Jedro

Z vidika teorije o adekvatni vzročnosti bi moral tožnik, da bi utemeljil vzročno zvezo med prometno nesrečno in kasnejšo (eno uro potem) slabostjo in bruhanjem ter posledičnim padcem pri izstopanju iz avtobusa, najprej konkretno opisati, v kakšni povezavi je slabost s prometno nezgodo.

Tožnik mora, preden se odloči za uveljavljanje tožbenega zahtevka, zbrati dovolj informacij o dogodku (in dokazih), da lahko uveljavlja ustrezen zahtevek in tega ne more prepustiti sodišču in izvajanju dokazov ter morebiti šele po njihovi izvedbi ponuditi trditve o obstoju relevantnih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka plača tožniku odškodnino v znesku 35.846,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, kot je razvidno iz 1. odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe, in izgubo na plači po 200 EUR mesečno od 1. 10. 2005 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posameznega obroka (2. odstavek I. točke izreka) ter njegove pravdne stroške (3. odstavek I. točke izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.043,57 EUR z obrestmi ( II. točka izreka ).

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med prometno nesrečo, ki se je zgodila na Celovški cesti, in škodnim dogodkom, do katerega je prišlo čez približno eno uro, ko je tožnik peljal avtobus v remizo in mu je postalo slabo, zaradi česar je avtobus ustavil in mu je med izstopanjem, ko je že bruhal, zdrsnilo in je padel, pri čemer je prišlo do pretrganja rotatorne manšete in udarca v hrbet. Prvo sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje prof. dr. D. M. S., ki je izključila, da bi bila slabost tožnika, zaradi katere je pri izstopanju iz avtobusa padel, v povezavi s predhodno prometno nezgodo. Slabost in posledično bruhanje je izvedenka pripisala tožnikovim osebnostnim lastnostim, kar je zmotno. Mnenja izvedencev so lahko različna, s čimer se je strinjala tudi izvedenka D. M. S., zato bi bilo treba postaviti drugega izvedenca, saj bi lahko sodišče šele potem z gotovostjo izključilo, da kasnejša slabost ni v vzročni zvezi s predhodno prometno nesrečo. Tožnik je predlagal postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, vendar je prvo sodišče ta dokaz zavrnilo, kar je povzročilo kršitev določil pravdnega postopka. Ker prvo sodišče ni postavilo novega izvedenca, tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Nasprotuje oceni sodišča, da ni dokazal, da je v prometni nesreči dobil kakršnekoli poškodbe. Dejstvo je, da je neposredno po nesreči vzel tableto proti bolečinam. Če bolečin ne bi imel, tablet gotovo ne bi vzel. Iz zdravniške dokumentacije je razvidno, da je po nezgodi bruhal. Iz dokumentacije ne izhaja, da je tožnik že večkrat pred nesrečo bruhal. Vzroke, zakaj je do tega prišlo, bi morala ugotoviti izvedenka, ki pa slabosti in bruhanja ne more pripisati njegovim osebnostnim lastnostim. Izvedenka je sicer zapisala, da so lahko vzroki slabosti različni, ni pa odgovorila, zakaj je tožniku v konkretnem primeru postalo slabo. Možen vzrok je lahko tudi stres in ne samo telesne poškodbe. Ni mogoče pričakovati, da bo človek vedel, da je vzrok bruhanja stres, zato stresa ni mogoče zatrjevati, ampak zadošča trditev o slabosti, ki pa je izkazana, saj je tožnik bruhal. Pritožnik še poudarja, da v kolikor ne bi bilo prometne nesreče, tudi slabosti ne bi bilo in do bruhanja ne bi prišlo. Gre za neposredno povezavo s predhodno prometno nesrečo. Ob prometni nesreči je vsakdo v stresu, ki se ga ne zaveda, zato še ni potreben zdravnik psihiater, ki bi to ugotavljal. Zmoten pa je tudi zaključek prvega sodišča, da je stres izključen, ker je tožnik poklicni voznik, ki mora obvladati emocije. Poudarja, da je vzrok za bruhanje v predhodni prometni nesreči, pri čemer ni pomembno, ali je to posledica telesnih bolečin ali stresa. Priglaša še pritožbene stroške.