Jedro

Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnica je v tožbi trdila, da je s toženko sklenila posojilno pogodbo (v obliki izvršljivega notarskega zapisa), v kateri je sicer bil zapisan znesek posojila 50.000 EUR, vendar ji je toženka izročila zgolj 18.600 EUR, ker si je želela sposoditi le 20.000 EUR, ostalo pa so bile "skrite obresti".

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 7. 2. 2013 nična in ne učinkuje med strankama, da je neveljavna zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in zaznamba izvršbe, da se odredi izbris zaznamb in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter da mora toženka tožnici vrniti znesek 29.281,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da mora tožnica toženki v roku 15 dni povrniti 4.405,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

3.Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4.S sklepom št. II Dor 156/2023 z dne 7. 6. 2023 je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali so stališča nižjih sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena glede trditev in izkaza in zmožnosti dokazovanja, ali je šlo za oderuško pogodbo in ali je bil denar v znesku, kot je naveden v pogodbi, izročen, še skladna s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, z uporabo pravila o dokaznem bremenu napačno uporabili procesna pravila iz 7., 212. in 215. člena ZPP?

5.Revizijsko sodišče poudarja, da se v tej odločbi osredotoča le na presojo dopuščenega procesnopravnega vprašanja ter se ne ukvarja z drugimi očitki, ki presegajo okvire dopuščenega vprašanja (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

6.Sodišči prve in druge stopnje sta napravili zaključek, da sta pravdni stranki podpisali posojilno pogodbo v notarskem zapisu, v kateri sta kot glavnico navedli 50.000 EUR. Čeprav je bila pogodba sklenjena med neznankama, brez obresti, in je notarske stroške kril toženkin sin, je bilo dokazno breme neresničnosti tistega, kar je zapisano v notarski listini, na strani tožnice. Kljub vsem izpostavljenim (nenavadnim) okoliščinam, tožnica svojega trditveno-dokaznega bremena ni zmogla. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP; šele po izvedbi vseh dokazov, ko zaradi neprepričljivosti in neskladnosti obeh pravdnih strank ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstev o sporni pogodbi, je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu in utemeljeno sledilo vsebini posojilne pogodbe.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

7.Revidentka navaja, da sta nižji sodišči napačno uporabili pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. V vsakem sporu materialno dokazno breme res ves čas nosi tožnik, medtem ko se procesno dokazno breme med dokaznim postopkom med pravdnima strankama premešča. V konkretni pravdi ni bilo sporno, da je bilo v posojilni pogodbi zapisano, da mora toženka tožnici izročiti 50.000 EUR, bilo pa je sporno, koliko denarja je bilo res izročenega. Tožnica je v ta namen predlagala dokaze, ki so potrdili njene navedbe, da tožnica ni prejela omenjenega zneska. Poglavitni (objektivni) dokaz je bilo mnenje izvedenca, ki je potrdil, da je podpis tožnice na "potrdilu o izročitvi gotovine", ponarejen. Sodišče tega ni v zadostni meri upoštevalo oziroma je dokazno breme napačno porazdelilo. V resnici toženka dokaznega bremena ni zmogla, zato bi moralo sodišče ugoditi tožničinemu zahtevku.

8.Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je revizija vložena v nasprotju z določbami pravdnega postopka, saj je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica izpodbija dokazno oceno, zato je takšna revizija nedopustna. Tožnica nepošteno povzema sodni postopek, iz katerega dejansko izhaja nekaj drugega. Trditve in dokazi tožnice so bili skozi celoten postopek tako nekonsistentni in sami s seboj v nasprotju, da tožnici ni bilo mogoče verjeti, da ni prišlo do izposoje 50.000 EUR. Sodišče je povsem pravilno uporabilo pravilo dokaznega bremena. Toženka je bila tista, ki je morala dokazati, da je posodila 50.000 EUR. To je dokazala z listino v notarskem zapisu in z vsemi okoliščinami, ki ne vzbujajo dvoma, da je do izročitve spornega zneska res prišlo.

Presoja utemeljenosti revizije

9.Revizija je utemeljena.

