Jedro

Ni prezreti, da se pritožba, ko podaja drugačno dokazno oceno od sodišče prve stopnje, stalno sklicuje na to, kaj je življenjsko ali izkustveno sprejemljivo ali nesprejemljivo, prezre pa, da dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, zavračajo zagovor obdolženca, v katerem zanika izvršitev kaznivega dejanja in ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da ga je obdolženi storil in da je zanj krivdno odgovoren. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, pa se zato pritožba neutemeljeno sklicuje na to načelo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice B. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 25432/2016 z dne 2. 2. 2017 obdolženega B. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.500,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, pri čemer bodi ti in sodna taksa odmerjeni po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženega oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornico pa obvesti o seji senata, ki bo pritožbo obravnaval. Slednjega pritožbeno sodišče ni storilo, ker ni ugotovilo, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, zagovornica sama pa svojega predloga tudi ni obrazložila v tej smeri (člen 445 ZKP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ko pritožba uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev ne konkretizira na način, da bi navedla, katere konkretne kršitve (po kateri točki oziroma odstavku) iz 371. člena ZKP bi naj bile podane. Uveljavlja jih le opisno. Tako navaja, da je izkustveno nesprejemljivo, da bi nekomu ob brci v predel mednožja sezulo obutev, še posebej pa ne športni copat z vezalkami in da bi teoretično, v kolikor bi ga obdolženi imel zgolj nataknjenega in ne obutega, copat sezulo zgolj ob udarcu v prazno. Po pritožbi je sodišče prve stopnje v tem delu brez dvoma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je bistveno nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbami, torej izvedenimi dokazi.

5. S takimi razlogi pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer podaja lastno oceno izvedenih dokazov in zagovora obdolženca, z ničemer pa ne konkretizira bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki bi naj bile storjene. Ob navedenem tudi ne pojasni, med katerimi razlogi napadene sodbe in katerimi izpovedbami bi naj obstajalo nasprotje, ko trdi, da to obstaja. Zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Naslednjo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene zagovora obdolženca in izpovedb oškodovanca ter priče (pritožba ne pove katere), in da sodba o tem sploh nima razlogov. Z navedenim pritožbeno sodišče ne soglaša. Prvostopno sodišče prve stopnje je v sodbi podalo oceno zagovora obdolženca, kakor tudi oceno izpovedb oškodovanca in priče A. L. ter dveh izvedencev medicinske stroke, zato pritožba tovrstne razloge v njej neutemeljeno pogreša. Tako sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve navaja, iz katerih razlogov ni sledilo zagovoru obdolženca, v točki 10, kako ocenjuje izpovedbo oškodovanca I. L., v točki 8 pa, kako ocenjuje izvida in mnenji obeh izvedencev medicinske stroke. Obrazložitev prvostopne sodbe je torej povsem skladna z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. V njej navaja, kako presoja verodostojnost zagovora obdolženca in temu zagovoru nasprotne izpovedbe oškodovanca ter priče, iz katerih razlogov verjame slednjima in kako pri tem presoja tudi mnenji obeh izvedencev. Zaradi tega pritožba nima prav, ko take razloge v napadeni sodbi pogreša. Enako velja za pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo časovnega sosledja dogodka in da tega v sodbi ni obrazložilo, čeprav po mnenju pritožbe potek dogodka, kot ga je opisal oškodovanec, izkustveno ni mogoč, sodišče prve stopnje pa je verjelo prav njegovi izpovedbi in ne zagovoru obdolženega. Tudi te pritožbene navedbe sodijo pod pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in z ničemer ne izkazujejo obstoj katere od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP.

