Jedro

Če je mož tožnice umrl leta 1982, pomeni, da ni umrl v okoliščinah, ki jih določa ZZVN. Zato tožnica na takšni podlagi ne more uveljavljati statusa žrtve vojnega nasilja (družinskega člana).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2103/2000-6 z dne 2.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 24.10.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Č. z dne 3.11.1999, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje statusa družinskega člana žrtve vojnega nasilja in pravice do doživljenske mesečne rente po pokojnem zakoncu J.G. - internirancu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D), v 5. členu na novo uredil in dopolnil pomanjkljivo ureditev varstva družinskih članov žrtve vojnega nasilja iz 7. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). Do varstva je upravičen državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali je bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Varstvo se zagotavlja istemu krogu družinskih članov in ob enakih pogojih, kot po predpisih o vojnih invalidih. Določba 17. člena ZZVN-D določa, da se o zahtevah za priznanje pravic družinskih članov žrtev vojnega nasilja in o zahtevah za ugotovitev obdobja, ki se upošteva za priznanje pokojninske dobe, vloženih pred uveljavitvo tega zakona, ki še niso pravnomočno rešene, odloči po določbah tega zakona. Iz dokumentacije, ki jo je tožnica priložila zahtevku, je razvidno, da je bil njen zakonec J.G. v času od 20.9.1942 do 15.5.1945 res poslan v internacijo. Umrl je v Č. 20.8.1982. Nesporno je torej, da zakonec ni izgubil življenja, umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Tožbenega ugovora, da tožnici pripada pravica družinskega člana po pokojnem možu zato, ker ga je negovala, sodišče ne more sprejeti. ZZVN-D namreč ne določa, da bi se lahko priznale pravice po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja družinskim članom osebe, ki je umrla kasneje, torej ne v okoliščinah, ki jih zakon zahteva za priznanje statusa.

Tožnica v pritožbi navaja, da je dolgotrajno nudenje in vzdrževanje bolnega moža (žrtve vojnega nasilja) povzročilo, da je tudi sama 100% invalid in nepokretna. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zadevo je obravnavalo preveč pavšalno in rutinsko. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje in upravna organa prve in druge stopnje so na podlagi dejanskih ugotovitev, da pokojni mož tožnice ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, temveč leta 1982, glede na določbe citiranega zakona, na katere se sklicujejo, po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodili, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa in na tej podlagi tudi pravilno odločili.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožničino opisovanje svojega statusa in tudi ne že v tožbi uveljavljani in v pritožbi ponovljen ugovor, da je potrebno upoštevati 194. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Navedene okoliščine in predpis niso ne pravna ne dejanska podlaga odločanja o zahtevku tožnice za priznanje uveljavljanega statusa v tem postopku.

Ker niso podani uveljavljani in ne pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.