Jedro

Tožnik je imel v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar mu tožena stranka ni zagotovila. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 7.914,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.914,48 EUR od 1. 10. 2011 do 29. 9. 2016 ter tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo akontacije davka in prispevkov (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo plačilo stroškov postopka tožnika v znesku 1.175,75 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Sklicuje se na pravico do dnevnega počitka iz Direktive ES/88 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 1. 2003 o določenih vidikih delovnega časa, ureditev pravice do dnevnega počitka v Zakonu o delovnih razmerjih ter opozarja na določbe, da se lahko v dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice določi, da se dnevni ali tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev. Skladno z navedenim se lahko zagotovi pravica do dnevnega ali tedenskega počitka v dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice v primerih, kjer narava dela zahteva stalno prisotnost, kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ali v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela. Sklicuje se na dejstvo, da gre za izjemo, ko je lahko pravica do dnevnega počitka omejena za določeno časovno obdobje (največ 6 mesecev) pod pogojem določitve zakona ali s kolektivno pogodbo. Meni, da to ureja Zakon o službi v Slovenski vojski v prvem odstavku 53. člena, po katerem je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z Zakonom o obrambi odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki, med opravljanjem vojaške službe zunaj države pa je delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen, tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. Navaja, da v razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe zunaj države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Meni, da gre pri navedeni določbi ZSSloV za izjemo, kakršno predvideva tudi Direktiva 89/391/EGS in 158. člen ZDR-1, kar pomeni, da lahko za obdobje 6 mesecev pripadnikom med opravljanjem vojaške službe zunaj države potreben počitek znaša manj kot 11 ur v 24-urnem časovnem obdobju. Meni, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z namenom zakonodajalca in napačno interpretiralo 53. člen ZSSloV. Meni, da je delovni čas na misiji drugače urejen, in sicer je uveden poseben institut "potrebnega počitka", ki se razlikuje od dnevnega počitka po splošnih pravilih. Opisuje okoliščine poteka dela na misiji. Glede na trditve tožnika in listinsko dokumentacijo, da je bil v spornem obdobju praviloma prost delovnih obveznosti med 24. uro in 7. uro naslednjega dne, je po prepričanju tožene stranke to treba šteti kot potrebni počitek, s katerim je bil tožniku zagotovljen ustrezen počitek v skladno z namenom 53. člena ZSSloV. Opredeljuje, za kakšno naravo dela gre na MOM. Omenja sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 44/2015, ki govori o mobilnih delavcih, za katere velja izjema iz Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev, ki je glede na ZDR-1 izjema. Sodišču prve stopnje očita, da se ni spuščalo v ugotavljanje pomena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini, ki pravice do dnevnega počitka na MOM ne ureja, čemur ni pripisalo nobene materialnopravne teže, čeprav je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016, v kateri je ob uporabi istovrstnih predpisov presojalo pravico do tedenskega počitka na MOM, izrecno napisalo, da je imela tožeča stranka na MOM pravico do tedenskega počitka zato, ker je tožena stranka to pravico izrecno uredila v citiranem Pravilniku. Zavzema se za smiselno uporabo takšnega stališča v obravnavanem primeru, kar je po njenem mnenju še en razlog, zakaj je treba pravico do potrebnega počitka po 53. členu ZSSloV šteti kot dopustno odstopanje od pravice do dnevnega počitka po splošnih predpisih, saj Pravilnik določa le pravico do potrebnega počitka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je uporabljeno tudi materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 7.914,48 EUR na mirovni operaciji. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, - da je bil tožnik z ukazom z dne 25. 5. 2011 napoten na opravljanje nalog vojaške službe zunaj države za čas od 25. 6. 2011 do 30. 9. 2011 v okviru sodelovanja RS in SV v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN, - da je bil na misiji razporejen na dolžnost vojak v uradniškem nazivu poddesetnik, dela in naloge pa je opravljal kot vojaški policist, - da je na tej misiji na isti dolžnosti in istem obdobju kot edini drugi vojaški policist opravljal delo tudi A.A., - da tožena stranka tožniku v času opravljanja dela v tujini v obdobju 24 ur ni zagotovila dnevnega počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

7. Pritožba neutemeljeno graja ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravnega temelja o pripadajoči pravici do dnevnega počitka. V spornem času veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) v 155. členu določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. Tudi Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) v drugem odstavku 53. člena določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedene določbe ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur.

8. Organizacija delovnega časa ter pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni EU urejena z Direktivo 2003/88/ES, in ne drži pritožbena navedba, da je od predpisanega v tej direktivi predvidena izjema v Direktivi 89/391/EGS. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 361/2015, to je v podobnem primeru kot je obravnavani, že pojasnilo uporabo direktiv. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite, neizogibno nasprotujejo. Posebej je treba izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev. Zato določba tretjega odstavka preambule Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu še naprej v celoti uporabljajo za področja zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, po katerem države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24 urnem obdobju. Na podlagi navedenega je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar mu tožena stranka ni zagotovila (prim. z odločbama pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 163/2018 z dne 13. 10. 2018 in Pdp 835/2017 z dne 5. 9. 2018).

9. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost zagotoviti tožniku dnevni počitek tako, da mu je zagotovila "potrebni počitek" v trajanju 7 ur dnevno, ker je bil v spornem obdobju praviloma prost delovnih obveznosti med 24. uro in 7. uro naslednjega dne. Nepravilno je njeno zavzemanje za to, da bi se glede na naravo dela na MOM v obravnavanem primeru štelo pravico do potrebnega počitka po 53. členu ZSSloV kot dopustno odstopanje od pravice do dnevnega počitka po splošnih predpisih. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 44/2015, ki govori o mobilnih delavcih, ni utemeljeno, saj gre za povsem različni dejanski situaciji, na kateri se nanašajo različni predpisi. Tudi zadeva opr. št. VIII Ips 30/2016 in uporaba Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini, za odločanje v predmetni zadevi nista uporabljiva, saj je v citirani zadevi šlo za odločanje o odškodnini zaradi neizrabljenega tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je ustrezno opredelilo pravno podlago za priznanje odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka, ki tožniku ni bil omogočen, ni pa se mu bilo treba posebej opredeljevati do določb navedenega pravilnika, ki pravice do dnevnega počitka na MOM ne ureja.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).