Jedro

Uvožena oprema - analizator ozona, ki po svoji namembnosti ne služi samo meritvam ozona v vodi, ampak tudi avtomatsko regulira doziranje ozona, je oproščena plačila carine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 21.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo podjetja zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bil zavrnjen zahtevek za oprostitev plačila carine za blago ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji z dne 13.6.1992. Po tej carinski deklaraciji je navedeno podjetje za tožečo stranko kot koristnika uvozilo: 1 kom analizator ozona, 2 kom pH elekrodi in 2 kom merilca pretoka. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da čeprav je pritožnik predložil k deklaraciji natančna pojasnila o uporabi merilca, meni, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine po 14. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona. Uvožena oprema po svoji namembnosti služi meritvam pH, temperature in redox potenciala za črpano in predelano vodo ter elektroprevodnosti in meritvam ozona za predelano vodo. Zato ne predstavlja neposrednega, pač pa posredno varstvo človekovega in delovnega okolja. Neposredno varstvo človekovega okolja predstavljajo naprave, ki neposredno čistijo vodo. Zoper to odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor.

V tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Analizator rezidualnega ozona je sestavni del celotnega postopka čiščenja pitne vode, ki se imenuje ozonacija vode. Doziranje zadostne količine ozona omogoča kemično in mikrobiološko obdelavo vode. V primeru premajhnih količin ozona je voda nezadosto očiščena, v primeru prevelikega doziranja je pitna voda onesnažena z nevarnim ozonom. Zato se kot sestavni del postopka čiščenja pitne vode z ozonom uporablja analizator rezidualnega ozona, ki na osnovi meritve preostalega ozona v izhodni vodi direktno - avtomatsko krmili doziranje ozona za čiščenje pitne vode. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sporno vprašanje ali uvožena oprema - analizator ozona glede svoje namembnosti izpolnjuje pogoj iz 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (CZ). Sporno je, ali gre za opremo, ki je neposredno namenjena za varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja, kot trdi tožeča stranka in kot izhaja tudi iz mnenja, ki ga je v tej zadevi dne 22.5.1992 izdalo pristojno Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora, ali pa gre za opremo, ki služi samo meritvam ozona, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka je že v svoji pritožbi z dne 29.6.1992 zoper odločbo prvostopnega organa navajala, da je ta oprema sestavni del postopka čiščenja vode z ozonom. V svoji vlogi z dne 2.4.1993, poslani na zahtevo tožene stranke, pa je še posebej pojasnila, da bo analizator ozona montiran pred dotokom vode na peščene filtre z namenom, da avtomatsko poveča doziranje ozona v primeru povečanja onesnaženja črpane vode v dnu reke ter onemogoča doziranje ozona v presežkih, ki bi na filtrih uhajali v delovno okolje in ogrožali zaposlene. Iz teh pritožbenih navedb, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v tožbi, izhaja, da ta uvožena oprema ne služi samo meritvam ozona v vodi ampak, da ima tudi druge funkcije, ki so neposredno namenjene varstvu človekovega življenjskega in delovnega okolja.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi na te pritožbene navedbe ni odgovorila, čeprav so te navedbe, po mnenju sodišča, pomembne za pravilno odločitev o stvari (2. odstavek 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Zato je tudi dejansko stanje glede bistvene okoliščine - namembnosti analizatorja ozona nepopolno ugotovljeno. Iz podatkov spisov v tej zadevi tudi izhaja, da je pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa vložila tožeča stranka - in ne uvoznik. Tožeča stranka je bila koristnik uvoženega blaga, zato je lahko kot prizadeta stranka v pritožbenem postopku s pritožbo uveljavljala varstvo svojih pravic in koristi (49. člen v zvezi s 1. odstavkom 11. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Tožena stranka pa je napačno to pritožbo tožeče stranke obravnavala kot pritožbo podjetja.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena iz razloga po 3. točki 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odločilo kot je navedeno v izreku te sodbe.

Določbe citiranih zveznih zakonov je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).