Jedro

Že iz samega opisa obravnavanih kaznivih dejanj goljufije namreč izhaja, da oškodovani ni le oškodovanec, torej oseba, ki ji je bila s kaznivim dejanjem prekršena oziroma ogrožena njena osebna oziroma premoženjska pravica, temveč tudi tako imenovana "kronska" priča.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega JV na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odst. 258. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odst. 217. člena KZ. Skladno z določilom 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornice, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica NLR je v pisnem mnenju, podanem po 1. odst. 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegova zagovornica seznanjena.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da obtožencu očitani kaznivi dejanji nista dokazani, vsaj preuranjen, če ne celo zmoten, saj je dejansko stanje predmetnih kaznivih dejanj nepopolno ugotovljeno. Že iz samega opisa obravnavanih kaznivih dejanj namreč izhaja, da oškodovani JB ni le oškodovanec, torej oseba, kateri je bila s kaznivim dejanjem prekršena oziroma ogrožena njena osebna oziroma premoženjska pravica, temveč tudi tako imenovana "kronska" priča. Da je temu tako pa potrjuje tudi obtoženčev zagovor, v katerem obe dejanji odločno zanika in navaja, da ga je oškodovanec pooblastil za prodajo in prevzem kupnine v zvezi s prodajo njegovega (oškodovančevega) stanovanja ter, da je oškodovancu po prodaji predmetnega stanovanja kupnino v znesku 8.000.000,00 SIT tudi izročil, prav tako pa tudi dopisa Psihiatrične klinike Ljubljana, iz katerih izhaja, da se je oškodovanec kritičnega dne, torej 11.10.1999, ko naj bi bil po obtoženčevem zatrjevanju skupaj z njim pri notarki, zdravil v bolnišnici na varovanem (zaprtem) oddelku ter, da je imel prvo dovoljeno "dokumentirano" krajšo odsotnost z oddelka šele 14.10.1999, nenazadnje pa tudi mnenje izvedenke grafološke stroke TM, ki niti za podpis na predmetnem pooblastilu, niti za podpis v knjigi vpisov pri notarki ni mogla ugotoviti, ali je to napisal obtoženec ali oškodovanec, kar pravilno izpostavlja pritožnik. Glede na omenjena dopisa psihiatrične klinike ter izvedeniško mnenje M, je sodišče prve stopnje nedvomno dalo preveliko težo izpovedbi priče, uslužbenke v pisarni notarke MRT, ZK, ki je povedala, da se predmetnega postopka overovitve ne spominja, da pa se sicer pri pooblastilih zahteva obvezna navzočnost pooblastitelja, v konkretni zadevi pa je zagotovo preverila njegovo identiteto, kar je razvidno iz zapisa o osebni izkaznici. Kot izhaja iz listinske dokumentacije je bila pri predmetni overovitvi predložena oškodovančeva osebna izkaznica št. ....., katero je oškodovanec že pred obravnavanim dogodkom prijavil kot pogrešano oziroma izgubljeno. Oškodovanec pa je pri sprejemu na zaprti oddelek Psihiatrične bolnice Polje deponiral osebno izkaznico št. ..... Upoštevajoč navedeno, kakor tudi sam obtoženčev zagovor, da je pred obravnavanim dogodkom nekaj časa stanoval pri oškodovancu v njegovem stanovanju na P.t 7 v Ljubljani, se tudi iz tega vidika izkaže zaslišanje oškodovanca kot nujno potrebno zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, za kar si utemeljeno prizadeva tožilec. Enake ugotovitve veljajo tudi glede dejanskega stanja kaznivega dejanja goljufije. Res je sicer, da je obtoženčev zagovor, da je oškodovancu izročil prejeto kupnino v višini 8.000.000,00 SIT, potrdila priča JŠ, vendar bi kljub temu bilo potrebno zaslišati oškodovanca JB, po potrebi pa tudi opraviti soočenje med njim in pričo JŠ. Izpovedba slednjega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prepričljiva v taki meri, da bi ji sodišče lahko sledilo brez zadržkov. Pri tem tožilec utemeljeno opozarja na posamezne okoliščine njegove izpovedbe, in sicer, da je navedel, da naj bi bilo vračilo denarja v mesecu novembru 1999, ali celo v decembru 1999, medtem ko sodišče ugotavlja, da naj bi se vračilo denarja zgodilo 14.10.1999 ter, da je po eni strani navajal podrobnosti o apoenskih vrednostih bankovcev, po drugi strani pa je navajal, da se ne spomni, ali je oškodovanec štel denar in se tudi ni spomnil, kam je oškodovanec dal ta denar. Glede na navedeno tudi okoliščino, da je oškodovanec dejansko kritičnega dne, ko naj bi po obtoženčevem zatrjevanju prišlo do izročitve denarja, torej dne 14.10.1999 imel dovoljen izhod iz zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice, ni mogoče nedvomno in izključno tolmačiti v prid obtoženčevemu zagovoru, temveč bi bilo tudi to okoliščino potrebno razčistiti z zaslišanjem oškodovanca. Tožilec tako utemeljeno ne sprejema ocene prvostopenjskega sodišča, da je torej bilo dejansko stanje obravnavnih kaznivih dejanj v celoti razjasnjeno tudi brez izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem oškodovanega JB. Nesprejemljivo pa je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da samo zaslišanje oškodovanca tudi glede na njegovo ignoranco sodišča, glede na njegovo zdravstveno stanje in postavljeno diagnozo, kot izhaja iz podatkov psihiatrične bolnišnice, niti ni potrebno in zato njegovega zaslišanja sodišče ni izvedlo. V zvezi s tem pa tožilec pravilno opozarja, da sodišče ni izčrpalo vseh ukrepov, ki jih Zakon o kazenskem postopku predvideva za zagotovitev navzočnosti prič na glavni obravnavi oziroma za ugotovitev, ali so morda podani pogoji, da se izpoved JB v preiskavi prebere v skladu s 1. točko 1. odst. 340. člena ZKP, saj sodišče glede na pogostost oškodovančevega psihiatričnega zdravljenja ni opravilo niti poizvedbe pri Psihiatrični bolnišnici Ljubljana ali se oškodovanec morda zopet nahaja na zdravljenju ter, ali je sposoben za pričanje. Na tem mestu je le pripomniti, da so pred zaslišanjem oškodovanca JB v preiskavi iz Psihiatrične klinike Ljubljana sporočili, da je oškodovančevo psihično stanje stabilno, da dobro in realno presoja svojo življenjsko situacijo ter, da je v svojih ocenah kompetenten in kritičen in tako sposoben za zaslišanje. Tožilec pa še opozarja, da se je oškodovančeva izpoved v preiskavi v zvezi z nakupom motornih vozil potrdila z naknadno pridobljeno listinsko dokumentacijo.

