Jedro

Na pravdo napoteni dedič ni izpolnil pogoja iz sklepa o napotitvi na pravdo, saj je bil napoten, da vloži tožbo zoper vse preostale zakonite dediče, tožbo pa je vložil le zoper eno dedinjo. Sodišče je zato utemeljeno štelo, da ni ravnal po napotitvenem sklepu in zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in končalo ne glede na zahteve, glede katerih je sodišče dediča napotilo na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju v točki I ugotovilo, da zapuščina zapustnice obsega denarna sredstva pri B. C. d.d.: a) na seniorskem računu št. ... s stanjem na dan 27. 11. 2008 v višini 742,75 EUR, b) na seniorskem računu št. ... s stanjem na dan 27. 11. 2008 v višini 893,99 EUR; neizplačane pokojninske prejemke pri ZPIZ Slovenije v višini 153,02 EUR in denarna sredstva, ki jih je dedič Ž. M. 24. 10. 2008 dvignil z računa zapustnice pri B. C. d.d. št. ... v višini 7.511,23 EUR. Ugotovilo je, da čista zapuščina znaša 9.399,00 EUR in da zapustnica ni napravila oporoke, zato pridejo v poštev kot dediči prvega dednega reda sin Ž. B., hči Š. M., sin Ž. M. in po pokojnem sinu Ž. M. vnuki H. R., S. M. in Ž. S., in sicer otroci zapustnice vsak do 3/12, vnuki pa vsak do 1/12 zapuščine. Vsi dediči so se priglasili k dedovanju in sprejeli zapuščino zapustnice. Sodišče je dediče na podlagi zakona razglasilo navedene otroke zapustnice, vsakega do 3/12 celote zapuščine, in vnuke zapustnice, vsakega do 1/12 celote zapuščine. V III. točki izreka pa je odredilo (1.), da so po pravnomočnosti sklepa o dedovanju upravičeni z denarnimi sredstvi zapustnice pri B. C. d.d. na seniorskih računih upravičeni razpolagati zapustničini otroci, vsak do 3/12 denarnih sredstev, in vnuki, vsak z 1/12 denarnih sredstev, (2.) da bodo z neizplačanimi pokojninskimi prejemki zapustnice pri ZPIZ Slovenije upravičeni razpolagati otroci zapustnice, vsak s 3/12 denarnih sredstev, in vnuki, vsak z 1/12 denarnih sredstev, ter (3.) da bodo z denarnimi sredstvi, ki jih je z računa zapustnice pri B. C. d.d. št. ... dne 24. 10. 2008 dvignil Ž. M. v višini 7.511,23 EUR, upravičeni razpolagati vsi trije otroci, vsak s 3/12 denarnih sredstev, in vnuki, vsak z 1/12 denarnih sredstev.

Zoper sklep o dedovanju se je dedič M. Ž. pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sklep o dedovanju spremeni tako, da odloči, da denarna sredstva na računu zapustnice Ž. M., ki jih je imela pri B. C. d.d. št. ... v višini 7.511,23 EUR, ne spadajo v zapuščino, in da z denarnimi sredstvi v višini 7.511,23 EUR niso upravičeni razpolagati dediči Ž. B. in Š. M., in zgolj podredno, da odločitev zapuščinskega sodišča razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje. Pritožnik meni, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti ker sploh nima pravno relevantno ugotovljenih razlogov, ki narekujejo sprejetje spornega zaključka: - kolikšen je obseg zapuščine, kaj tvori zapuščino, kaj je obseg zapuščine in kdo je dedič ter v kakšnem dednem deležu. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni ali med seboj v nasprotju in v odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa, vse navedeno pa bi lahko bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Pritožnik izpodbija dokazno oceno v zvezi z obsegom zapuščine. Navaja, da je sodišče celo samo ugotovilo obseg zapuščine (ki je bil očitno sporen) samo za dedinjo Š. M., pri čemer pa ni mogoče spregledati, da zoper vse ostale dediče obseg zapuščine ni bil sporen. Sodišču očita, da ni pojasnilo pravne podlage za odločitev, da bi moral tožiti vse dediče – tudi tiste, ki niso prerekali obseg zapuščine. Sodišče je na tekst sodne poravnave vezano in ga s svojimi spornimi sklepi glede obsega zapuščine ne sme in ne more spreminjati enostransko proti volji strank, ki sta s sodno poravnavo dogovorili, da sta obseg zapuščine sporazumno uredili v celoti. Sodišče tako pri izdaji sklepa o dedovanju ni upoštevalo volje strank, izražene v sodni poravnavi. