Jedro

Po pojasnilih tožnika v odgovoru na pritožbo višje sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek v tem delu neodpravljivo nesklepčen (četrti odstavek 318. člena ZPP), saj je tožnik sam pojasnil, da je znesek 7.400,00 EUR plačal drugi osebi in ne toženki in to preden je bila toženka sploh ustanovljena, pri tem pa ni pojasnil kako bi naj toženka bila zavezana za vrnitev plačila, višje sodišče pa tudi ne vidi podlage za kaj takega. Tožbeni zahtevek je potrebno zato v delu, v katerem se nanaša na plačilo 7.400,00 EUR, zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 do plačila, v preostanku, to je za plačilo 51.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 do plačila, pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi, - v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.660,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je v 15. dneh dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 462,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 58.930,00 EUR s pripadki in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Navaja, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni, saj so že trditve tožnika med seboj v nasprotju, prav tako pa je nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi listinskimi dokazi. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Če tožena stranka v roku iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

6. Tožnik je s tožbo zahteval vračilo finančnih sredstev, ki jih je zagotovil za namen ureditve Obrtno poslovne cone (OPC), kar je obsegalo nakup zemljišč, ureditev in komunalno opremljenost. V letu 2008 je bila zato sklenjena konzorcijska pogodba, katere stranka je tudi tožnik. V zameno za zagotovljena finančna sredstva bi bil tožnik upravičen do določenega zemljišča v poslovni coni. Ker toženka po pozivu ni želela izpolniti svoje obveznosti, tožnik zahteva vračilo (še preostanka) denarnih sredstev.

7. Na podlagi neprerekanih trditev tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje: - z dogovorom iz leta 2008 sta pravdni stranki dogovorili okvirno velikost in mikrolokacijo zemljišča v OPC za potrebe dolžnika, s površino 4.377,90 m2 in ceno 19,00 EUR/m2, - po izvedenih parcelacijah v OPC bi naj tožniku pripadalo zemljišče v izmeri 3.697,00 m2; - tožnik je toženki namenil finančna sredstva v skupni višini 98.930,00 EUR, tako da je leta 2007 nakazal 7.400,00 EUR, leta 2008 v skupni višini 31.630,00 EUR in v letu 2009 v višini 59.900,00 EUR; - delno so mu bila ta sredstva leta 2010 vrnjena kot vračilo dela posojila po posojilni pogodbi z dne 24. 2. 2009, preostanek 58.930,00 pa ne; - v letu 2019 je bila na zadevni parceli izbrisana zadnja izvedena stvarna pravica in s tem izpolnjeni pogoji za sklenitev prodajne pogodbe po 19,00 EUR/m2; - v letu 2019 je tožnik pozval toženko k sklenitvi prodajne pogodbe, pri čemer je slednja štela, da je tožnik od projekta odstopil, kar ne drži; - tožnik je toženko preko pooblaščenke v letih 2020 in 2021 pozval k sklenitvi prodajne pogodbe, v slednjem je tudi naznanil, da če toženka obveznosti ne bo izpolnila se bo štelo, da tožnik odstopa od nakupa nepremičnine iz razlogov na strani toženke; - na ta dopis toženka ni odreagirala; - toženka je zemljišče odsvojila tretji osebi.

8. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi vsebino Posojilne pogodbe št. 03/2009 z dne 24. 2. 2009 (v nadaljevanju Posojilna pogodba), iz katere izhajajo zgoraj opisana dejstva glede sklenitve konzorcijske pogodbe, po kateri je nosilec aktivnosti toženka, okvirne cene in velikosti parcele za tožnika, da sta obe stranki seznanjeni s postopki za sprejem ustreznih prostorskih aktov in da se roki iz te pogodbe ustrezno podaljšajo s pisnim dodatkom k tej pogodbi, v kolikor ustrezni prostorski akti ne bodo sprejeti v letu 2009. 9. Na podlagi povedanega je sodišče prve stopnje zahtevek prepoznalo kot utemeljen v skladu s 111. členom Obligacijskega zakonika - OZ, po katerem lahko v primeru, da ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana po zakonu. Če je stranka popolnoma ali delno izpolnila pogodbo ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

