Jedro

Kriterij nevarne dejavnosti ali nevarne stvari se pri pripadnikih specialne enote policije presoja strožje kot pri občanih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka v roku 15 dni plača 1.251,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, 2.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, 3.755,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, 650,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2001 dalje do plačila, 41,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2001 dalje do plačila in 8,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2001 dalje do plačila; zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadki (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopa v znesku 51,06 EUR (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj s pripadki, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, pred drugim sodnikom, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški tega postopka. Izrek napadene sodbe je v nasprotju s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka in se zato sodba v tem delu zaradi nerazumljivosti izreka ne da preizkusiti. Sodišče je tudi napačno uporabilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je ocenilo, da je tožeča stranka prekludirana v svojih navedbah. S takšnim stališčem je sodišče tudi favoriziralo toženo stranko, saj ji je dopustilo, da je na prvem naroku za glavno obravnavo vložila pripravljalno vlogo kljub temu, da je zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela 19. 6. 2008, torej tri mesece pred razpisanim prvim narokom za glavno obravnavo. Kljub temu da je tožeča stranka prosila za rok, da se o navedbah tožene stranke lahko izjasni, je sodišče opravilo prvi narok za glavno obravnavo in predlogu tožeče stranke ni ugodilo. Tožena stranke je šele v sporni pripravljalni vlogi konkretizirala svoje pavšalno stališče in izrecno navedla, da so se policisti usposabljali na povsem primernem prostoru, da so bili ogreti, primerno oblečeni in obuti ter da so bili pod neposrednim vodstvom in nadzorom D. K. Tožeča stranke je v pripravljalni vlogi zgolj odgovorila na te navedbe, za katere se je izkazalo, da niso resnične, pri čemer je sodišče s tem, ko je štelo njene navedbe za prepozne v bistvu tožniku preprečilo, da bi se izjasnil o navedbah tožene stranke. S tem je sodišče kršilo 5. člen ZPP, hkrati pa je ravnalo tudi v nasprotju z 11. členom ZPP. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju objektivne odgovornosti upoštevati nedvomno dokazane akcidentalne okoliščine, ki so dejavnost, ki sicer sama po sebi ni nevarna, spremenile v nevarno dejavnost, in sicer gre za sledeče okoliščine: igra nogometa ni bila primerljiva z igranjem nogometa v rekreativnem smislu, saj je bila bolj groba, dinamična, borbena, hitra, eksplozivna; igra ni bila nadzorovana, površina, na kateri se je igra odvijala, ni bila nogometno igrišče, temveč je služila tudi drugim namenom, psihofizično usposabljanje je bilo del delovnih dolžnosti pripadnikov specialne enote, ki se jih morajo obvezno udeleževati, način igre je bil diktiran. Opisano igranje nogometa oziroma opisano pridobivanje psihofizične kondicije skupaj z akcidentalnimi okoliščinami je takšno, da je verjetnostno gledano takšna dejavnost povečano nevarna. To so potrdile tudi zaslišane priče, ki so povedale, da je prihajalo pri takšnem načinu pridobivanja kondicije do velikega števila poškodb. Prav izredno veliko število poškodb pri izvajanju določene dejavnosti pa ustreza standardu nevarne dejavnosti. Sicer pa je podana tudi krivdna odgovornost delodajalca. Delodajalec namreč ni organiziral delovnega procesa v delu, ki se nanaša na pridobivanje psihofizične kondicije s primerno skrbnostjo. Delodajalec je prav dobro vedel, da način pridobivanja kondicije s tako imenovanim igranjem nogometa ni primeren. Število poškodb je bilo pri takšnem načinu usposabljanja nesorazmerno veliko. Zato je bil nogomet kot način pridobivanja psihofizične kondicije celo v nekem časovnem obdobju prepovedan, kasneje pa je delodajalec organiziral pridobivanje kondicije na drugačen način, in sicer je bila ponujena izbira načina pridobivanja psihofizične kondicije, pri čemer se je nogomet opuščal. Delodajalec pa je potrebno skrb opustil tudi s tem, ko ni zagotovil primernih delovnih pogojev, saj se usposabljanje ni odvijalo na prostoru namenjenemu za nogomet. Površina tega prostora pa niti ni bila primerno vzdrževana, kar so povedale tudi zaslišane priče. Že opisani način igre pa je povezavi z nevzdrževano površino, na kateri se je usposabljanje odvijalo, nedvomno v vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je kritičnega dne utrpel tožnik. Že ob prijavi poškodbe na delu in poročilu je bilo navedeno, da se je tožnik med tekom spotaknil ob tla, kar potrjuje zgoraj navedeno vzročno zvezo. Tudi dejstvo, da je delodajalec opustil igranje takšnega nogometa na spornem prostoru, pa potrjuje dejstvo, da je prostor in način organiziranja delovnega procesa, kot ga je izbral delodajalec, neprimeren in v nasprotju z obvezo, ki jo določa 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Z navedeno kršitvijo dolžnosti delodajalca pa je bila tožniku povzročena škoda, kar pomeni, da je njegov zahtevek utemeljen. Ob tem še dodaja, da je sodišče krivdno odgovornost delodajalca presojalo na podlagi dokazne ocene, ali je tožnik tisti, ki je uspel dokazati krivdno odgovornost delodajalca za nastanek škodnega dogodka. Kar pa je v nasprotju s 154. členom Zakonom o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), iz katere izhaja obrnjeno dokazno breme glede pogoja krivde. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena in protispisna je pritožbena trditev, da je izrek izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu v nasprotju s podanim tožbenim zahtevkom. Po pregledu spisa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka postavila sporni tožbeni zahtevek v tožbi z dne 31. 1. 2003, pri čemer ga je na naroku z dne 12. 9. 2008 specificirala (list. št. 25), prav ta tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo (izrek sodbe v zavrnilnem delu se glasi enako kot postavljeni tožbeni zahtevek). Ker torej zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in tožbenim zahtevkom, ki ga sicer pritožnik tudi z ničemer ni obrazložil, ni. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 286. člena tedaj veljavnega ZPP s tem, ko je štelo navedbe tožeče stranke, podane v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2008, kot prepozne. Tožeča stranka je namreč z omejeno pripravljalno vlogo zgolj odgovorila na sicer pravočasne navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge, predložene na prvem naroku, ter dodatno pojasnila že zatrjevana dejstva v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke. Kljub navedeni nepravilni uporabi določbe ZPP, pa zatrjevana relativna bistvena kršitev postopka ni podana, saj navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč kljub temu, da je omenjene navedbe tožnika štelo kot prepozne, le-te obravnavalo in se do njih vsebinsko opredelilo, in sicer je ocenilo, da opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki jih je tožnik konkretiziral v tej pripravljalni vlogi, niso bile v vzročni zvezi s tožnikovim padcem in nastalo škodo, s čimer pa se pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v celoti strinja. Sodišče prve stopnje pa s tem, ko ni ukrepalo glede ravnanja tožene stranke, ki je šele na prvem naroku predložila pripravljalno vlogo, čeprav bi to lahko storila že prej, tudi ni ravnalo v nasprotju z 11. členom ZPP saj v času predložitve omenjene vloge veljavni ZPP, ni prepovedoval oziroma preprečeval strankam, da predložijo pripravljalno vlogo (šele) na prvem naroku. Tudi sicer pa je treba dodati, da omenjena pripravljalna vloga ni imela za posledico zavlačevanja postopka, saj zaradi nje sodišče prve stopnje naroka ni preložilo.