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se kažejo v tem, da se sodišče sploh ni ukvarjalo s tem, ali in v kakšnem obsegu je sklenjena sodna poravnava. Do navedenega dejstva se sodišče ni opredelilo. Sklep ima tolikšne pomanjkljivosti, da ga je težko, če že ne nemogoče preizkusiti. Razlogi na 5. strani obrazložitve ne zadostijo vsaj minimalni obveznosti sodišča, da svojo odločitev razumljivo in logično obrazloži. Pritožnik še vedno ne ve, ali je sodišče sklenjeno sodno poravnavo sploh upoštevalo ali ne preden je izdalo sklep o dedovanju. Odločba sodišča je zato po mnenju pritožnika zmotna, saj ne vsebuje vseh pravno pomembnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki vodijo prvostopno sodišče k sklepu, da je obseg zapuščine, kot ga je samo ugotovilo, tolikšen, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo vsebine sklenjene sodne poravnave. V tem delu je zato kršena pritožnikova pravica, ki jo ima zagotovljeno v 2. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, uporabljenih določb pa ni uporabilo pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Zapuščinsko sodišče je ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva in nato izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ta dejstva tudi navedlo, skladno z določbo 214. člena Zakona o dedovanju (ZD), in ugotovitve tudi zadostno obrazložilo. Pravnoodločilna dejstva so tista, ki so natančno določena v 214. členu ZD, torej v členu, ki določa vsebino sklepa o dedovanju. Po prvem odstavku tega člena sodišče, potem ko ugotovi, katerim osebam gre pravica do dediščine, s sklepom le-te razglasi za dediče. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo, da zapustnica ni napravila oporoke, zaradi česar se je dedovanje izvedlo na podlagi zakona. Med strankami ni bilo spora o tem, katerim osebam gre pravica do dediščine, sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo (11. in 12. člen ZD) in dediče na podlagi zakona razglasilo zapustničine otroke Ž. B., Š. M. in Ž. M., vsakega do 3/12 celote, in po pokojnem zapustničinem sinu Ž. M. vnuke H. R., S. M. in Ž. S., vsakega do 1/12 celote zapuščine. Izpodbijani sklep glede na povzeto obsega podatke o dedičih, razmerje dediča do zapustnika in ugotovitev, da deduje kot zakoniti dedič ter dedni delež, zato je moč zaključiti, da vsebuje zahtevane podatke iz 3. točke drugega odstavka 214. člena ZD.

Zapuščinsko sodišče je pravilno ugotovilo in v sklepu navedlo, kot to terja 2. točka 2. odstavka 214. člena ZD, katero premoženje spada v zapuščino. Nadalje je obrazložilo, da je med dediči obstajal spor glede obsega zapustničinega premoženja, zaradi česar je zapuščinski postopek s sklepom z dne 18. 10. 2010 prekinilo in dediča M. Ž. napotilo na pravdo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa vloži tožbo zoper preostale dediče zaradi ugotovitve obsega zapustničinega premoženja, in sicer da v zapuščino zapustnice spadajo denarna sredstva, ki jih je Š. M. dvigovala iz bančnih računov zapustnice za časa njenega življenja, in sicer pri B. C. d.d. št. računa ... in št. …. in da v zapuščino zapustnice ne spada 3.857,00 EUR, ki jih je Ž. M. dne 24. 10. 