Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vrsta postopka, občutna prekoračitev zakonsko zapovedanega hitrega poslovanja sodišča in nezapletenost zadeve daje podlago za višjo odškodnino, kot je bila prisojena za primerljivo trajanje postopka v rednih pravdnih postopkih.

Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo merilo pomena zadeve za stranko. Ločiti je treba zadeve, ki močno posegajo v življenje posameznikov, od tistih, ki se nanašajo na blažje nevšečnosti v življenju. Za prav slednje pa gre v obravnavani zadevi, kjer je moral tožnik zaradi izdane začasne odredbe nasprotni stranki izročiti ključ oziroma ji na drug način omogočiti prost dostop do kurilnice ter ponovno vklopiti elektriko za pritlično stanovanje, obenem pa mu je bilo prepovedano bodoče motenje posesti z grožnjo denarne kazni v znesku 2.500,00 EUR. Kurilnica je po svoji naravi pomožni prostor, tožnik pa v njeni uporabi ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zadeva ni posegala v njegov način življenja, ampak je imel le določene nevšečnosti (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 3.200,00 EUR zamenja z zneskom 2.500,00 EUR, v III. točki izreka pa se znesek 1.112,82 EUR zamenja z zneskom 829,08 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti 167,90 EUR pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača odškodnino v znesku 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.112,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženka. Sodbo izpodbija v obsodilnem delu in glede stroškov (tj. v I. in III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino za škodo zaradi dolgotrajnega sojenja, ki odstopa od sodne prakse, na katero se sklicuje. Čeprav se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločitve Evropskega sodišča z človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), te niso primerljive z obravnavano zadevo, saj je v navedenih zadevah postopek trajal bistveno dlje. Navaja, da so bile v primerljivih zadevah s strani ESČP prisojene odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da država članica lahko prizna nižjo odškodnino od odškodnin, kot jih je prisodilo ESČP. Navaja sodno prakso slovenskih sodišč, kjer je šlo za daljša časovna obdobja kot v obravnavani zadevi in je bila prisojena nižja odškodnina. Izpostavlja VSRS sodbo II Ips 63/2022, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, s katero je bila prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR, nanašala pa se je na postopek, ki je trajal 6 let, sodišča so na različnih stopnjah odločala kar petkrat, za oškodovanca pa je bila zadeva izjemnega pomena, saj se je nanašala na izgubo družinske hiše. Poudarja, da obravnavana zadeva ni bila za tožnika življenjskega pomena in ni posegla v tožnikov način življenja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se odškodnina ustrezno zniža. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja, da se odškodnina nanaša na postopek z začasno odredbo in glede motenja posesti. Meni, da je obravnavani postopek trajal štirikrat dlje, kot je običajno za navedeno vrsto postopka. Navaja, da se judikati, na katere se sklicuje toženka, ne nanašajo na prednostne oziroma nujne postopke, ampak na redni sodni postopek. Soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Skladno s šestim odstavkom 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) se v predmetnem postopku uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti. Na podlagi določbe prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni upošteven pritožbeni razlog,1 posledično pa je sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar je na ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 16. člena ZVPSBNO, v skladu s katero je Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek). Denarna odškodnina se prizna v znesku od 300 EUR do 5.000 EUR (drugi odstavek navedenega člena). Pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo merila iz 4. člena ZVPSBNO, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko (drugi odstavek navedenega člena).