V konkretni pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo, da ni podana ne objektivna, ne subjektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca. ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ) v določbah, kjer ureja odgovornost za škodo, ki izvira od nevarne dejavnosti ali nevarne stvari, navedenih pojmov ne opredeljuje. Kaj pojma „nevarna stvar“ oziroma „nevarna dejavnost“ kot pravna standarda pravzaprav pomenita, mora zato pojasniti sodna praksa oziroma mora na to vprašanje odgovoriti sodnik v vsaki posamezni zadevi. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da igranje nogometa, za katerega je bila sicer značilna bolj groba, dinamična, borbena in zavzeta igra, pri kateri so se upoštevala zgolj osnovna pravila nogometa in hujši prekrški, lažji prekrški pa so bili stvar internega dogovora med igralci, in s katerim so si pripadniki specialne enote policije v okviru rednih delovnih obveznosti izboljševali psihofizično pripravljenost, ni nevarna dejavnost. Pri oceni, ali gre za nevarno dejavnost, je kot odločilno okoliščino pravilno štelo dejstvo, da je šlo za igranje nogometa med pripadniki specialne enote policije, pri katerih se kriterij nevarne dejavnosti strožje presoja kot pri občanih (civilistih). Pripadniki specialne enote so namreč sami nadpovprečno fizično usposobljeni posamezniki, ki so redno športno aktivni in ki dobro psihofizično kondicijo potrebujejo za učinkovito opravljanje operativnih nalog.