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi je določba 20. člena Zakona o obveznih zavarovanji v prometu (ZOZP). Po navedenem zakonskem določilu ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Zavarovalnica je dolžna kriti tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odškodninsko odgovoren. Za priznanje odškodnine za povzročeno škodo morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti (obstoj nedopustnega ravnanja, pravnorelevantne škode, vzročne zveze med ravnanjem in posledico ter odgovornost povzročitelja). Če ni izpolnjen en izmed teh elementov, ni podana odškodninska odgovornost zavarovanca, ki jo krije toženka. Obveznost povračila škode oškodovancu zajema le tiste škode, ki so v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Samo pravnorelevatna vzročna zveza vzpostavi vez med škodo in škodljivim dejstvom, da je dolžna odgovorna oseba odpraviti nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ker je ocenilo, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem zavarovanca toženke, saj tožnik ni dokazal, da bi v prometni nesreči zadobil kakšne telesne poškodbe, ki bi kasneje povzročile slabost, zaradi katere mu je uro po prometni nesreči, ko je odpeljal avtobus v garažo, pri izstopanju iz avtobusa zdrsnilo po stopnicah in je padel. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da prometna nezgoda, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec V.K. (ki je z osebnim vozilom izsilil prednost vozniku avtobusa- tožniku, ki je moral zavreti, pa je kljub temu prišlo do trčenja), ni v pravnorelevatni vzročni zvezi z zatrjevanimi telesnimi poškodbami, ki jih je tožnik utrpel pri padcu na zasneženih stopnicah (zvin vratne hrbtenice, udarec v ledveni del ter staranje rotatorne manšete desne rame). Tožnik je trdil, da je v prometni nezgodi dobil poškodbe, ki so kasneje povzročile slabost in bruhanje. Zaradi poškodb ob trčenju ga je bolela glava. Pri zaviranju mu je volan zabilo v trebuh, kar je povzročilo močno zanihanje z glavo. Teh trditev tožnik ni potrdil, pač pa je izpovedal, da se je ob trčenju udaril z glavo v sedež, česar pa v tožbeni podlagi ni zatrjeval. Še več, na zaslišanju sploh ni vedel točno, kdaj se je udaril v glavo, ali ob prometni nesreči ali takrat, ko je bruhal. Izpovedoval je različno. Sodišče prve stopnje je na podlagi njegove izpovedbe ob tem, da tudi njegova izjava v prilogi A35 in prijava poškodbe pri delu v prilogi A3 ne potrjujeta udarca v glavo ali njenega zanihanja, pravilno ocenilo, da v posledici prometne nesreče ni zadobil telesne poškodbe, ki bi lahko povzročila slabost in bruhanje. Dejstvo, da je vzel po prometni nesreči tableto za glavobol, še ne dokazuje, da je ob trčenju utrpel poškodbo glave, ki bi mu povzročila slabost. Pravilno se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenke dr. D.M.S., ki je na podlagi predmetnega spisa, tožnikovega zdravstvenega kartona in medicinske dokumentacije v Kliničnem centru za travmatologijo v Ljubljani ter njegovega osebnega pregleda, podala mnenje, da ni verjetno, da bi tožnik v sami prometni nesreči utrpel telesne poškodbe, ki bi povzročile slabost. Izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da mora biti razlog za slabost drug vzrok, in kot primer navedla, da je nekaterim slabo zaradi pritiska, povišanega sladkorja v krvi ali psihičnega stanja. Prvič v pritožbi zatrjevano dejstvo, da so izvedenska mnenja lahko različna, ne vzbuja dvoma v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja dr. D.M.S.. To ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca na podlagi 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je v postopku na prvi stopnji sicer imel pripombe na pisno izvedensko mnenje in ni predlagal zaslišanja izvedenke, marveč takojšnjo postavitev novega izvedenca. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je izvedenko zaslišalo, ta je odgovorila na vse tožnikove pomisleke. Po njenem zaslišanju tožnik ni imel več pripomb na izvedensko mnenje in ni vztrajal pri postavitvi novega izvedenca. Ob obrazloženem mnenju, v katerem ni nasprotij in ki temelji na celotnem izvidu, pritožbeno sodišče nima podlage za dvom v pravilnost prvega sodišča, da tožnik ni uspel vzpostaviti utemeljenega dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Upravičeno se je naslonilo nanj in ga dokazno ocenilo skupaj z drugimi dokazi ter na ta način pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi kršitve iz 254. člena ZPP, ni zagrešilo. Sicer pa je pritožnik tudi ni pravočasno uveljavljal, zato tudi s sklicevanjem na ta pritožbeni razlog ne more uspeti (286. b člen ZPP).

