Jedro

Tožeča stranka je prenehala po skrajšanem postopku brez likvidacije na podlagi določil 425. do 429. člena ZGD in je bila izbrisana iz registra ter je s tem implicitno izgubila tako pravno kot tudi poslovno sposobnost, vključno s sposobnostjo biti stranka v postopku upravnega spora, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. To pomeni, da si tožnica svojega pravnega položaja, tudi ob morebitni ugoditvi tožbi, v ničemer ne more več izboljšati s tožbo, s katero izpodbija zavrnilno odločitev tako prvostopnega kot tudi drugostopnega organa glede dostopa do zahtevanih informacij na podlagi določil glede dostopa do informacij na podlagi določil ZDIJZ.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega in drugostopnega organa, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za dostop do informacij javnega značaja, in sicer dostop do vhodnih podatkov za kalkulativne izračune cen javnega zavoda A. za digitalno prizemno oddajanje, ki so bili APEK sporočeni v okviru postopka nadzora št. 06014-1/2011 nad izpolnjevanjem obveznosti javnega zavoda A. iz dopolnilne regulatorne odločbe št. 3824-76/2007 z dne 23. 1. 2008. Informacijski pooblaščenec je z odločbo št. 090-25/2011/10 z dne 3. 5. 2011 pritožbo zavrnil. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter v tožbi navaja pravne in dejanske razloge zaradi katerih meni, da odločitev prvostopnega in drugostopnega organa v konkretnem primeru ni pravilna, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi. Sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopno odločbo v zvezi z drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Toženi stranki sta sodišču predložili predmetne upravne spise ter vložili svoja odgovora na tožbo, v katerih vztrajata pri izpodbijanih odločbah ter razlogih zanju in prerekata tožbene navedbe kot neutemeljene. Enako navajata tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, ki so jih stranke medsebojno izmenjale v nadaljevanju. Sodišču predlagata naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, vendar je upravni spor dopusten le, če so kumulativno izpolnjene vse procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno določil v 36. členu ZUS-1. Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po tej določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Navedeno pomeni, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora ves čas trajanja postopka v upravnem sporu izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega (pravnega) položaja. Na obstoj javnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni več izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni (več) dopusten, saj sodišče po vpogledu javno dostopnih podatkov sodnega oziroma poslovnega registra ugotavlja, da je tožeča stranka dne 6. 5. 2013 prenehala po skrajšanem postopku brez likvidacije v skladu s 425. - 429. členom v zvezi s 522. členim Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki urejajo prenehanje družbe po skrajšanem postopku, kar pomeni, da je tožeča stranka, ki je po svojem pravnem statusu bila pravna oseba, in sicer družba z omejeno odgovornostjo, prenehala po skrajšanem postopku brez likvidacije na podlagi določil 425. do 429. člena ZGD in je bila izbrisana iz registra ter je s tem implicitno izgubila tako pravno kot tudi poslovno sposobnost, vključno s sposobnostjo biti stranka v postopku upravnega spora, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. To pomeni, da si tožnica svojega pravnega položaja, tudi ob morebitni ugoditvi tožbi, v ničemer ne more več izboljšati s tožbo, s katero izpodbija zavrnilno odločitev tako prvostopnega kot tudi drugostopnega organa glede dostopa do zahtevanih informacij na podlagi določil Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), saj je v tem upravnem sporu med strankami sporno vprašanje, ali so zahtevani podatki poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (ZGD-1). Tožnica je ob vložitvi tožbe pravni interes za tožbo sicer izkazovala, vendar mora biti pravni interes izkazan ves čas trajanja postopka v upravnem sporu vse do odločitve sodišča o tožbi. Glede na povedano pa tožnica, ki je med trajanjem postopka v upravnem sporu prenehala po skrajšanem postopku brez likvidacije, zato pravnega interesa ob odločanju sodišča o njeni tožbi ne izkazuje več.

Sodišče je zato tožbo tožnice na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ne glede na navedeno pa sodišče poudarja, da je tožnica ravnala pravilno, ko je s tožbo izpodbijala tudi akt prvostopnega organa (APEK), četudi sicer v ZDIJZ v 31. členu določa, da je zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom. Vendar pa to še ne pomeni, da ni mogoče začeti upravnega spora tudi zoper prvostopenjski upravni akt. Iz 31. člena ZDIJZ namreč izhaja, da je mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom, torej v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki dopušča upravni spor zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika oziroma tožnice (2. člen ZUS-1). V konkretnem primeru pa je bila z drugostopenjsko odločbo zavrnjena pritožba tožnice zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo APEK, s katero se je v tem primeru poseglo v pravni položaj tožnice.

K točki 2: Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.