10. Pritožba najprej očita, da soglasje z dne 11. 12. 2008 (A3) ne predstavlja relevantne listine, ker ni podpisano in kot tako nima dokazne vrednosti. Navedeni očitek je nerelevanten, saj je za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe pomembno le, da predloženi dokaz ne nasprotuje zatrjevanim dejstvom. Soglasje (A3), čeprav nepodpisano, le zaradi tega in tudi sicer ne nasprotuje nobenemu dejstvu.

11. Prav tako nima prav pritožba, da dolžnikova obveznost po zagotovitvi določenih finančnih sredstev v zameno za zemljišče po ceni 19,00 EUR/m2 ni skladna z nobeno listino v spisu. Iz 1. člena Posojilne pogodbe (A2) namreč izhajajo vsa zatrjevana dejstva o sklenitvi in namenu konzorcijske pogodbe, v četrti in peti točki 1. člena je govora o predvideni velikosti parcele in ceni 19,00 EUR/m2. Držijo pritožbene navedbe, da je namen posojila po pogodbi v delnem poplačilu obveznosti do banke A. d. d. (sedma in osma točka 1. člena), vendar govori deveta točka 1. člena o pobotanju obveznosti iz posojilne pogodbe in bodoče prodajne pogodbe za nepremičnino. Pritožbene navedbe se tako v tem delu izkažejo za neutemeljene.

12. Pritožnica nadalje navaja, da so trditve tožnika med seboj v nasprotju, saj je v I. točki tožbe govora o posojilu v znesku 48.000,00 EUR, slednje pa naj bi bilo po stališču pritožbe v nasprotju s trditvijo, da je toženki namenil finančna sredstva v višini 98.930,00 EUR, pri čemer vlaga tožbo za vračilo 59.930,00 EUR, v nadaljevanju pa še trdi, da toženka ni želela skleniti prodajne pogodbe, zato je primoran zahtevati vračilo denarnih sredstev. Tožnik ima zato po stališču pritožbe tako le terjatev za vračilo 8.000,00 EUR po posojilni pogodbi, vendar pa za vračilo posojila ni dal ustreznih trditev, saj daje posojilu tožnik enkrat eno in drugič drugo pravno naravo. Pritožba tudi trdi, da naj bi iz predloženega izpiska izvedenih plačil (A6) izhajalo, da so nameni plačil v obrokih, obrestih, pologih in plačilu, torej ne gre za „zagotavljanje finančnih sredstev za OPC“. Tožnikova specifikacija plačil se tako ne sklada z njegovimi trditvami. Plačilo 7.400,00 pa je bilo izvršeno na račun druge osebe, B. d. o. o., pri čemer tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi ta sredstva vrnila sedaj toženka.

13. Pritožba skuša prikazati, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da izhajajo vsa izvedena plačila iz Posojilne pogodbe, kar pa ne drži. Na Posojilno pogodbo za znesek 48.000,00 EUR se je tožnik skliceval v I. točki tožbe v zvezi z okvirnim dogovorom glede zemljišča. V naslednji točki tožbe pa je tožnik podal trditve o izvedenih plačilih v letih 2007, 2008 in 2009. Zato ne obstaja nasprotje med trditvami tožnika in Posojilno pogodbo (A3), saj tožnik ni nikdar trdil, da so bila plačila izvedena le na podlagi Posojilne pogodbe. To navsezadnje izhaja tudi iz zatrjevanih letnic plačil, saj je bila Posojilna pogodba sklenjena februarja 2009, tožnik pa je zatrjeval plačila tudi v letih 2007 in 2008. 14. Prav tako se višje sodišče ne strinja s pritožbo, da spisek tožnikovih plačil in priloženi računi nasprotujejo tožnikovim trditvam, da gre za nakazila v zvezi z zagotavljanjem finančnih sredstev za OPC. Na spisku tožnikovih plačil (A6) in priloženimi bančnimi izpiski „pregled prometa“ (A7-A22) so sicer res navedena posamezna plačila toženki med 6. 3. 2008 in 1. 4. 2009 z nameni kot so polog, obrok, obresti in plačilo. Vendar to po presoji višjega sodišča ne kaže na kakšno nasprotje med trditvami in dokazi, saj se v namen plačila lahko vpiše karkoli, v konkretnem primeru pa so navedeni nameni presplošni, da bi lahko kazali na kakšno nasprotje.