6. Pritožbenega razloga kršitev kazenskega zakona pritožba z ničemer ne obrazloži. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, obdolženčev zagovor in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na osnovi tega zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v graji dokaze ocene sodišča prve stopnje, ker to ni sledilo zagovoru obdolženca, v katerem je navajal, da se je samo branil pred oškodovancem, ki ga ob naključnem srečanju, po nekaj verbalnih grožnjah, ki jih je izrekel obdolžencu, napadel, in sicer se je pognal proti obdolžencu in boksal po zraku, obdolženi pa se mu je umikal, v obrambi pa dvignil nogo, da se je oškodovanec zadel vanjo, zatem pa je obdolženi mahal z vrečko, v kateri je imel planinske čevlje, in z njo verjetno zadel oškodovanca, ne ve pa kam. Obdolženi je prepričan, da dokazni postopek ni pripeljal do zaključka, da je oškodovanca namerno poškodoval s steklenico piva. Niti oškodovanec niti edina priča, njegova žena, steklenice nista videla in oba zgolj predvidevata, da jo je obdolženi imel v PVC vrečki, s katero je mahal po zraku v smeri oškodovanca. Izkustveno nesprejemljivo je, da bi žena oškodovanca steklenico že prej zaznala, saj ni logično, da bi na to bila poprej pozorna. Zato je že izrek sodbe v delu, kjer je navedeno, da je obdolženi oškodovanca udaril po obrazu s pol litrsko steklenico piva, v nasprotju z izvedenimi dokazi - izpovedbami prič in zagovorom obdolženega. Pri tem obdolženi posebej poudarja, da je v dvomu potrebno presoditi v korist obdolženega (in dubio pro reo). Sodišče tudi ni razjasnilo, kaj se je po zatrjevanem udarcu s steklenico zgodilo, pa bi to bilo potrebno ugotoviti v skladu s preiskovalnim načelom. Obdolženi se ne more otresti občutka, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam oškodovanca in njegove žene, pri tem pa prezrlo, da imata oba interes pričati v korist oškodovanca. Izpovedba oškodovančeve žene, da je s tal pobirala športni copat, ki bi ga naj imel obdolženi obutega in mu je ob brci v mednožje oškodovanca padel z noge, je prirejena potrebam tega kazenskega postopka, saj je izkustveno nesprejemljivo, da bi nekomu ob brci v predel mednožja sezulo obutev, še posebej pa športni copat z vezalkami. Sodišče prve stopnje napačno ocenjuje tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke, saj je tudi izvedenec sam izrazil dvom glede tega, ali je poškodba oškodovanca bila prizadejana s steklenico, in je postavil trditev, da je zato potrebna sodna presoja. Dejstvo, da je večja verjetnost, da je poškodba nastala s steklenico kot s planinskim čevljem, pa še ne pomeni, da ni nastala s slednjim. Vsekakor bi v dvomu bilo potrebno odločiti v korist obdolženca. Izvedensko mnenje je obdolženi prejel isti dan, kot je bila izvedena glavna obravnava, na kateri ga sodišče prve stopnje ni prebralo, zaradi česar je bila kršena pravica do obrambe. Če bi ga obdolženi prejel pravočasno, bi lahko izvedencu postavljal tudi ustrezna vprašanja, tako pa je bila ta možnost omejena. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi motiv obdolženca, da je napadel oškodovanca, pravilno pa tudi ni ocenilo osebnosti oškodovanca in obdolženega, saj slednji velja za miroljubnega, oškodovanec pa temu nasprotno za neprijetnega in je obdolženca v preteklosti že napadel. 9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Obramba na glavni obravnavi ni problematizirala pisnega mnenja izvedenca, obdolženec in zagovornica pa sta izvedencu postavljala vprašanja, pri čemer iz vsebine vprašanj ni razbrati, da bi bila glede česarkoli hendikepirana. Okoliščino, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku utrpel poškodbo, kot je opisana v izreku sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi medicinske dokumentacije in mnenje obeh izvedencev medicinske stroke, pri čemer je sledilo mnenju izvedenca dr. K., da je verjetnost, da je bila poškodba povzročena s steklenico piva, ki je bila v PVC vrečki, s katero je obdolženi zamahnil v smeri glave oškodovanca, veliko večja od verjetnosti, da je bila povzročena s planinskim čevljem, za katerega je obdolženi trdil, da je bil v vrečki. Izvedenec je namreč pojasnil, da bi v primeru udarca s planinskim čevljem morala nastati tudi odrgnina in poškodba na večjem predelu čela oškodovanca, ki pa v medicinski dokumentaciji ni omenjena. Izvedenec je prav tako pojasnil, da razpočna rana, kot jo je utrpel oškodovanec na levi strani čela, ustreza udarcu s steklenico, torej delovanju tope sile, ter da je steklenica piva nevarna stvar, s katero se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje huje okvari, udarec po glavi pa način, s katerim se telo hudo poškoduje. Z navedenim je izvedenec torej potrdil mehanizem nastanka poškodbe, kot sta ga opisovala oškodovanec in njegova žena, pa je zato sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njunima izpovedbama in ne zagovoru obdolženca, pri čemer se njuni izpovedbi od zagovora bistveno razlikujeta glede samega poteka obravnavanega dogodka in sta med seboj v taki meri skladni, da jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in nanju oprlo svoje dejanske in pravne zaključke. V poteku dogodka, kot sta ga opisala, ni našlo elementov samoobrambe obdolženca, pa zato takemu zagovoru obdolženca utemeljeno ni verjelo. Okoliščina, kaj se je zgodilo s steklenico po dogodku, v katerem je bil oškodovanec poškodovan, za razsojo ni bila odločilna, pa zato pritožba nima prav, ko pogreša raziskavo te okoliščine. Skladnost mnenj izvedenca z izpovedbama oškodovanca in njegove žene glede mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu in sredstva s katerim je bila povzročena poškodba pa odvzema težo pritožbenim izvajanjem, s katerimi zagovornica izraža dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem ni prezreti, da se pritožba, ko podaja drugačno dokazno oceno od sodišče prve stopnje, stalno sklicuje na to, kaj je življenjsko ali izkustveno sprejemljivo ali nesprejemljivo, prezre pa, da dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, zavračajo zagovor obdolženca v katerem zanika izvršitev kaznivega dejanja in ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da ga je obdolženi storil in da je zanj krivdno odgovoren. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, pa se zato pritožba neutemeljeno sklicuje na to načelo.

10. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo obstoj krivde pri obdolžencu v obliki direktnega naklepa (točka 19 obrazložitve), pri čemer gre pri navedbi, da je obdolženi udaril oškodovanca s kozarcem in ne s steklenico piva, ki jo je imel zavito v PVC vrečki, za očitno pisno pomoto in ne za okoliščino, ki bi dokazovala, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot to navaja pritožba.

11. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vse okoliščine, predvsem pa prejšnje življenje obdolženca, njegove osebne in druge razmere ter mu prisoditi bistveno nižjo kazen. Tudi tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba, ki je kazenska sankcija opozorilne narave, z njo pa sta mu bili določena primerna kazen zapora in ustrezno dolga preizkusna doba upoštevajoč težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo njegove krivde, okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pa tudi upoštevajoč osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje, kar je tudi razvidno iz točke 21 obrazložitve napadene sodbe.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe, sodna taksa pa je odmerjena ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer po Zakonu o sodnih taksah in po tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.