S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 123/97 z dne 26. 7. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1825/00 z dne 5. 6. 2001 ter sklepom Okrožnega sodišča Slovenj Gradcu št. P 123/97 z dne 7. 6. 2000 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za oprostitev sodnih taks. V obrazložitvi je navedlo, da morebitna oprostitev plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in oprosti le plačila taks, ki so nastale z dnem vložitve predloga za oprostitev takse ali pozneje. Ker je tožeča stranka predlagala oprostitev že nastale takse (predlog za oprostitev je podala šele potem, ko ji je sodišče že poslalo nalog za plačilo), je sodišče predlog, ki ni bil podan niti pred iztekom roka za plačilo sporne sodne takse, zavrglo. Iz istih razlogov je bila zavrnjena pritožba. Pri tem Višje sodišče pojasnjuje, da taksna obveznost nastane, ko je opravljeno sodno dejanje in to neodvisno od tega, ali je stranka navzoča pri sodnem dejanju ali ne. Navzočnost pri sodnem dejanju po navedbah Višjega sodišča vpliva samo na način plačila takse. Stranka, ki je navzoča, mora takso plačati takoj oziroma v petnajstih dneh, sicer ji sodišče pošlje nalog za plačilo. Revizija je bila zavržena z obrazložitvijo, da zoper sklep o stroških izredno pravno sredstvo ni predvideno. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je kot tožnik v individualnem delovnem sporu zahteval povrnitev nematerialne škode. Delovno sodišče je ta zahtevek odstopilo v reševanje pravdnemu oddelku Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, vendar naj bi pravdno sodišče prve stopnje namesto, da bi začelo izvrševati odločitev delovnega sodišča in odločilo o sporu, postopek začelo z izdajo naloga za plačilo sodnih taks v zvezi s sodnim dejanjem, pri katerem pritožnik sploh ni bil prisoten. Pritožnik zatrjuje, da je pravdno sodišče plačilo sodnih taks od njega zahtevalo kar dvakrat - enkrat z opominom in drugič z nalogom za plačilo. Navaja tudi, da ga je pravdno sodišče pozvalo, naj tožbo dopolni, da bo razumljiva, sklepčna in sposobna za obravnavanje. Opozarja, da tožbe ne more dopolniti, ker sodišče postopek vodi tako, da pritožnik [pravzaprav ne razume več kdo koga toži, čeprav sodišče odloča o njegovem zahtevku[. Pritožnik meni, da sodišče v tem primeru od stranke zahteva sestavo vloge v svojo škodo oziroma na splošno vodi zadevo tako, da stranka v postopku ne more več uspešno uveljavljati svojih pravic oziroma jih lahko le na svojo škodo.

S tem naj bi sodišče pritožniku odvzelo pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in ga spremenilo v objekt odločanja. Sodišče naj bi s tem, ko ne ravna po izreku delovnega sodišča in ne odloči o sporu, kršilo tudi pravico pritožnika biti zaslišan v zvezi z odškodninskim zahtevkom, pravico navajati argumente in predlagati dokaze v postopku odločanja o nematerialni škodi ter mu odvzelo pravico do pravične in nepristranske obravnave pred pristojnimi sodnimi organi. Z vsem tem naj bi mu kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravico do javnosti sojenja (24. člen Ustave), načelo o neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave) in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pritožnik navaja, da mu je sodišče vročilo nalog za plačilo sodne takse še preden je Višje sodišče odločilo o njegovi pritožbi zoper opomin za plačilo sodnih taks, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ker se je postopek v individualnem delovnem sporu začel že leta 1993, naj bi bila kršena tudi pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave). Vse to pa naj bi ogrožalo pritožnikovo pravno varnost in s tem kršilo načelo pravne države (2. člen Ustave). Ustavni pritožnik predlaga tudi zadržanje odločbe, s katero mu je bilo naloženo plačilo sodnih taks.

2.Ustavno pritožbo, vključno z vsemi njenimi dopolnitvami, sta podpisala tako pritožnik kot tudi njegov pooblaščenec v delovnem sporu, ki pa v postopku pred ustavnim sodiščem ni predložil pooblastila, zato je sodišče štelo, da je pritožbo vložil samo pritožnik.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sklepi kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sklepe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do javnosti sojenja (24. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in 6. člena EKČP. Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo oziroma EKČP. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sklepom ni mogoče očitati.

4.V zvezi z očitkom pritožnika glede poziva sodišča za dopolnitev tožbe Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik glede tega očitka ni izčrpal rednih pravnih sredstev, zato ga pred Ustavnim sodiščem ni dopustno obravnavati.

5.Iz spisa izhaja, da je ustavni pritožnik zoper sodno odločitev glede oprostitve plačila sodnih taks imel pritožbo in da jo je tudi izkoristil. Sodišče je o njegovi pritožbi odločilo in svojo odločbo tudi ustrezno obrazložilo, zato mu pravica do pritožbe v postopku odločanja o oprostitvi sodne takse ni mogla biti kršena. V zvezi s pritožnikovim očitkom glede kršitve pravice do pritožbe v postopku za plačilo sodne takse pa pritožnik, kot izhaja iz spisa, še ni izčrpal rednih pravnih sredstev, zato tega očitka pred Ustavnim sodiščem ni dopustno obravnavati.

6.Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, ki ga uveljavlja ustavni pritožnik, pa Ustavno sodišče opozarja, da se lahko po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Kolikor se očitek nanaša na zahtevek, o katerem postopek še teče, je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice je namreč prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ustavni pritožnik ni izkazal, da je takšno pravno sredstvo vložil. Ker pritožnik predhodno ni izčrpal pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, ni formalnih pogojev za obravnavanje očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave pred Ustavnim sodiščem.

7.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načel pravne države (2. člen Ustave) in načela o neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave), ki jih v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik, v tej odločbi ne prihaja v poštev.

8.Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

9.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude