da ima izpit za uporabo in nošenje orožja ter obdobno usposabljanje za varnostnika, česar toženka ni upoštevala. Predložil je potrdilo delodajalca B. d.o.o., da ima 7 let delovnih izkušenj na tem področju, ter potrdili odvetnika A.A. in Društva Iura Iustitia, da ima strokovne kompetence, povezane s konkretnimi sodnimi postopki s področja zasebnega varovanja. Omenjenemu odvetniku je v več delovnih sporih pomagal glede kompleksnih vprašanj s področja zasebnega varovanja in v zvezi s tem pisal strokovna mnenja in ekspertize. Tako ima konkretne praktične izkušnje, uporabne v sodnih postopkih, kjer bo kot sodni izvedenec delal, ki v celoti nadomeščajo mnenje druge organizacije po petem odstavku 87. člena ZS. Če bi toženka dvomila o njegovih kompetencah, bi od tožnika lahko zahtevala opravo posebnega preizkusa strokovnosti. Tožnik tako predlaga, naj v primeru dvoma o njegovih strokovnih kompetencah sodišče zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, ki naj tožniku naloži, da opravi poseben preizkus strokovnosti s področja, za katerega kandidira. Navaja še, da kljub potrebam trenutno v Sloveniji ni nobenega sodnega izvedenca za področje zasebnega varovanja. Toženka bi tako morala pravilno upoštevati četrti odstavek 87. člena ZS, po kateri je za sodnega izvedenca oziroma cenilca izjemoma lahko imenovana tudi oseba, ki ne izpolnjuje vseh pogojev, če gre za področje, kjer primanjkuje sodnih izvedencev in ni kandidatov z ustreznimi izkušnjami. V tem primeru bi morala toženka zaprositi sodišča v Sloveniji za mnenje, kakšne so potrebe po izvedencih s področja zasebnega varovanja, in, ker tovrstnega kadra primanjkuje, odobriti vlogo tožnika, ki se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi IV U 252/2010. 8. Kot dokaze za svoje navedbe tožnik v tožbi našteje: izpodbijano odločbo, potrdila o tožnikovih kompetencah, ki so v upravnem spisu (pri čemer tožbi prilaga certifikat o NPK za varnostnika, potrdilo Zbornice o opravljenem strokovnem izpopolnjevanju in preizkusu strokovne usposobljenosti po programu obdobnega strokovnega izpopolnjevanja varnostnega osebja ter poklicni standard za varnostnika in poklicni standard za varnostnega menedžerja), predlaga svoje zaslišanje, pa tudi, da sodišče pridobi podatek o tem, kakšne so potrebe po izvedencih s področja zasebnega varovanja v Sloveniji.

9. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da tožnik tudi po pozivu in podaljšanju roka ni predložil mnenja, ki ga zahtevata peti odstavek 87. člena ZS in 4. alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika. Priporočilo za sodnega izvedenca na področju zasebnega varovanja z dne 30. 6. 2016 je tožniku izdal odvetnik A.A.. Odvetništvo je dejavnost, ki jo kot svoboden poklic opravljajo posamezniki, in že zato omenjenega priporočila ni mogoče upoštevati kot mnenja ene od institucij, to je pravnih oseb, ki jih našteva peti odstavek 87. člena ZS. Priporočilo za sodnega izvedenca na področju zasebnega varovanja z dne 10. 9. 2016 je izdano s strani društva Iura Iustitia (v njem ni imena zakonitega zastopnika, prav tako ni podpisano). Temeljna dejavnost omenjenega društva je delovanje na področju prava in ne na področju zasebnega varovanja, zato to društvo tožniku ne more izdati obrazložene ocene o njegovi strokovnosti in sposobnosti za strokovno področje varovanja, podpodročje: fizično in tehnično varovanje. Tudi iz vsebine priporočila je razvidno, da je šlo v primerih sodelovanja med tožnikom in društvom za sodelovanje, pri katerem je društvo uporabilo strokovno znanje tožnika, zaprosilo ga je torej za odgovore na vprašanja, na katere sami niso poznali odgovorov. Društvo, ki si na ta način pridobiva strokovno znanje in ga torej samo nima, zato ne more podati kompetentne sodbe o strokovnosti in sposobnosti tožnika. Tožnik si je prizadeval pridobiti mnenje Zbornice kot ustreznega strokovnega združenja na področju zasebnega varovanja, vendar mu to ni uspelo. Z razlogi za tako odločitev Zbornice se toženka ne more ukvarjati, saj v postopkih imenovanj le preverja formalno in vsebinsko ustreznost dokazil, ki so jih dolžni predložiti kandidati.

