Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZDR v 1. odst. 36. d člena ščiti vse delavce invalide (po gramatikalni razlagi - invalide, ki delajo), ne le invalide II. ali III. kategorije invalidnosti, v skladu z določbami ZPIZ. Tožniku je bil priznan trajni status vojnega invalida z odločbo z dne 8.6.1992, za čas od 1.7.1991 dalje, zato bi mu kot invalidu lahko prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu le po določbah ZDR, ki veljajo za invalide.
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. odstavku izreka razveljavi in zavrže tožba tožnika v delu, v katerem zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 6 njegovih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela.
V preostalem obsegu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep predsednika skupščine tožene stranke z dne 20.10.1995 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 7.12.1995 v delu, kjer je določeno, da tožniku preneha delovno razmerje (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19.6.1996, temveč mu še traja (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe), toženo stranko pa je pozvalo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, mu za isti čas plača nadomestilo plače v višini denarnega nadomestila, ki bi tožniku pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti in sicer od 7.12.1995 dalje do plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in mu prizna vse druge pravice iz dela, v 8 dneh (3. odstavek izreka izpodbijane sodbe), plača pa mu tudi odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 6 njegovih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela, v 8 dneh (4. odstavek izreka izpodbijane sodbe).
Kar zahteva tožnik več ali drugače je sodišče zavrnilo (5. odstavek izreka izpodbijane sodbe), s sklepom pa je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 1996. Zoper sodbo, kot izhaja iz pritožbe, pa ne tudi zoper odločitev v zavrnilnem delu sodbe, se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo, tako da se zahtevki tožnika zavrnejo kot neutemeljeni. Navaja, da tožnik v ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni uveljavljal tega, da mu je bil z odločbo Sekretariata za družbeno dejavnost in občo upravo občine A. z dne 8.6.1992 priznan trajni status vojaškega vojnega invalida od 1.7.1991 dalje. Da te odločbe ni predložil toženi stranki je potrdila tudi priča x.y., tožnik pa se na invalidnost pri opravljanju svojega dela in tudi sicer ni nikoli skliceval in je delo opravljal brez omejitev.
Kolikor bi za takšne omejitve vedela, bi jih tožena stranka lahko upoštevala pri izvedbi postopka za določanje trajno presežnih delavcev. Naknadno, že po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, tožnik tega dejstva ne more več uveljavljati, sicer pa z navedeno odločbo o priznanju statusa vojaškega invalida ni bil kategoriziran kot invalid v odnosu do dela in ni zaščiten pred prenehanjem delovnega razmerja. V posledici nezakonite odločitve sodišča o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnik tudi ni upravičen do plačila odškodnine.
V odgovoru na pritožbo tožnik izpodbija pritožbene navedbe in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer obširno pojasnjuje svoj položaj vojaškega vojnega invalida, pa tudi razloge, zakaj je takšen invalid zaščiten pred prenehanjem delovnega razmerja brez njegovega soglasja, v skladu z določbo 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).
Pritožba je delno utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da tožnik spada v kategorijo delavcev invalidov, ki ne izpolnjujejo pogojev za invalidsko pokojnino in ki jim kot trajno presežnim delavcem lahko preneha delovno razmerje le z njihovim soglasjem, ali če se jim zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi delovni organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 36.d člena ZDR). V tem členu ZDR ščiti vse delavce invalide (po gramatikalni razlagi invalide, ki delajo), torej ne le invalide II.
ali III. kategorije invalidnost, v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92, 5/94). Tožniku je bil priznan trajni status vojaškega vojnega invalida z odločbo z dne 8.6.1992, za čas od 1.7.1991 dalje, torej že dalj časa pred dokončnim sklepom tožene stranke o prenehanju njegovega delovnega razmerja.
