Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje se je dokaz, ki ga je predlagala tožeča stranka izjalovil. Stranka je zato na drugem naroku predlagala, naj sodišče postavi izvedenca. Ker stranka brez svoje krivde tega dokaza ni predlagala prej, je tak dokazni predlog upošteven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi zahteval povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička, ki jo je utrpel, ker se je poškodoval na delu pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je prisodilo razliko med osebnim dohodkom, ki bi ga v času od marca 1995 do januarja 1996 ter od aprila 1998 do februarja 2001 prejemal kot orodjar (s pomočjo izvedenca izračunana povprečna plača orodjarja), ter plačo, ki jo je dejansko prejemal v tem obdobju. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo, prav tako pa tudi odškodnino za izgubljen zaslužek v času med januarjem 1996 in aprilom 1998, saj je bil ugovor zastaranja v tem delu utemeljen. Toženi stranki je naložilo tudi, naj povrne uspehu ustrezen del tožnikovih pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge. Sodišču predlaga, naj sodbi sodišče prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, naj sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Revident še vedno vztraja, da je tožnik dokazni predlog z izvedencem ekonomske stroke predlagal prepozno. Revident v zvezi s tem opozarja, da je tožnika zastopala odvetnica z dolgo prakso, ki pozna pravila stroke in postopka ter ve, s kakšnimi dokaznimi predlogi se dokazujejo določene navedbe in trditve. Tožeča stranka pa je podala predlog, da sodišče pri združenju delodajalcev GZS pribavi Bilten o osnovnih plačah delavcev po posameznih kategorijah. Splošno znano je, da bi tak bilten lahko pridobila tožeča stranka tudi sama. Prav tako je splošno znano, da so plače v tem biltenu navedene v bruto zneskih. Tožeča stranka je imela več kot dovolj časa, da bi pravočasno predlagala izvedbo dokaza po izvedencu ekonomske stroke, ker se višina terjatev, kot jo je postavila, lahko dokaže le z izvedencem in ne z biltenom.

Revident nasprotuje tudi odločitvi sodišča, s katero je dovolilo razširitev tožbe. Sodišče v tej zadevi ni bilo objektivno. Tožeča stranka je takoj na naroku nasprotovala razširitvi tožbe, vendar neuspešno.

Revizija opozarja tudi na neskladje med dokaznim sklepom z glavne obravnave z dne 18.10.2001 (dopustitev dokaza z izvedencem) in sklepom o postavitvi izvedenca. V dokaznem sklepu namreč ni zajeto obdobje od 1.3.1995 do 31.6.1996. Revizija dalje sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Izrek sodbe ("razlika osebnih dohodkov") in obrazložitev sodbe naj bi si bila v nasprotju. Gre namreč za rentni zahtevek, to pa je odškodninski zahtevek, ne pa razlika osebnih dohodkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi.

Revident navaja, da odgovornost za škodni dogodek ni dokazana.

Vzročna zveza "med izgubo na osebnem dohodku orodjarja in osebnim dohodkom , ki ga tožnik prejema od marca 1995 do marca 2001 ni dokazana." Revident v zaključku še navaja, da mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku ter navaja razloge za to trditev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija opredeljeno uveljavlja le bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na prvem mestu je tako očitek sodiščema, da sta napačno uporabili določbo drugega odstavka 286. člena ZPP, saj bi v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP ne smeli upoštevati dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Ta očitek ni utemeljen. Pravila iz 286. člena ZPP (eventualna maksima) niso sama sebi namen, marveč so namenjena uresničevanju načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP). Razlaga vsebine drugega odstavka 286. člena ZPP, ki izjemoma dopušča, da stranka tudi kasneje kot na prvem naroku predlaga izvedbo dokaza, je zato nujna prav v luči navedenega temeljnega procesnega načela, ki ima dva vidika: ekonomičnost in hitrost. Navedena dva vidika si v posamičnem primeru lahko tudi nasprotujeta.

