Jedro

Tožnici ni mogoče povečati pokojnine na podlagi 4. odstavka 52. člena ZPIZ, saj ni ostala v delovnem razmerju zato, ker naj bi še ne dosegla z zakonom zahtevane starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi odločba tožene stranke št. P-4.058.841 z dne 27.1.1998 in da se tožnici prizna pravica do pokojnine glede na dopolnjenih 41 let, 2 meseca in 26 dni pokojninske dobe in da se upošteva uskladitev pokojnine za - 10,70%.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila laično revizijo. Navajala je, da zakonodaja ne omogoča poseganja v pridobljene pravice, da v postopku ni bilo ugotovljeno, če ji je bila starostna pokojnina priznana od najugodnejše pokojninske osnove, česar sodišči nista obravnavali, da pritožbeno sodišče ni izvedlo popolne pritožbene obravnave, da do sedaj ni dobila pojasnjenih nekaterih podatkov v računalniških zapisih, da ji ni jasno, kaj je obrazec ZPIZ-610 in da ji ni jasno, zakaj navajanje za leto 1982, če ji to leto ni bilo upoštevano za izračun pokojninske osnove.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija niti ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ne graja uporabe materialnega prava. Razčiščevati poizkuša nekatere dejanske okoliščine, ki ne vplivajo na odločitev. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje ugotovljeno na nižjih sodiščih in vanj ne more posegati, tudi ne more in ne sme zavzemati drugačnih stališč, kot so že razvidna iz izpodbijane sodbe.

Razčistiti je bilo treba dve vprašanji v zvezi z uporabo materialnega prava. Ali je bila pravilno izvedena uskladitev pokojnine po določbi 161. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) in ali je bila revidentki pokojnina pravilno odmerjena glede na določbe 52. člena ZPIZ.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Ker revidentka ni izrecno zatrjevala, da tožena stranka za izračun pokojninske osnove ni izbrala najugodnejše pokojninske osnove, ampak samo da ni bila prepričana, če je to storila, sodišče ni še posebej razlagalo, da je bilo upoštevano najugodnejše desetletno obdobje za izračun pokojninske osnove, kot to določa 43. člen ZPIZ. To dejstvo (tudi to sodi v dejansko podlago) je razvidno že iz ugotovitve sodišča, da je bila pokojninske osnova revidentki izračunana pravilno.

ZPIZ je v četrtem odstavku 52. člena določal, da se zavarovancu, ki je ostal v zavarovanju po dopolnitvi polne pokojninske dobe, ker še ni dopolnil z zakonom zahtevane starosti (četrti oziroma peti odstavek 39. člena ZPIZ), odmerjena pokojnina poveča za vsako dopolnjeno leto, ko presega polno pokojninsko dobo, za 1%. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč revidentka ni ostala v delovnem razmerju, ker naj ne bi dosegla ustrezne starosti, ji pokojnine, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka in obe nižji sodišči, ni bilo mogoče povečati zaradi določbe četrtega odstavka 52. člena ZPIZ.

Pooblastilo za uskladitev tožničine pokojnine je vsebovano v 161. členu ZPIZ. Ta določa, da se pokojnina, uveljavljena v tekočem letu, ob odmeri najprej uskladi za odstotek razlike izračunane ob upoštevanju 86,6% povprečne plače vseh zaposlenih delavcev na območju RS, izplačane za mesec december v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine in povprečja teh plač, doseženega v navedenem koledarskem letu. Sklep Upravnega odbora tožene stranke (Uradni list RS, št. 11/97), ki predstavlja samo izračun po določbah zakona, zato ne posega v pravice zavarovancev, kot to zmotno meni revidentka, ampak samo omogoča uresničitev zakonske določbe.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.