Upoštevaje navedeno, ugotovljeni način igranja nogometa med pripadniki specialne enote policije, ki je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, primeren njihovi psihofizični usposobljenosti in pa tudi naravi dela, ki ga sicer opravljalo, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi igra nogometa, ki sicer sama po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, za udeležence postala nevarna. Dejstvo, da je bilo psihofizično usposabljanje del tožnikove delovne dolžnosti in da se ga je moral obvezno udeleževati, način igre pa je bil diktiran, pa vsekakor pridobivanju psihofizične usposobljenosti z igranjem nogometa ne more dodeliti narave nevarne dejavnosti v smislu določb odškodninskega prava (element obvezne udeležbe pri neki dejavnosti izključuje kvečjemu uporabo določbe 163. člena ZOR, ki govori o privolitvi oškodovanca). Tudi dodatni okoliščini, na kateri opozarja pritožnik, da igra ni bila nadzorovana ter da površina, na kateri se je odvijala igra, ni bila nogometno igrišče in da ni bila vzdrževana, ne predstavljata utemeljenega razloga za opredelitev opisanega pridobivanja psihofizične kondicije z igranjem nogometa kot nevarne dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 154. člena ZOR. Navedeni dodatni okoliščini namreč nista objektivne narave, temveč izvirata iz ravnanja oziroma opustitev odgovorne osebe, zaradi česar lahko kvečjemu utemeljujeta krivdno odgovornost. Ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera, ki dajejo podlago za zaključek, da zatrjevani način pridobivanja psihofizične kondicije ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti in da zato tožnikov delodajalec ne odgovarja tožniku za nastalo škodo po načelih vzročnosti, pa podlaga za opredelitev te aktivnosti kot nevarne v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR, tudi ne more biti golo dejstvo, da je prihajalo pri ugotovljenemu načinu igranja nogometa do izredno velikega števila poškodb. Zaključek sodišča prve stopnje, da objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca (tožnikovega delodajalca) ni podana, je zato pravilen.