Eno izmed odločilnih dejstev, ki ga je tožeča stranka dokazovala v tej pravdi, je višina povprečne plače orodjarja. Razumno in skladno z načelom ekonomičnosti je, da stranka v dokaz svojih navedb predlaga cenejši dokaz. Če je mogoče objektivno pričakovati, da bo tako predlagan dokaz zadosten za zanesljivo ugotovitev zatrjevanega dejstva, potem je nesmiselno in neekonomično, da bi stranka dokazne predloge za vsak slučaj kopičila. Nobenega dvoma ni, da je tako cenejši, kakor hitrejši dokaz s poizvedbami pri subjektih, ki imajo določene podatke zbrane in statistično obdelane, kakor pa dokaz z izvedencem, ki bi moral takšne podatke najprej šele ugotoviti.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi ponudila tak, razumen dokazni predlog, po katerem naj bi sodišče opravilo poizvedbe pri združenju delodajalcev GZS ter pribavilo Bilten o osnovnih plačah delavcev po posameznih kategorijah. Reviziji bi bilo sicer mogoče pritrditi v delu, ko pravi, da bi ta bilten tožeča stranka lahko pribavila tudi sama. Vendar pa je ravnala drugače in je predlog za pribavo tega listinskega dokaza naslovila na sodišče, sodišče pa je na drugi strani takšno vlogo sprejelo. Lahko bi ravnalo tudi drugače in stranko poučilo, da lahko tako listino pribavi tudi sama. Ker pa ni ravnalo na opisan način (kar pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil pravdnega postopka), se je stranka na izvedbo tega dokaza lahko zanesla. Ne drži revizijska navedba, da je splošno znano, da so podatki v biltenu zabeleženi v bruto zneskih. Drži ravno nasprotno: po splošnem vedenju je bilo razumno pričakovati, da bo ta dokaz sposoben za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Izkazalo se je drugače, vendar krivde za to ni mogoče pripisati tožeči stranki. Takoj ko se je izkazalo, da dokazni predlog morda ne bo uspešen (zapisnik z naroka dne 4.9.2001 - l.št. 77), je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedencem za primer, če sodišče odgovora s zaprošenimi podatki ne bo prejelo. Takšno ravnanje je bilo procesno skrbno. Ker krivde za nepričakovano neuspel dokaz ni mogoče pripisati tožeči stranki, je sodišče ravnalo pravilno, ko je v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP upoštevalo dokazni predlog z izvedencem. Drugače bi seveda bilo, če bi tožeča stranka ne bila zadovoljna z rezultatom izvedenega dokaza, ker bi ti podatki prikazovali nižjo povprečno plačo ali podobno, ter bi nato skušala svoje navedbe dokazati z drugim dokazom. V obravnavani zadevi pa je po izjalovljenem dokaznem predlogu (kot če bi npr. umrla določena priča ali pa zgorela listina) predlagala drug dokaz. Objektivno gledano je bil postopek zaradi tega sicer daljši, vendar pa je bilo utemeljeno pričakovati, da bo s prvotno predlaganim dokazom hitrejši in cenejši. Le to pa je tisto, kar je pomembno pri presoji pojma strankine krivde v smislu drugega odstava 286. člena ZPP.

Revizija ponavlja očitek, na katerega je v celoti že odgovorilo pritožbeno sodišče. Gre za očitek o nasprotju med dokaznim sklepom in sklepom o postavitvi izvedenca. Ta očitek je pikolovski, kar je z drugimi besedami pojasnilo že sodišče druge stopnje, ko je v zadnjem odstavku na peti strani sodbe utemeljilo, zakaj sodišče prve stopnje med dokaznim postopkom ni storilo relativno bistvene kršitve postopka. K tem razlogom, ki v celoti odgovarjajo tudi na v reviziji ponovljen očitek, revizijsko sodišče nima česa dodati, zato se nanje sklicuje.

Enako neutemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Nikakršnega nasprotja ni med opredelitvijo prisojenega zneska v izreku, kjer je navedeno, da gre za "razliko osebnih dohodkov" in obrazložitvijo, iz katere izhaja, da gre za odškodninski zahtevek. Odškodnina je abstrakten pojem, izguba na dobičku zaradi nižje plače, ki jo prejema oškodovanec, pa konktretizacija tega abstraktnega pojma. Ne le torej, da ne gre za nasprotje, marveč gre za popolno skladnost po pravilih formalne logike. Res je le to, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem v izrek sodbe vnašalo prvine razlogov, a to z revizijskim očitkom nima več nikakršne zveze, sami sodbi pa tudi ne jemlje pravilnosti.

Docela nerazumljiva pa je revizijska navedba, ki na abstraktni ravni očita nedokazanost odškodninske odgovornosti (kar bi bil sicer nedovoljen revizijski razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja - tretji odstavek 370. člena ZPP), ko pa v nadaljevanju ta očitek konkretizira, pa navede , da "vzročna zveza med izgubo na osebnem dohodku orodjarja in osebnim dohodkom, ki ga tožnik prejema od marca 1995 do marca 2001 ni dokazana." O pomenu te revizijske navedbe, ki očitno meri na eno izmed štirih osnovnih matematičnih operacij (tj. odštevanje), lahko revizijsko sodišče le ugiba. Ker revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, na takšno nejasno in nerazumljivo navedbo tudi ne sme odgovarjati.

Nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dopustilo spremembo tožbe navzlic nasprotovanju tožene stranke ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga. O spremembi tožbe v primeru nasprotovanja nasprotne stranke odloča sodišče prve stopnje po pravilu iz prvega odstavka 185. člena ZPP. Morebitna nepravilna uporaba navedenega pravila lahko pomeni kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve revident v pritožbenem postopku ni uveljavljal. Če bi jo, bi lahko v reviziji pritožbenemu sodišču očital napačno odločitev o zatrjevani procesni kršitvi pred sodiščem prve stopnje. Ker pa tega ni storil, ne more sedaj v reviziji prvič uveljavljati takšne procesne kršitve. Relativna procesna kršitev se lahko v reviziji uveljavlja le, če je bila storjena v sojenju pred sodiščem druge stopnje.

Pravico do sojenja v razumnem roku, ki naj bi bila po revidentovem stališču v konkretni zadevi kršena, urejata 23. člen Ustave Republike Slovenije in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur.l. RS 33/94). Gre za samostojno ustavno in konvencijsko pravico, ki z vsebino izpodbijane sodbe nima nikakršne zveze in zato tudi ne more biti relevanten revizijski očitek.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.