8. V 4. členu ZVPSBNO pa je določeno, da pri odločitvi o višini odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sodišče upošteva okoliščine posamezne zadeve, zlasti njeno zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonskih rokov za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila 12. 1. 2017 v zadevi P 15/2017 Okrajnega sodišča v Celju zoper tožnika iz predmetne zadeve in še enega toženca vložena tožba zaradi motenja posesti skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe; naslednji dan je sodišče predlogu za začasno odredbo ugodilo in s sklepom o začasni odredbi toženima strankama naložilo, da morata tožečim strankam izročiti ključ oziroma jim na drug način omogočiti prost dostop do kurilnice ter ponovno vklopiti elektriko za pritlično stanovanje ter prepovedalo bodoče motenje posesti z grožnjo denarne kazni v znesku 2.500,00 EUR po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ); toženi stranki sta v roku 8 dni vložili ugovor zoper začasno odredbo; sodišče o ugovoru zoper začasno odredbo ni odločilo tekom postopka, ampak šele s končnim sklepom z dne 27. 9. 2019, s katerim je hkrati odločilo tudi o tožbenemu zahtevku; sklep z dne 27. 9. 2019 je bil strankam vročen 19. in 20. 12. 2019, obe stranki pa sta v zakonskem roku 8 dni vložili pritožbo; sklep Višjega sodišča v Celju z dne 3. 12. 2020 pa je bil strankam vročen 17. 12. 2020. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je šlo za odločanje o motenju posesti, v okviru katerega je bila izdana začasna odredba, za oba postopka pa je zakonodajalec predpisal hitro postopanje. Toženka v pritožbi daje temu vidiku premalo teže, ko se osredotoči predvsem na golo časovno primerjavo zadev iz sodne prakse po trajanju postopka, pri tem pa se sklicuje na judikate, ki niso primerljivi z obravnavano zadevo, ker je bila v navedenih zadevah odškodnina izplačana zaradi dolgotrajnosti rednega sodnega postopka, v predmetni zadevi pa je šlo za odločanje o motenju posesti in o ugovoru zoper začasno odredbo, ki morata oba potekati hitro. Iz tega neustreznega pogleda pa toženka tudi neutemeljeno podaja očitek procesne kršitve o tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odstop od sodne prakse, na katero se je sklicevalo. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje posebej poudarilo vrsto zadeve in prekoračitev zakonskih rokov kot okoliščini, ki v obravnavani zadevi izstopata in te posebnosti obširno obrazložilo (13. do 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (v 13. do 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), je postopek zavarovanja opredeljen z zakonom kot nujna zadeva (5. točka tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih - ZS), postopek zaradi motenja posesti pa kot postopek s poudarjeno zahtevo po hitrosti odločanja (425. člen ZPP), poleg tega pa zadeva tudi ni bila zapletena niti v dejanskem niti v pravnem pogledu (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je odločanje o ugovoru v postopku zavarovanja v trajanju 2 let in 8 mesecev daleč presega pričakovani čas za tovrstno zadevo. Povsem neustrezno ravnanje Okrajnega sodišča v Celju, ki je brez razloga počakalo z odločitvijo v postopku zavarovanja do trenutka odločanja v glavni zadevi, daje posebno težo kršitvi, ki je dodatno obremenjena še z očitkom zelo dolgega trajanja postopka o glavni zadevi glede na posebno vrsto postopka motenja posesti (skupaj efektivno 3 leta in 8 mesecev, saj se 3-mesečna prekinitev postopka ne všteje v trajanje). Poleg tega je Okrajno sodišče v Celju tudi bistveno prekoračilo 30-dnevni rok za izdelavo sklepa o motenju posesti in sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo, saj je za odpravo sklepa potrebovalo več kot 2,5 meseca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vrsta postopka, občutna prekoračitev zakonsko zapovedanega hitrega poslovanja sodišča in nezapletenost zadeve daje podlago za višjo odškodnino, kot je bila prisojena za primerljivo trajanje postopka v rednih pravdnih postopkih. Ker obravnavana zadeva ni bila zapletena ne v dejanskem, niti v pravnem pogledu, bi moral biti po oceni sodišča druge stopnje pričakovani čas rešitve tovrstne zadeve približno pol krajši. 12. Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo merilo pomena zadeve za stranko. Ločiti je treba zadeve, ki močno posegajo v življenje posameznikov, od tistih, ki se nanašajo na blažje nevšečnosti v življenju. Za prav slednje pa gre v obravnavani zadevi, kjer je moral tožnik zaradi izdane začasne odredbe nasprotni stranki izročiti ključ oziroma ji na drug način omogočiti prost dostop do kurilnice ter ponovno vklopiti elektriko za pritlično stanovanje, obenem pa mu je bilo prepovedano bodoče motenje posesti z grožnjo denarne kazni v znesku 2.500,00 EUR. Kurilnica je po svoji naravi pomožni prostor, tožnik pa v njeni uporabi ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zadeva ni posegala v njegov način življenja, ampak je imel le določene nevšečnosti (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Manjši pomen za stranko je element, ki pomembno vpliva na odmero odškodnine v obravnavani zadevi, kar je sicer navedlo v obrazložitvi tudi sodišče prve stopnje, le da je ta vidik premalo upoštevalo, ko se je sicer oprlo na VSRS sodbo II Ips 63/2022, ki jo izpostavlja tudi toženka v pritožbi.2

13. S strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina v znesku 3.200,00 EUR je po pojasnjenem previsoka. Čeprav je bila zahteva po hitrem postopanju glede na vrsto postopka bistveno večja od običajne in v obravnavani zadevi močno kršena, pa je bil pomen zadeve za tožnika občutno nižji od običajne pravdne zadeve, s čimer je po oceni sodišča druge stopnje primerna odškodnina na podlagi navedenih zakonskih meril 2.500,00 EUR, kar predstavlja polovico zakonsko najvišjega možnega zneska izplačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 5.000,00 EUR (kot določa drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO).

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnika v pravdi je po spremembi sodbe 62,50 %, zato mu je toženka v tem obsegu dolžna povrniti njegove pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa je toženki glede na njen 37,50 % uspeh dolžan povrniti njene pravdne stroške. Upoštevaje s strani sodišča prve stopnje pritožbeno negrajane postavke priznanih stroškov tožnika v skupnem znesku 1.436,92 EUR in toženke v skupnem znesku 183,60 EUR, je glede na spremenjen uspeh v pravdi tožnik upravičen do 898,08 EUR stroškov, toženka pa do 68,85 EUR stroškov, po pobotanju obeh zneskov pa je toženka dolžna tožniku povrniti 829,08 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Glede na toženkin 22 % pritožbeni uspeh (700,00 EUR od izpodbijanih 3.200,00 EUR) je toženka upravičena do naslednjih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP): 375 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znese 229,50 EUR, glede na pritožbeni uspeh pa je upravičena do 50,49 EUR. Tožnik je upravičen do 375 točk za odgovor pritožbo (tar. št. 22/1 OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), skupno torej 382,50 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znese 279,99 EUR, glede na 78 % uspeh v pritožbenem postopku pa je tožnik upravičen do 218,39 EUR. Vsled poračunanja tožnikovih in toženkinih pritožbenih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti 167,90 EUR stroškov pred sodiščem druge stopnje. Toženec do stroškov za prejem poziva za odgovor na pritožbo in do stroškov poročila stranki o odgovoru na tožbo ni upravičen, ker je ta strošek že zajet v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 43 OT). Rok za plačilo pritožbenih stroškov v dolžini 8 dni je določen skladno četrtim odstavkom 458. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen OZ).3 1 Razen, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), za kar pa v predmetni zadevi ne gre. 2 V navedeni zadevi je prisojeno odškodnino 2.500,00 EUR Vrhovno sodišče zvišalo na 3.500,00 EUR prav zaradi izjemnega pomena zadeva za življenje tožnika, ki je v zadevi izgubil dom, ker se je ta prodal v izvršilnem postopku, preden je bil končan pravdni postopek izpodbijanja izvršilnega naslova, ki je trajal nekaj čez 6 let. 3 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006 (Pravna mnenja 1/2006 str.7, obr.).