Jedro

Rubeža premičnin ob deložaciji, ki služijo po njihovi za kritje stroškov le-te, načeloma ni mogoče enačiti z rubežem premičnin, katerih prodaja je namenjena kritju druge denarne terjatve, čeprav izterjevane v istem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba nadaljuje zaradi izterjave tolarske protivrednosti 18.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe 26.4.1994 z obrestmi po obrestni meri kot jih priznavajo banke v kaju izpolnitve za devizne vloge v DEM na vpogled in to od zneskov po 1.000,00 DEM, ki so zapadli vsakega 5. v mesecu od 5.11.1992 dalje, nazadnje 5.4.1994 pa do 26.4.1994, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 26.4.1994, od tedaj dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila in pravdnih stroškov v višini 82.215,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.4.1994 dalje ter izvršilni stroškov tega postopka v znesku 74.243,00 SIT.

Sodišče prve stopnjre je upniku odmerilo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 80.010,00 SIT. V ostalem je postopek ustavilo.

V svojih laičnih, identičnih pritožbah dolžnika izpodbijata le 1. in 2. točko izreka sklepa, pri tem pa uveljavljata, da so jima ob deložaciji iz stanovanjske hiše, ki se je opravila 29.10.1996 odvzeli približno 50 miz, 70 stolov, 100 rokovnikov in podobno. Kdo naj bi to storil, dolžnika, da niti ne vesta, prepričana pa sta, da so bile omenjene stvari predmet rubeža. Zato, da ni pravilno, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odredilo ponoven rubež, pri tem pa zamolčalo, da je rubež pravzaprav že opravilo. Menita, da ni mogoče odtujiti neke predmete, potem pa brez obračuna rubiti nadaljnje takorekoč tretje predmete. Dolžnika tudi ne razumeta, kako je mogoče, da sodišče upnici tujki priznava vse stroške, dolžnikoma pa v ničemer ne ugodi. Izpodbijata tudi izrek o odmeri nadaljnjih izvršilnih stroškov. Predlagata spremembo sklepa z ustavitvijo celotnega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

V predmetni zadevi je bila predlagana izvršba zaradi izterjave dveh različnih terjatev, nedenarne, ki se nanaša na deložacijo iz stanovanjske hiše in denarne, pri kateri gre za izterjavo tolarske protivrednosti 18.000,00 DEM s pripadki. Ti dve terjatvi med seboj nista povezani. Deložacija je bila medtem uspešno opravljena kot to sledi iz podatkov poročila na l. št. 162. Iz njega je mogoče nadalje še razbrati, da so bile vse premičnine dolžnikov, ki so bile takrat iznesene iz navedene hiše, odpeljane v Skladišče. Te premičnine pa služijo le kritju stroškov deložacije (primerjaj besedilo 222. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ) in ne tudi za poplačilo druge terjatve iz naslova tolarske protivrednosti 18.000,00 DEM s pripadki.

V tem smislu je potrebno tudi razumeti upničin predlog, ki je za poplačilo te terjatve predlagala rubež povsem drugih predmetov (glej predvsem l. št. 4), pri čemer ji je sodišče tudi pravilno ugodilo (glej l. št. 8). Ta odločitev je medtem postala tudi že pravnomočna.

Prav tako je pravnomočna odmera izvršilnih stroškov v znesku 74.243,00 SIT. Kar zadeva vprašanje odmere nadaljnjih izvršilni stroškov, pa sodišče druge stopnje ugotovlja, da gre za vprašanje materialnega prava. Njegove zmotne uporabe sodišče druge stopnje ni ugotovilo, dolžnika pa v svojih pritožbah tudi nista izrazila nobenih konkretnih pomislekov, ki bi jih bilo mogoče preveriti. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.