10. V nadaljevanju svojega odgovora toženka pojasnjuje, zakaj se tožnik ne more z uspehom sklicevati na druga dokazila, ki jih je priložil obravnavani vlogi, nekatera (potrdilo o opravljenem strokovnem izpopolnjevanju in preizkusu strokovne usposobljenosti po programu obdobnega strokovnega izpopolnjevanja varnostnega osebja ter poklicna standarda za poklica varnostnik in varnostni menedžer) pa šele tožbi. Gre za dokazila iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena Pravilnika, na katera se nanaša tudi 6. člen Pravilnika, ki jih je treba ločiti od mnenja iz petega odstavka 87. člena ZS in 4. alineje prvega odstavka 5. člena Pravilnika. Glede na besedilo petega odstavka 87. člena ZS mnenja ne more nadomestiti poseben preizkus strokovnosti. V skladu s prakso zadnjih let se minister v vseh primerih odloči za poseben preizkus strokovnosti, ki pa ga odredi le za kandidate, ki v postopku kandidiranja predložijo vsa zahtevana dokazila in mnenja. Toženka v obravnavanem primeru kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na četrti odstavek 87. člena ZS ter njegovo zahtevo po poizvedbah o potrebah po sodnih izvedencih po posameznih sodiščih in s tem povezano sklicevanje na sodbo tega sodišča IV U 252/2010. 11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za imenovanje za sodnega izvedenca za strokovno področje varovanja, podpodročje: fizično in tehnično varovanje, in sicer konkretno pogoj iz 5. točke prvega odstavka 87. člena ZS, da ima ustrezno strokovno znanje ter praktične sposobnosti in izkušnje za to vrsto izvedenskega dela. Tudi po presoji sodišča toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage, da bi njegovi vlogi za imenovanje za sodnega izvedenca lahko ugodila. Sodišče sledi razlogom, s katerimi je toženka utemeljila izpodbijano odločbo, in teh razlogov zato ponovno v celoti ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

13. Kot izhaja iz določb ZS v besedilu, kot je veljalo v času izdaje izpodbijane odločbe in ki je zato relevantno tudi za njeno presojo v upravnem sporu, je za sodnega izvedenca lahko imenovan, kdor izpolnjuje v prvem odstavku 87. člena predpisane pogoje, med katerimi sta pogoj, da ima univerzitetno izobrazbo ali končan magistrski študijski program in ima ustrezno strokovno znanje ter praktične sposobnosti in izkušnje za določeno vrsto izvedenskega dela (5. točka prvega odstavka 87. člena), ter pogoj, da ima šest let delovnih izkušenj s področja, na katerem želi opravljati izvedensko delo (6. točka prvega odstavka 87. člena). Po četrtem odstavku istega člena ZS je izjemoma lahko imenovana za sodnega izvedenca oseba, ki ima visoko, višjo ali srednjo strokovno izobrazbo s področij, kjer primanjkuje sodnih izvedencev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo ali končan magistrski študijski program, prav tako je lahko izjemoma imenovana za sodnega izvedenca oseba, ki ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke prvega odstavka tega člena, če gre za strokovnjaka s področja, za katerega bo imenovana, če na tem področju primanjkuje sodnih izvedencev. Kot določa peti odstavek 87. člena ZS, zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela minister, pristojen za pravosodje, zahteva od kandidata predložitev mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije, lahko pa odredi tudi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljanja izvedensko delo.

