Jedro

Sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanje ne ugotavlja, ampak kot dejansko podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je drugi toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožnici znesek 25.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (16. 12. 2008) dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.096,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje drugi toženec. V laični pritožbi meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj razjasnilo odločilnih dejstev. Tako je zmotno ugotovilo, da je toženec tožničin dolžnik. Posel namreč ni bil sklenjen med njima, pač pa med tožnico in družbo A. d.o.o.. Nelogično se mu zdi, da se vtoževani znesek terja od njega kot fizične osebe, saj je bila predmetna terjatev prijavljena v stečajno maso omenjene družbe. Neugotovljeno je ostalo tudi, komu je tožnica plačala varščino. Pojasnjuje, da ni imel možnosti vpogleda v spis oziroma v listine, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, zato jih ne more komentirati. Nadalje navaja, da tožnice ne pozna in da z njo ni sklenil posla, ga pa je verjetno sklenil kdo od njegovih zaposlenih. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki pa ni bil izveden, pri čemer krivda za to ni bila na njegovi strani. Naroka se je bil namreč pripravljen udeležiti. Meni, da bi se na naroku za glavno obravnavo lahko ugotovila vsa manjkajoča dejstva. Izpodbijana sodba se mu zato zdi vsaj preuranjena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v ponovnem sojenju opravi narok za glavno obravnavo in šele nato izda sodbo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe o pomanjkljivo in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki bi ga bilo po pritožbenem stališču potrebno ugotoviti na glavni obravnavi, in sicer, da naj drugi toženec ne bi bil tisti, ki je s tožnico sklepal posel, ter da naj ne bi bilo jasno, komu je tožnica plačala varščino, so neupoštevne. Zamudne sodbe namreč ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Procesna neaktivnost tožene stranke (nevložitev odgovora na tožbo) vzpostavlja fikcijo, da so dejanske trditve v tožbi resnične. Zato sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot dejansko podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

6. V zvezi s pritožbeno navedbo, da drugi toženec ne more komentirati listin pod prilogami od A3 do A6 spisa, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, ker ni imel priložnosti vpogledati v spis, pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila drugemu tožencu tožba z navedenimi prilogami pravilno vročena. Tudi sicer imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene (prvi odstavek 150. člena ZPP). Iz spisa ne izhaja, da drugemu tožencu ne bi bil dovoljen pregled spisa. Nenazadnje drugi toženec tega v pritožbi niti ne navaja.

7. S pritožbenimi navedbami, da drugi toženec ni dolžnik, ker je tožnica pogodbo sklenila s prvo toženko in v stečajnem postopku zoper slednjo tudi prijavila terjatev, drugi toženec smiselno izpodbija zaključek o sklepčnosti tožbe (da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (prvi odstavek 318. člena ZPP). Tožnica je s tožbo zahtevala vračilo plačane varščine nerazdelno (solidarno) od prve toženke (zoper katero je bila tožba s sklepom z dne 29. 3. 2011, zaradi priznanja tožničine terjatve v stečajnem postopku zoper prvo toženko in posledično prenehanja pravnega interesa za to tožbo, zavržena) in drugega toženca. Po tožbenih trditvah je odgovornost prvo in drugo tožene stranke za tožnici povzročeno škodo solidarna, kar temelji na določilih 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

8. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da ji je drugi toženec dolžan vrniti plačano varščino na podlagi njegove nepogodbene odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Po tožbenih trditvah je bila prva toženka v času sklepanja pravnega posla s tožnico prezadolžena, drugi toženec pa je tedaj vedel, da prva toženka ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti (plačevati obrokov po leasing pogodbi za vozilo, ki ga je prva toženka dala v najem tožnici, zaradi česar ne bo zmožna zagotoviti tožnici uporabe vozila za v najemni pogodbi dogovorjeno dobo). Kljub prezadolženosti oziroma nerazpolaganju z zadostnimi finančnimi sredstvi prve toženke je (po tožbenih trditvah) drugi toženec tožnici zagotavljal nasprotno (da bo vozilo lahko uporabljala), s čimer jo je preslepil in oškodoval (tožnica je prvi toženki plačala varščino v vtoževanem znesku, pred iztekom najemne pogodbe pa je morala najeto vozilo vrniti lastniku, ker mu prva toženka ni plačevala obveznosti po pogodbi o leasingu za to vozilo). Prva toženka zaradi prezadolženosti ni bila sposobna vrniti tožnici plačane varščine. Te tožbene trditve izkazujejo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti drugega toženca po prvem odstavku 131. člena OZ (njegovo nedopustno ravnanje, tožničina škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem drugega toženca in tožnici nastalo škodo ter odgovornost drugega toženca). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati je tako neutemeljen pritožbeni očitek o nesklepčni tožbi (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 293/2010, ki je bila izdana v podobni zadevi).

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).