Jedro

Določbe 25. člena Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte namenjene za delovne in pomožne prostore ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti celoten delovni objekt raven. Prag med vrati tako ne predstavlja nedopustnega ravnanja delodajalca, za padec čezenj zato odškodninsko ne odgovarja.

Izrek

1.) Revizija tožene stranke v zvezi z zahtevkom za premoženjsko škodo se zavrže. 2.) Reviziji tožene stranke se v dovoljenem delu ugodi ter se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v celoti zavrne.

3.) Revizija tožeče stranke se zavrne.

4.) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1059,92 EUR in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v tej odškodninski zadevi podana deljena odgovornost in sicer v razmerju 50:50. Tožeči stranki je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje se je z odločitvijo o podlagi odškodninske odgovornosti strinjalo, delno pa je ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede prisojene odškodnine za strah, glede teka obresti in glede stroškov postopka.

Proti sodbi vlagata revizijo obe stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Revizija napada razloge nižjih sodišč glede deljene odgovornosti. Meni, da je delavcu mogoče pripisati soprispevek le v primeru naklepa ali hude malomarnosti. Sklicuje se na odločbo vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 218/98 ter sodišču očita, da je kršilo tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic. Obrazložitev sodbe naj bi bila v nasprotju z vsebino listin, izpovedbami prič in z izvedenskim mnenjem izvedenca za varstvo pri delu D. M.. Revizija napada tudi odločitev o višini prisojene odškodnine.

Tožena stranka prav tako uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja ugotovljena dejstva, izvedensko mnenje D. M. zavrača kot neuporabno, ker se je skliceval na pravilnik iz leta 1999, ki v času škodnega dogodka ni veljal. Meni, da določbe 25. člena Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte namenjene za delovne in pomožne prostore (Ur. list SFRJ, št. 27/67; v nadaljevanju: Pravilnik) ni mogoče uporabiti za prehode med prostori. Opozarja na določbo Pravilnika o projektiranju objektov brez arhitekturnih ovir (Ur. list RS, št. 48/97), ki dovoljuje prag celo za prostore, ki jih uporabljajo invalidi. Svoje stališče v nadaljevanju obširno utemeljuje. Napada pa tudi odločitev o višini odškodnine.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju podali odgovore, v katerih predlagata zavrnitev nasprotnih revizij. Obe reviziji sta bili dostavljeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke, v delu ki napada odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, ni dovoljena, v ostalem delu pa je dovoljena in utemeljena. Revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Opis škodnega dogodka v obravnavani zadevi je sledeč. Tožnica je kot delavka zavarovanca tožene stranke prenašala embalažo in odpadni material v dveh škatlah in vrečkah, tako da pred seboj ni videla ter se je na pragu vrat, ki vodijo iz proizvodne hale proti kontejnerju, spotaknila ob približno 3 cm visok prag in padla. Tožnica je takšno delo opravljala vsakodnevno že dlje kot pet let. Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem nižjih sodišč (ki ga revizija tožeče stranke sicer tudi ne napada), da navedenega praga ni mogoče šteti za nevarno stvar(1) ter tako ni podana objektivna odškodninska odgovornost. V nasprotju z nižjima sodiščema, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podani niti elementi, ki bi utemeljevali obstoj krivdne odgovornosti.