Prav tako ni utemeljen očitek, da bi morala izvedenka ugotoviti vzrok njegove slabosti in bruhanja. Sodna izvedenka, spec. kirurg - travmatolog, prof. dr. D.M.S. je bila zaradi ugovora toženke postavljena glede ugotovitve vzročne zveze med prometno nesrečo in slabostjo, ki jo mora dokazati tožnik. Glede na njegovo trditveno podlago, da je ob trčenju zavarovančevega vozila in avtobusa, ki ga je upravljal, prišlo do poškodbe glave, kar naj bi povzročilo kasnejšo slabost, je izvedenka podala izvid in mnenje, da med samim trčenjem (op. v katerem tožnik ni dobil poškodb) in kasneje ugotovljenimi poškodbami pri zdrsu ni objektivne povezave. Izvedenka ni bila dolžna ugotavljati dejanskega vzroka za tožnikovo naknadno slabost in bruhanje. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo pravno odločilno dejstvo, da tožnikova škoda ni posledica telesnih bolečin ob prometni nezgodi. Po njegovi nadaljnji pravilni ugotovitvi, pa tožnik ni trdil, da bi bil vzrok škodnega dogodka v reakciji na stres ob prvem dogodku (prometni nezgodi), torej v njegovi duševni sferi in ne v telesni poškodbi. Ne zadošča le trditev, da je treba vzrok slabosti iskati v prometni nesreči. Z vidika teorije o adekvatni vzročnosti bi moral tožnik, da bi utemeljil vzročno zvezo med prometno nesrečno in kasnejšo (eno uro potem) slabostjo in bruhanjem ter posledičnim padcem pri izstopanje iz avtobusa, najprej konkretno opisati, v kakšni povezavi je slabost s prometno nezgodo. Zbiranje procesnega gradiva je dolžnost strank (7. in 212. člen ZPP) in ne sodišča. Tožnik mora, preden se odloči za uveljavljanje tožbenega zahtevka, zbrati dovolj informacij o dogodku (in dokazih), da lahko uveljavlja ustrezen zahtevek in tega ne more prepustiti sodišču in izvajanju dokazov ter morebiti šele po njihovi izvedbi ponuditi trditve o obstoju relevantnih dejstev. Procesni dolžnosti tožnik ni zadostil. Kot že rečeno, ni podal trditev, da bi bil vzrok za njegovo slabost in bruhanje kaj drugega kot telesna poškodba v prometni nesreči. Izvedenka je res ocenila, da slabost ni nastala zaradi stresa, ker bi moral tožnik obvladati emocije kot poklicni šofer, kar je vprašljivo, in to je prvo sodišče zgolj povzelo. Toda to v ničemer ne vpliva na pravilnost njegove odločitve, saj tožnik ni zatrjeval, da bi ob prometni nezgodi utrpel tolikšen psihični stres, ki bi povzročil slabost in bruhanje, to pa pripeljalo do zatrjevane posledice. Namen dokaznega postopka je namreč dokazovanje resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev. Izpovedba izvedenke v tem obsegu tako ni pomembna za odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).