Jedro

Od pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bila razveljavljena tožnikova izjava o priznanju očetovstva, je odpadla tožnikova dolžnost preživljanja mld. hčerke toženke (123. člen ZZZDR) in pride v poštev uporaba določb 191. člena OZ, po kateri tisti, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, ne more zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 7.312,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (4. 8. 2015). V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 663,88 EUR.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja, da je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da je po 14. 7. 2014, ko je bilo ugotovljeno, da ni oče mld. A., svojevoljno pokrival stroške otrokovega preživljanja in naj bi v prikrajšanje privolil. Sodišče je prezrlo posebno situacijo, da je bila mld. A. v varstvu in vzgoji tožnika tudi po 14. 7. 2014 in da se toženka ni brigala za njo in da so vsi njeni otroci v rejništvu. Tožnik je še vedno prejemal otroški dodatek in socialno pomoč za mld. A. in seveda tudi s svojimi sredstvi preživljal otroka, dokler ni bil oddan v rejništvo in je sodišče o podlagi tožbenega zahtevka za obdobje od 15. 7. 2014 do 15. 1. 2015 zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zmotno ocenilo, da otrok takšnih potreb ni imel in da so stroški za A. znašali 114,31 EUR mesečno, kar naj bi se pokrilo z otroškim dodatkom. V nadaljevanju pritožbe tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo stroške preživljanja mld. A. glede stroškov hrane v znesku 20,00 EUR in higienskih potrebščin v višini 50,00 EUR, prav tako sodišča ne bi smelo upoštevati izpovedbe toženke, da je obleko za hčer dobivala na R. in K. Za obutev in oblačila je imel tožnik 100,00 EUR stroškov in je lažna izpoved toženke, da je A. dobila oblačila od polbrata in sestre, ki sta že več let v rejništvu. Sodišče je zmotno ocenilo, da toženec ni delal na črno in zaslužil okrog 200,00 do 300,00 EUR na mesec, ni upoštevalo, da je opravljal različna dela in dobival plačilo v protiuslugi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik od toženke zahteva povračilo stroškov za preživljanje mld. A. S sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Celju IV P 106/2013 z dne 8. 10. 2014 je bila razveljavljena njegova izjava o priznanju očetovstva z dne 2. 3. 2012. 5. Pravna podlaga za tak tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so določbe čl. 133 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določajo, da kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, lahko zahteva povrnitev od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Od pravnomočnosti zgoraj citirane sodbe je odpadla tožnikova dolžnost preživljanja mld. hčerke toženke (čl. 123 ZZZDR) in pride v poštev uporaba določb čl. 191 OZ (in ne od 14. 7. 2014, ko je tožnik prejel izvedeniško mnenje, temveč od pravnomočnosti sodbe 8. 10. 2014), po kateri tisti kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, ne more zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna predvsem zaradi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je imel kakršnekoli stroške v zvezi s preživljanjem mld. A. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče dovolj podlage, da je ugotovilo, da so potrebe in stroški za preživljanje otroka bili nizki in v skladu s premoženjskim standardom bivših zakoncev (oba sta bila nezaposlena in prejemala socialno pomoč – tožnik, oziroma invalidnino – toženka ter bila brez premoženja, ki bi jima prinašalo dohodke) ter so prihodki iz naslova otroškega dodatka in socialne pomoči v znesku 111,67 EUR oziroma 206,00 EUR v celoti pokrivali potrebe mld. hčerke toženke in v posledici tega tožnik v ničemer ni bil prikrajšan. Ob slabem premoženjskem stanju tožnik z ničemer ni dokazal, da je imel dodaten zaslužek in da ga je porabil za preživljanje mld. A., prav tako z ničemer ni dokazal, da je k preživljanju mld. A. prispeval precej več kot ugotavlja sodišče prve stopnje, prav tako, da je zaslužil dodatno 200,00 do 300,00 EUR mesečno, kot neutemeljeno trdi v pritožbi.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).