Nedopustnost ravnanja sta nižji sodišči utemeljevali z določbo 25. člena Pravilnika. Ta je namreč predpisovala, da mora biti pod delovnega prostora raven in gladek, vendar ne spolzek. Tri-centimetrski prag naj bi bil v nasprotju z navedeno varstveno določbo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči navedeno varstveno normo razlagali preširoko. Po takšni razlagi bi v delovnih prostorih ne smelo biti niti stopnic oz. bi delodajalec krivdno odgovarjal za sleherno nezgodo, ki se pripeti na stopnicah. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da mora biti delovni prostor, ki je zaključena celota (kot npr. pisarna, delovna hala, sejna dvorana), raven in gladek, ne pa da mora biti celoten objekt, v katerem se opravlja delo, v enem samem nivoju, brez prehodov, stopnic in podobno. Takšni bi morali biti potemtakem tudi vhodi in izhodi v zgradbo. Evidentno je, da bi bila takšna razlaga pravila v opreki z normalnim ustrojem življenja. To, da se pravilo o ravnini poda nanaša na en sam, zaključen delovni prostor, pa pove navsezadnje tudi jezikovna razlaga, ki pojem delovnega prostora, ki mora biti raven in gladek, uporablja v edninski obliki. Tudi teleološka razlaga da enak rezultat. Namen pravila je, da se preprečijo poškodbe pri delu in da se delavec lahko zanese, da znotraj delovnega prostora ni preprek, grbin, nenadnih izboklin in podobno. Drugače je, ko delavec prehaja iz enega prostora v drugega ali pa iz delovne hale na področje, kjer so nameščeni kontejnerji za smeti. Tam že običajna skrbnost delavcu nalaga, da se ne more zanesti na povsem zniveliran teren. Prag vrat ni nekaj neobičajnega.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se določba 25. člena Pravilnika torej nanaša na posamezne delovne prostore, ne pa tudi na stopnišča, nagnjene hodnike, rampe, prehode, vhode in in izhode. Iz tega razloga v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti vzročnostne teorije ratio legis.

Take se izkaže, da je pravno relevantni vzrok za nastali škodni dogodek na strani delavke, tožnice. Prehod je poznala, saj je tam vsakodnevno hodila dlje kot pet let, a je šla tokrat prek njega neprevidno (obložena z odpadnim materialom, tako da niti ni videla pred seboj) ali pa se ji je primerilo nesrečno naključje. V nobenem primeru pa zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da je bilo njegovo ravnanje nedopustno zato, ker je imel med vrati približno tri centimetre visok prag. Tudi krivdna odgovornost (prvi odstavek 154. člena ZOR) zatorej ni podana ter je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožene stranke ter sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijo tožeče stranke pa je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Razlogi za njeno zavrnitev so implicitno podani zgoraj. Bistvene kršitve, ki jih uveljavlja, pa so le navidezne. Očitek, da je obrazložitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, je namreč nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob ugotovitvi, da toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odškodninske odgovornosti, so irelevantne vse tiste revizijske navedbe, ki se ukvarjajo z vprašanji tožničine sokrivde ter z vprašanjem višine odškodnine. Zato revizijsko sodišče nanje tudi ne bo odgovarjalo.

Tožena stranka je v svoji reviziji sodbi nižjih sodišč napadla v celoti. Del tega je tudi odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Nižji sodišči sta tožeči stranki priznali odškodnino za premoženjsko škodo v višini 72.676,50 SIT (sedaj 303,27 EUR). Dovoljenost revizije se presoja za vsak tožbeni zahtevek posebej. Izjema je le primer, ko imajo zahtevki v tožbi isto pravno in dejansko podlago (prim. 41. člen ZPP). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki napada odločitev o plačilu prej navedenega zneska za premoženjsko škodo, zavrglo, saj ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Ker je revizijsko sodišče sodbo spremenilo, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. O stroških je odločilo po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženi stranki pa je priznalo 479,78 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, 178,29 EUR pritožbenega in 401,85 EUR revizijskega postopka, skupaj torej 1059,92 EUR. Stroškov za odgovor na revizijo sodišče toženi stranki ni priznalo. Vprašanje podlage odškodninske odgovornosti je bilo namreč obravnavano že v okviru same revizije, zato dodaten odgovor v isti vlogi za pravdo ni bil potreben.

Op. št. (1): Prim. tudi sodbo VS RS II Ips 196/2003. V navedeni zadevi je bil prag visok 4,5 cm, pa je revizijsko sodišče presodilo, da ni šlo za nevarno stvar. Bila pa je ugotovljena krivdna odgovornost, vendar ne zaradi obstoja tako visokega praga, marveč zaradi drugih okoliščin (neosvetljen hodnik itd.).