Pritožbeno sodišče pa se nadalje tudi strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana subjektivna odgovornost tožnikovega delodajalca, ki jo je tožnik utemeljeval z navedbo, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je bilo delo neprimerno organizirano v več pogledih, in sicer: ker je delodajalec dopuščal oziroma zahteval grob način igre, ker ni zagotovil primernega igrišča za igranje nogometa in primerne obutve ter ker ni poskrbel za ogrevanje in za primerno nadziranje igre. Sodišče prve stopnje je vse te navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ustrezno in pravilno upoštevalo ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med neprimerno organizacijo delovnega procesa in škodnim dogodkom. Ugotovljeno je sicer bilo, da so pripadniki specialne enote policije igrali nogomet na asfaltnem igrišču na grob način, ki ga je delodajalec dopuščal, pri čemer je pri takšni igri prihajalo do pogostih poškodb, vendar pa dejstvo, da tožnikov delodajalec ni organiziral kondicijskega usposabljanja v okviru delovnega procesa na primeren način, samo po sebi še ne pomeni, da je vsaka škoda, ki nastane oziroma je nastala pri takšnem usposabljanju posledica opustitve dolžnega ravnanja delodajalca. Tu namreč ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca, pri kateri se domneva, da je nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo, pač pa mora biti podana konkretna (pravno relevantna) vzročna zveza med konkretnim ravnanjem oziroma opustitvijo in konkretno škodo. Tožnik bi tako moral navesti in dokazati, da je bil ravno takšen način igranja nogometa vzrok za nastanek škodnega dogodka, vendar pa tožnik tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. V zvezi z neposrednim (konkretnim) vzrokom za njegov padec je navedel le, da je padel zato, ker se je med tekom spotaknil ob asfalt in to je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi ugotovilo (ugotovilo je, da padec ni bil posledica trka, naleta ali s strani drugega soigralca storjenega grobega prekrška, saj je tožnik padel, brez da bi bil neposredno pred tem v fizičnem stiku s soigralcem ter da stanje igrišča ni bilo vzrok za tožnikov padec, saj tožnik ni izpovedal, da se je spotaknil zato, ker igrišče ni bilo pometeno oziroma ker je bilo na njem kamenje, listje, itd.), kar pa ni nič neobičajnega pri igranju nogometa, saj pride tudi pri normalni igri (pri nogometu, ki se igra skladno z njegovimi pravili) na vzdrževani igralni površini do takšnih padcev.

V zvezi z ostalimi opustitvami dolžnega ravnanja, ki jih je tožnik očital delodajalcu, pa se pritožbeno sodišče strinja, da le- teh tožniku ni uspelo dokazati, še manj pa mu je uspelo dokazati vzročno zvezo med njimi in nastalim škodnim dogodkom. V zvezi z obutvijo je tako sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da je bil tožnik primerno obut, saj je imel obute športne copate. Da bi moral delodajalec zagotoviti tožniku obutev, ki je namenjena zgolj igranju nogometa na asfaltnem terenu, pa ne bi bilo na mestu od delodajalca pričakovati, pri čemer velja še dodati, da tožnik niti ni zatrjeval, da so bili prav neprimerni copati vzrok za njegov padec. Glede ogrevanja je nadalje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dokazani postopek ni pokazal, da tožnik spornega dne ni bil ogret in da je zato prišlo do tožnikovega padca. Zgolj dejstvo, da ogrevanje ni bilo organizirano, na kar opozarja pritožba, pa tudi še ne more predstavljati kršitve dolžnega ravnanja delodajalca, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je vedno bil čas za ogrevanje pred igro ter da so vodje na ogrevanje opozarjali. V zvezi z nadzorom igre pa velja zgolj dodati, da posebnega sodnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer ni bilo, vendar pa je bil za nadzor in za ustavljanje pregrobe igre zadolžen vodja skupine, kar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezen način nadzora, saj ni mogoče zahtevati od delodajalca, da bo za igranje nogometa, ki je namenjeno (zgolj) pridobivanju psihofizične kondicije delavcev, angažiral sodnika ali tretjo osebo, ki bo zadolžena le za nadzor nad igranjem.

Upoštevaje vse navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnikov padec/poškodba posledica naključja, ki se je njemu primerilo in ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igranju nogometa, ki je vedno povezan z določenimi nevarnostmi spričo specifičnosti tega športa. Te pa bremenijo tistega, ki se s tem športom ukvarja - razen če gre za odškodninski delikt koga drugega, kar ne velja za obravnavan primer.

Ker torej ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, je odločitev sodišča prve stopnje, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, pravilna.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZOR, iz katerega izhaja obrnjeno dokazno breme glede krivde, pa pritožbeno sodišče še odgovarja, da se sodišče prve stopnje s krivdo, ki je ena izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, niti ni ukvarjalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že na podlagi zaključka, da določene opustitve dolžnega ravnanja niso podane oziroma ni podana vzročna zveza med očitanimi opustitvami dolžnega ravnanja in škodo, glede katerih pa je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZOR dokazno breme na strani tožnika.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).