15. Prav pa ima pritožba, da obstaja nasprotje med trditvami in dokazi v zvezi s plačilom 7.400,00 EUR. Tožnik je v tožbi navedel, da je to plačilo namenil toženki v letu 2007 kot aro. Vendar tako iz tožnikovega spiska (A6) kot bančnega izpiska (A7) izhaja, da je bilo nakazilo izvedeno družbi B. d. o. o., pri čemer tožnik res ni pojasnil, kot utemeljeno trdi pritožba, zakaj bi bila torej toženka zavezana za vračilo tega zneska. V odgovoru na pritožbo tožnik sicer pojasnjuje, da je bil med člani konzorcija leta 2007 sklenjen sporazum o sodelovanju in da je znesek 7.400,00 EUR v letu 2007 plačal za namen bodočega konzorcija. Dodatno pojasnjuje, da je bil znesek nakazan na TRR B. d. o. o., ki je ustanovitelj in družbenik toženke, zakoniti zastopnik obeh pa je C. C., ki je izvajal vse aktivnosti, vezane na realizacijo konzorcijske pogodbe. Po presoji višjega sodišča pojasnila tožnika ne spreminjajo dejstva, da zahteva vračilo zneska od nekoga drugega in ne od osebe, kateri ga je plačal. Pri tem iz njegovih pojasnil izhaja, da plačilo izhaja iz Sporazuma o sodelovanju iz leta 2007, torej iz časa, ko toženka še niti ni bila ustanovljena. Zato je potrebno pritožbi v tem delu ugoditi. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je potrebno v delu, ki se nanaša na plačilo, opraviti zgolj presojo predloženih listin, zaradi česar ni potrebe po razpisu glavne obravnave. Po pojasnilih tožnika v odgovoru na pritožbo višje sodišče namreč ugotavlja, da je tožbeni zahtevek v tem delu neodpravljivo nesklepčen (četrti odstavek 318. člena ZPP), saj je tožnik sam pojasnil, da je znesek 7.400,00 EUR plačal drugi osebi in ne toženki in to preden je bila toženka sploh ustanovljena, pri tem pa ni pojasnil kako bi naj toženka bila zavezana za vrnitev plačila, višje sodišče pa tudi ne vidi podlage za kaj takega. Tožbeni zahtevek je potrebno zato v delu, v katerem se nanaša na plačilo 7.400,00 EUR, zavrniti.

16. Pritožba je na podlagi povedanega delno utemeljena, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 dalje do plačila (358. člen ZPP). V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

17. Delna sprememba sodbe terja tudi spremembo stroškovne odločitve (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker znaša končni uspeh tožnika v postopku 87,44%, je upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 1.660,47 EUR, pri čemer se višje sodišče sklicuje na specifikacijo stroškov v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

18. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je toženka upravičena do sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). V skladu s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) je toženka upravičena do povračila stroškov za pritožbo - 1.125 točk in 22 % DDV ter sodno takso v znesku 1.227,00 EUR. Vrednost točke je 0,60 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (12,56%) je toženka upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 257,54 EUR. Tožnik je upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo – 1.125 točk in 22% DDV. Glede na uspeh v pritožbenem postopku (87,44%) je tožnik upravičen do povračila 720,06 EUR. Po opravljenem medsebojnem pobotu tako odmerjenih stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti 462,52 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).