14. Navedene zakonske določbe so podrobneje razdelane v določbah Pravilnika. Po prvem odstavku 5. člena Pravilnika mora kandidat k vlogi za imenovanje za izvedenca priložiti (med drugim): dokazila o ustreznem strokovnem znanju in praktičnih izkušnjah za posamezna strokovna področja in podpodročja, za katera želi biti imenovan (1. alineja), dokazila, da ima šest let delovnih izkušenj s posameznega strokovnega področja in podpodročja, na katerem želi biti imenovan, oziroma da je strokovnjak z ustreznimi dokazili po četrtem odstavku 87. člena ZS (2. alineja), mnenje iz petega odstavka 87. člena ZS z obrazloženo oceno o njegovi strokovnosti in sposobnosti za posamezna strokovna področja in podpodročja, za katera želi biti imenovan (4. alineja). V prvem odstavku 6. člena Pravilnik natančneje ureja dokazila o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih in izkušnjah, torej dokazila iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena Pravilnika, in sicer določa, da se kot takšna dokazila upoštevajo natančna navedba področja in trajanja poklicnih izkušenj ter zaposlitev kandidata, potrdila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in drugih izobraževalnih oblikah, podatki o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenja, ocene in priporočila drugih državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij s strokovnega področja in podpodročja, na katerem, želi opravljati izvedensko oziroma cenilsko delo, ter druga ustrezna potrdila in izjave o strokovnosti. Kot izhaja iz prvega odstavka 7. člena Pravilnika, zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj kandidata lahko minister odredi poseben preizkus strokovnosti po petem odstavku 87. člena ZS.

15. Kot izhaja iz citiranih določb petega odstavka 87. člena ZS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 5. člena Pravilnika, mora zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela kandidat toženki predložiti mnenje ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije z obrazloženo oceno o njegovi strokovnosti in sposobnosti za posamezna strokovna področja in podpodročja za katera želi biti imenovan. Takšnega mnenja tožnik v obravnavanem postopku ni predložil. Priporočilo z dne 30. 6. 2016, ki mu ga je izdal odvetnik A.A., to ne more biti, že zato ne, ker ga je izdal posameznik, ki opravlja dejavnost odvetništva kot svoboden poklic, in torej ne eden od subjektov, ki jih našteva peti odstavek 87. člena ZS. S takšno oceno toženke je bil tožnik smiselno seznanjen že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Da in zakaj kot predpisanega mnenja ni mogoče upoštevati niti priporočila z dne 10. 9. 2016, ki ga je tožniku izdalo društvo Iura Iustitia, je toženka primerno obrazložila v izpodbijani odločbi, glede na tožbene ugovore pa je to še podrobneje navedla v odgovoru na tožbo in teh navedb tožnik nato niti ni prerekal. Pač pa je iz njegovih tožbenih navedb mogoče razbrati, da je priporočili pridobil na podlagi sodelovanja v raznih primerih z omenjenim odvetnikom in društvom, ko sta slednja uporabila tožnikovo strokovno znanje, ki ga torej, kot je upravičeno izpostavila že toženka, sama nista imela in zato ne moreta podati kompetentne sodbe o strokovnosti in sposobnosti tožnika, kot jo zahtevajo določbe petega odstavka 87. člena ZS in 4. alineje prvega odstavka 5. člena Pravilnika. Iz predloženih spisov zadeve je razvidno, da je tožnik poskušal pridobiti mnenje zasebne šole ČAS in FVV, ki sta se izrekli, da za podajo takšnih mnenj nista pristojni, Zbornica kot ustrezno strokovno združenje na področju zasebnega varovanja pa mu ustreznega mnenja ni izdala. Toženka se je v odgovoru na tožbo utemeljeno sklicevala, da razlogov za takšno odločitev Zbornice ne more presojati, saj v postopkih imenovanj izvedencev le preverja formalno in vsebinsko ustreznost dokazil, ki so jih dolžni predložiti kandidati. Sodišče k temu dodaja, da je izdaja mnenja iz petega odstavka 87. člena ZS stvar, ki načeloma sodi v polje strokovne presoje institucije, ki naj bi ga izdala, pri čemer tudi sicer v obravnavanem primeru pomislekov, ki bi lahko vodili do drugačne presoje nima, saj iz navedb, ki jih je v tej zvezi v upravnem postopku in v tožbi (tudi sicer zgolj splošno) podal tožnik, ne izhaja, da so postavljeni pogoji nerazumni in da pogojev za izdajo ustreznega mnenja pri Zbornici nikakor ne bi mogel izpolniti. Potrdilo družbe B. d.o.o. pa se, kot navaja sam tožnik, nanaša na njegove delovne izkušnje, torej na pogoj iz 6. točke prvega odstavka 87. člena.