10.Toženka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščema prve in druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP). Vendar je narava očitanih bistvenih kršitev 7. in 212. člena ZPP (kar je dovoljen revizijski razlog) taka, da se ob njihovem uveljavljanju dejanskim ugotovitvam ni mogoče povsem izogniti, in v tej luči (torej kot ponazoritev, kako so postopkovne kršitve vplivale na posamezne dejanske zaključke in s tem na končni izid postopka) Vrhovno sodišče razume revidentkine navedbe ter jih bo znotraj dopuščenega vprašanja tudi preverilo.

11.Temeljno načelo pravdnega postopka v zvezi z zbiranjem procesnega gradiva je razpravno načelo, ki je v čisti obliki uveljavljeno glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Stranki morata navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, saj imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku.

12.Trditveno breme obsega navedbo odločilnih (konstitutivnih) dejstev, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Dokazno breme je, po drugi strani, namenjeno ugotavljanju obstoja zatrjevanih spornih (pravno odločilnih) dejstev (primerjaj 243. in 257. člen ZPP). Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera (pravno odločilna) dejstva so med njima sporna (to je predmet razpravljanja v pravdnem postopku), in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne.

13.Tožnica je zatrjevala ničnost posojilne pogodbe, sklenjene v obliki neposrednega izvršljivega notarskega zapisa, ker naj bi spričo oderuških obresti šlo za oderuško pogodbo. Tožnica sama nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostma pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vendar je treba upoštevati tudi tožničin specifičen dokazni položaj glede objektivnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje.

14.Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela oziroma, povedano drugače, dela zneska, ki je zapisan v pogodbi in bi ga morala vrniti, v resnici ni prejela, zato ni moglo iti za posojeno glavnico, temveč je šlo kvečjemu za obresti. Toženka se je temu upirala s trditvijo, da je šlo za brezobrestno posojilo.

15.Vrhovno sodišče se je s povsem primerljivim sklopom zatrjevanih dejstev že srečalo in ga obravnavalo v sodbi VS RS II Ips 68/2021 z dne 1. 6. 2022. Zavzelo je stališče, da ker tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), je dokazno breme za to dejstvo na njem.

16.Revidentka sodiščema torej utemeljeno očita, da sta napačno uporabili pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Sodišči se nista niti ukvarjali z dejstvom, ali je toženka celotno pogodbeno dogovorjeno posojilo (50.000 EUR) tudi izročila, temveč sta se zadovoljili z zaključkom, da je bila v notarskem zapisu navedena glavnica v višini 50.000 EUR, ter da je breme neresničnosti tistega, kar je zapisano v notarski listini, na strani tožnice. Pri tem sta spregledali, da toženka nosi dokazno breme, da je v resnici izročila 50.000 EUR, saj je bila to njena pogodbena obveznost. Toženka se sicer je sklicevala na listinski dokaz - potrdilo o izročitvi gotovine - na katerem pa je bil tožničin (kot se je izkazalo s pomočjo izvedenca) podpis ponarejen. Zaključek sodišč, da ponarejena listina sama po sebi ne potrjuje tožbenih trditev, je z vidika predstavljenih stališč nevzdržen, saj je toženka s tem dokazom zasledovala svoje dokazno breme, ne tožničinega.

17.Odgovor na dopuščeno vprašanje je negativen, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP), sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje, da v skladu s pojasnjenimi stališči opravi novo sojenje (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

18.Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Sestava senata in glasovanje

19.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep VS RS II Ips 273/2010 z dne 19. 12. 2013, 8. točka obrazložitve, in sodba VS RS II Ips 322/2016 z dne 23. 8. 2018, 9. točka obrazložitve.

Op. št. (2)Dejanska substanca je sicer celota, zato lahko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku ne samo na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik, ampak tudi na podlagi dejstev, ki jih je navedel toženec. Tako VS RS v odločbi II Ips 245/2005 z dne 15. 2. 2007, 7. odstavek obrazložitve.

Op. št. (3)Sodba VS RS II Ips 102/2011, 5. točka obrazložitve.

Op. št. (4)Medtem ko pri oderuški pogodbi (119. člen OZ) dolžnik nosi trditveno in dokazno breme tako za objektivni kot subjektivni element oderuštva, to v skladu s 377. členom OZ velja le za objektivni element, dokazovanje neobstoja subjektivnega elementa oderuštva pa je na upniku. Sodba VS RS II Ips z dne 1. 6. 2022, opomba, št. 4.