Zmotna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da dejanje, opisano pod točko 2 izreka ne predstavlja znakov kaznivega dejanja goljufije. Kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje. Bistvo temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. člena KZ je v storilčevem posebno motiviranem dejanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist, to je korist brez pravne podlage. Storilec dejanje izvrši tako, da pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo ali jo pusti v zmoti glede dejanskih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano z nastankom prepovedane posledice, ki je v tem, da druga oseba nekaj stori v škodo svojega ali tujega premoženja, pri tem ni potrebno, da je zapeljana oseba identična z oškodovancem. Ravnanje druge osebe je vedno pogojeno z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in škodljivim ravnanjem žrtve podana vzročna zveza. Tako mora opis kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ poleg časa in kraja storitve kaznivega dejanja, ki sta obvezni sestavini vsakega kaznivega dejanja, obsegati še: storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnika ali tujega premoženja. V strukturi temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanju drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetni opis vsebuje vse elemente kaznivega dejanja goljufije in sicer storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi (posebno motivirano ravnanje obdolženca se kaže v njegovem namenu, da zase pridobi protipravno premoženjsko korist v višini 8.000.000,00 SIT), izvršitveno dejanje, to je navedba okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe (obtoženec je lažno navajal, da ima pooblastilo, da prodaja stanovanje v imenu lastnika J. B., kateremu bo kupnina tudi izročena) ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca oziroma zapeljane osebe v škodo lastnika ali tujega premoženja (kupec, zapeljana oseba IK je obtožencu izročil kupnino v znesku 8.000,00 SIT, ki jo je obtoženec zadržal in s tem povzročil škodo lastniku JB).

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze in dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem oškodovanca JB oziroma morebitnim branjem njegove izpovedbe v preiskavi v skladu s členom 340 ZKP ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja obtožba napraviti tudi sklep, ali je obtožencu očitani dejanji mogoče šteti za dokazani.