S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da za njegov status vojaškega vojnega invalida ni vedela vse do sodnega postopka, saj zgolj to dejstvo ni relevantno pri presoji zakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu. Tožena stranka v postopku določanja trajno presežnih delavcev res ni mogla upoštevati tožnikove invalidnosti (ker kljub temu, da je bila to celo njegova dolžnost, tožnik o tem ni seznanil kadrovske službe tožene stranke in ji predložil tudi odločbe o invalidnosti, niti to ni vedel njegov nadrejeni delavec), vendar to ne pomeni, da tega dejstva ni mogel več izpostaviti in uveljavljati naknadno, v sporu pred sodiščem. Gre za spor o zakonitosti odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, za odločitev o tem pa je relevantno samo to, da je pridobil trajen status vojaškega vojnega invalida še pred dokončnim sklepom o prenehanju delovnega razmerja presežnemu delavcu. V posledici tega je pravilna tudi odločitev sodišča o ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še vedno traja, da mu je tožena stranka čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna vpisati v delovno knjižico in mu izplačati nadomestilo plače v višini denarnega nadomestila, ki bi tožniku pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti od 7.12.1995 dalje do plačila (v skladu s 3. odst. 36.d člena ZDR), z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu zgolj za odločitev o temelju, ne pa o konkretni višini obveznosti tožene stranke. Zato je v tem obsegu in v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča o odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer iz razlogov po uradni dolžnosti, ki jih pritožbeno sodišče samo upošteva ob reševanju pritožbe (2. odst. 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se pri odločitvi o odškodnini napačno sklicuje na 44. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBM, Ur.l. RS št. 12/91 in 71/94), saj v skladu z določbo te kolektivne pogodbe delavcu pripada pavšalna odškodnina v višini 5 izplačanih povprečnih plač v podjetju (upošteva pa se povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo sodbe) in ne v višini 6 delavčevih plač v zadnjih treh mesecih dela tožnika, kot izhaja iz izreka sodbe in kar je tožnik tudi zahteval. Vsekakor pa za odločanje o takšnem tožnikovem zahtevku niso izpolnjene niti procesne predpostavke. Tožnikova tožba v tem delu je že formalno pomanjkljiva, saj zahtevka v tem delu ni mogoče opredeliti drugače kot dajatvenega zahtevka za plačilo odškodnine, katere višina pa ni določena, kot bi morala biti v skladu s 1. odst. 186. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis), v povezavi z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Prvi odstavek 326. člena ZPP določa, da sme sodišče naložiti tožencu, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Pred zapadlostjo torej še ni izkazana pravovarstvena potreba oz. pravnovarstveni interes, ki predstavlja procesno predpostavko za dopustnost odločanja sodišča o dajatvenem zahtevku. Če ta ni podana, mora sodišče tožbo zavreči kot nedopustno. Prav v konkretnem primeru tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine ni mogoče trditi, da je ta odškodnina zapadla že do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj tako iz 44. člena KPČBM in zadnjega odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93, 23/94, 22/95, 3/97) izhaja, da gre za odškodnino, ki jo je delodajalec dolžan delavcu izplačati šele po pravnomočni odločitvi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. To jasno določa 44. člen KPČBM, ki govori o pavšalni odškodnini v primeru, kadar je šele s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen v presežne delavce, ... , ali da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, prav tako pa je tudi višino pavšalne odškodnine nemogoče odmeriti že pred pravnomočnostjo sodbe, saj se pri njeni odmeri upošteva povprečje plač v podjetju zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe. Določba zadnjega odstavka 23. člena SKPG ni tako jasna, vendar pa je logično, da je najprej potrebno sprejeti odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja na katero so stranke in sodišče vezane šele s pravnomočnostjo, šele za tem pa lahko nastane obveznost delodajalca, da delavcu izplača odškodnino. To izhaja tudi iz razlage komisije za razlago SKPG (Ur.l. RS št. 67/95), ki določa, da ima izplačilo po zadnjem odstavku 23. člena značaj pogodbene kazni, ki jo delavec lahko uveljavlja, ko je z dokončno oz. pravnomočno odločbo (v primeru sodnega spora seveda pride v poštev le pravnomočna odločba) ugotovljeno, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje.
Delodajalec pride v zamudo z izplačilom šele potem, ko delavec ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost izplačila odškodnine oz. pogodbene kazni (2. odst. 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis), saj rok za izpolnitev ni določen.
Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. odst. 369. člena ZPP, ki se uporablja tudi v primerih, ko ni izpolnjena katera od ostalih procesnih predpostavk, ki so izrečno določene v tem odstavku, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 4. odstavku izreka in tožbo tožnika v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrglo.
Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.