Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnik je v letu 2018 pridobil pravico do starostne pokojnine. Pri njeni odmeri je bil uporabljen odmerni odstotek, ki je bil po tedaj veljavni zakonodaji za moške nižji kot za ženske. Odmerni odstotek za moške in ženske je izenačen od 1. 1. 2023. V tem letu je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem odmernega odstotka, kot je leta 2018 veljal za ženske, njegov zahtevek je bil v socialnem sporu pravnomočno zavrnjen.

2.V tem sporu je tožnik od države zahteval odškodnino na podlagi njene odškodninske odgovornosti za kršitve prava EU, konkretno Direktive Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (Direktiva 79/7). Višina zatrjevane škode predstavlja razliko med (nižjo) pokojnino, odmerjeno po odmernem odstotku za moške, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od novembra 2018 do decembra 2023, ter (višjo) pokojnino, ki bi jo v istem obdobju prejemal ob neposredni uporabi ugodnejšega odmernega odstotka za ženske.

3.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 13.183,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je bila v času tožnikove upokojitve veljavna pokojninska zakonodaja, ki je dopuščala različno določanje odmernih odstotkov za starostno pokojnino za ženske in moške zaradi različne upokojitvene starosti glede na spol, v skladu z Direktivo 79/7, zato ni podana kršitev obveznosti države ter njena odškodninska odgovornost. Pojasnilo je še, da bi se tožnik lahko pritožil zoper odločbo, v kateri je bil pri izračunu višine njegove starostne pokojnine uporabljen nižji odmerni odstotek, kot je tedaj veljal za ženske, vendar tega ni storil, čeprav bi se s tem lahko izognil nastanku škode, ki mu jo je po njegovem mnenju povzročila država s kršitvijo Direktive 79/7.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5.Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede naslednjih vprašanj:

"1. Ali je dopustna razlaga, da Direktiva 79/7 dovoljuje različen izračun pokojnine glede na spol v primeru, ko za oba spola velja enaka polna pokojninska doba in je v skladu z nacionalno zakonodajo dosežena pokojninska doba edini relevantni dejavnik za določanje odmernega odstotka (37. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2)?

2. Ali je dopustna razlaga, da je v smislu člena 7(1)(a) Direktive 79/7 kar 10,92 % višji ženski odmerni odstotek "nujno in objektivno" povezan z zgolj 0,56 % krajšo (ne daljšo!) upokojitveno starostjo žensk?

3. Ali je dopustna razlaga, da se kot upokojitvena starost v smislu člena 7(1)(a) Direktive 79/7 upošteva splošna upokojitvena starost (ki velja za vse upokojence istega spola) in ne individualna upokojitvena starost (ki velja za konkretnega upokojenca)?

4. Ali je dopustna razlaga, da so tožniki v primeru, ko zaradi nepravočasne ali nepravilne implementacije direktive utrpijo škodo, upravičeni tožiti državo za odškodnino samo takrat, ko direktiva nima neposrednega učinka?

5. Ali je dopustna razlaga, da sta zakona ZPIZ-1 in ZPIZ-2 določala različen odmerni odstotek med spoloma zaradi "pozitivne diskriminacije žensk", čeprav ta v gradivih Državnega zbora v procesu sprejemanja obeh zakonov ni omenjena niti z eno besedo?"

Ker gre pri nekaterih zgornjih vprašanjih za razlago prava EU, tožnik predlaga tudi, da Vrhovno sodišče vprašanja v skladu s tretjim odstavkom 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) predloži v razlago Sodišču EU (SEU).

6.Predlog ni utemeljen.

7.Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

8.Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Ob tem je presodilo tudi, da niso podani razlogi za predložitev zadeve v predhodno odločanje SEU.

9.Nacionalnemu sodišču, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni več pravnega sredstva, je naložena obveznost, da zadevo predloži SEU, kadar se sooči z vprašanjem razlage prava EU, razen v primeru če ugotovi, da vprašanje ni upoštevno, ali da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage SEU (acte éclairé), ali da se pravilna razlaga prava EU ponuja tako očitno, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma (acte clair). V takih primerih lahko nacionalno sodišče opusti predložitev predhodnega vprašanja in ga reši sámo. Nacionalno sodišče mora torej (med drugim) presoditi, ali je vprašanje s področja razlage prava EU upoštevno za rešitev spora, ki poteka pred nacionalnim sodiščem (t. i. koneksnost oziroma revizijska sklepčnost).

10.Predlagana vprašanja, ki se nanašajo na razlago Direktive 79/7 in prava EU (1., 2., 3. in 4.) niso odločilna za rešitev obravnavanega odškodninskega spora. Tudi če bi bila nacionalna ureditev različnih odmernih odstotkov v nasprotju z Direktivo 79/7, je vtoževana škoda oziroma prikrajšanje tožnika neposredna posledica odločbe o odmeri starostne pokojnine iz leta 2018. Zoper to odločbo je imel tožnik na voljo neposredno in za ta položaj namenjeno pravno varstvo (pritožbo in nato še tožbo v socialnem sporu). V okviru tega pravnega varstva bi lahko zaradi neposrednega učinka člena 4(1) Direktive 79/7 zahteval neuporabo neskladne nacionalne določbe in uporabo enakega odmernega odstotka kot za ženske³ ali pa vsaj zatrjeval diskriminatornost odmerjene pokojnine zaradi različnih odmernih odstotkov glede na spol. Ker se tega pravnega varstva ni poslužil in ni izkazal, da bi bilo neučinkovito ali da se njegova uporaba od njega ne bi mogla razumno zahtevati,⁴ odškodninskega zahtevka zoper državo kot sekundarnega (subsidiarnega) pravnega varstva ne more uporabiti za dosego iste premoženjske koristi, ki bi jo lahko uveljavljal z omenjenim primarnim pravnim varstvom. Odškodninska odgovornost države namreč ne more služiti kot nadomestilo za opuščeno primarno pravno sredstvo.

11.Tako v tem sporu ne morejo biti relevantna vprašanja: 1. glede dopustnosti različnega izračuna pokojnine ob enaki polni pokojninski dobi; 2. glede povezave med razliko v odmernem odstotku in razliko v upokojitveni starosti; 3. glede upoštevanja splošne oziroma individualne upokojitvene starosti; 4. glede razmerja med neposrednim učinkom direktive in odškodninsko odgovornostjo države;⁵ 5. glede dopustnosti utemeljevanja ureditve s pozitivno diskriminacijo žensk. Odgovori SEU nanje zaradi neupoštevnosti niso potrebni, saj ne bi mogli vplivati na izid oziroma odločitev v konkretni zadevi. Predlog za predložitev zadeve temu sodišču zato ni utemeljen.

12.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).