16. Kot je po presoji sodišča pravilno pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo, mnenja iz petega odstavka 87. člena ZS tožnik ne more nadomestiti s sicer predloženimi dokazili o svojem strokovnem znanju in praktičnih izkušnjah, ki jih mora kandidat vlogi priložiti v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 5. člena Pravilnika in ki jih podrobneje ureja prvi odstavek 6. člena Pravilnika. Slednji se torej ne nanaša na mnenje iz petega odstavka 87. člena ZS in 4. alineje prvega odstavka 5. člena Pravilnika in se zato tožnik nanj ne more z uspehom sklicevati. Iz povedanega obenem izhaja, da mnenja niti z navajanjem svojih kompetenc in sklicevanjem na poklicne standarde ne more nadomestiti. Prav tako pa po presoji sodišča iz besedila določbe petega odstavka 87. člena ZS dovolj jasno izhaja tudi, da preizkus znanja ne more nadomestiti predhodno v tej določbi predpisanega mnenja - kandidat mora predložiti takšno mnenje, minister pa nato lahko odredi tudi (torej še dodatno) poseben preizkus strokovnosti pred komisijo.

17. Prav tako se tožnik v obravnavanem primeru ne more z uspehom sklicevati na četrti odstavek 87. člena ZS. Ta sicer pod določenimi pogoji dopušča, da je za sodnega izvedenca imenovana oseba, ki ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, vendar le v primeru, ko gre za kandidata, ki ne izpolnjuje pogoja glede strokovne izobrazbe ali pogoja delovnih izkušenj, kar pa ni predmet spora v obravnavanem primeru. Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva po poizvedbah o potrebah po sodnih izvedencih po posameznih sodiščih in s tem povezano sklicevanje na sodbo tega sodišča IV U 252/2010, saj se je, kot je pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo, ZS v vmesnem času spremenil. Skladno z novelo ZS-L toženka poziv k predložitvi vlog za imenovanje sodnih izvedencev objavi izključno na podlagi obrazloženih mnenj predsednikov posameznih sodišč, torej je poziv vedno objavljen izključno za tista področja in podpodročja, za katera primanjkuje sodnih izvedencev. Dejstvo, da primanjkuje sodnih izvedencev tudi na področju varovanja, podpodročje: fizično in tehnično varovanje, pa ni okoliščina, zaradi katere tožniku ne bi bilo treba predložiti z zakonom in Pravilnikom predpisanega mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije.

18. Izpodbijana odločba je torej pravilna ter ima podlago v določbah zakona (ZS) in Pravilniku, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale njeno odpravo.

19. Sodišče je po vsem navedenem presodilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V upravnem sporu je odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določb 2. alineje drugega odstavka 52. člena ZUS-1, ker je tožnik v tožbi navajal zgolj takšna nova dejstva in nove dokaze, ki jih sodišče skladno z ZUS-1 (52. člen) ne more upoštevati, oziroma ker predlagana nova dejstva in dokazi glede na zavzeta pravna stališča sodišča niso pomembni za odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, z zakonom in Pravilnikom predpisanega mnenja ne morejo nadomestiti navedbe in druga potrdila o tožnikovih kompetencah, vključno s certifikatom o NPK za varnostnika, potrdilom o opravljenem strokovnem izpopolnjevanju in preizkusu strokovne usposobljenosti po programu obdobnega izpopolnjevanja varnostnega osebja ter poklicnima standardoma za varnostnika in za varnostnega menedžerja, pri čemer se tožnik na omenjeno potrdilo in poklicna standarda tudi sicer sklicuje šele v tožbi, ne da bi obrazložil, zakaj tega ne bi mogel storiti že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Enako velja za predlog za zaslišanje tožnika, ki je tudi sicer nesubstanciran. Glede na obrazloženo v tej sodbi pa tudi podatek o tem, kakšne so potrebe po izvedencih s področja zasebnega varovanja, na odločitev o tožnikovi vlogi ne more vplivati.

K II. točki izreka:

20. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.