2008 dvignil z računa zapustnice št. …. pri B. C. d.d. za plačilo pogrebnih stroškov zapustnice. V točki 3 navedenega sklepa je sodišče dediča Ž. M. tudi opozorilo, da v kolikor ne bo ravnal po sklepu sodišča, bo zapuščinsko sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo končalo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ž. M. je pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah vložil tožbo P 154/2010, in sicer zoper toženo stranko M. Š. zaradi ugotovitve obsega zapuščine. Zadeva se je zaključila s sodno poravnavo, sklenjeno v mediaciji pri Okrajnem sodišču v Celju pod opr. št. M 87/2011 dne 30. 6. 2011, s katero sta se pravdni stranki dogovorili, da je Ž. M. umaknil tožbo zoper toženo stranko M. Š. pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. P 145/2010, pravdni stranki pa sta se druga proti drugi zavezali, da ne bosta uveljavljali oz. vlagali novih tožb v zvezi z obsegom zapuščine po pokojni M. Ž. ter da bosta vsa vprašanja v zvezi z zapuščino uredili v zapuščinskem postopku. Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožnik ne izpodbija, je zapuščinsko sodišče pravilno ugotovilo, da na pravdo napoteni dedič M. Ž. ni izpolnil pogoja iz sklepa o napotitvi na pravdo z dne 18. 10. 2010, saj je bil s sklepom napoten, da vloži tožbo zoper vse preostale zakonite dediče, tožbo pa je vložil le zoper dedinjo Š. M. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni pojasnilo pravne podlage za odločitev, da bi moral tožiti vse dediče – tudi tiste, ki niso prerekali obseg zapuščine, in da sklep ni jasen in ga ni moč preizkusiti. Prvi navedeni očitek bi pritožnik mogel uveljavljati v pritožbi zoper sklep o napotitvi na pravdo, česar pa ni storil. Na pravilnost zaključka zato ne vpliva okoliščina, da za preostale dediče ni bil sporen obseg zapuščine. Sodišču prve stopnje se ob ugotovitvi, da pritožnik ni ravnal po sklepu sodišča, tudi ni bilo potrebno ukvarjati s tem, ali in v kakšnem obsegu je bila sklenjena sodna poravnava, zato s tem, ko se ni opredelilo do sodne poravnave ni kršilo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, skladno s 3. točko napotitvenega sklepa, štelo, da ni ravnal po sklepu sodišča in zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in končalo ne glede na zahtevke, glede katerih je sodišče dediča napotilo na pravdo. Pravilno je torej postopalo po četrtem odstavku 213. člena ZD.

Kot že pojasnjeno, je zapuščinsko sodišče pravilno ugotovilo obseg premoženja zapustnice, in sicer na podlagi podatkov B. C. d.d. in Z. S., iz katerih je razvidno, kolikšna sredstva je imela zapustnica na svojih bančnih računih in Z. S., in da je dedič Ž. M. po smrti zapustnice dne 24. 10. 2008 z njenega računa dvignil 7.511,23 EUR in za del teh sredstev v višini 3.857,00 EUR navajal, da jih je porabil za pogreb zapustnice. Pritožnik teh ugotovitev ne izpodbija, prav tako kot ne izpodbija ugotovitve, da sta zapustnica Ž. M. kot izročevalka in Ž. M. kot prevzemnik 6. 4. 1994 sklenila izročilno pogodbo glede nepremičnin, v kateri je v 3. točki izrecno določeno, da je prevzemnik dolžan trpeti tudi vse stroške pogreba zapustnice. Glede na navedeno je zapuščinsko sodišče utemeljeno odločilo, da v zapuščino zapustnice spadajo tudi vsa denarna sredstva, ki jih je z računa zapustnice po njeni smrti dvignil Ž. M. Pri tem je upoštevalo voljo strank, izraženo pred zapuščinskim sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da po koncu mediacije, na naroku dne 5. 10. 2011 dediči niso bili povsem soglasni glede obsega zapuščine in so se zavezali to sporočiti sodišču. Dedič M. Ž. je sporočil, da so v sodni poravnavi 30. 6. 2011 uredili vse sporno, tudi v zvezi z zapuščino. Dedinja Š. M. pa je sodišču sporočila, da vztraja pri svojih navedbah, torej pri tem, da v zapuščino spada znesek 7.511,23 EUR, in da čaka na poravnalno ponudbo. Na naroku dne 16. 11. 2011 pa sta pooblaščena dedičev navajala, da ni sporen obseg premoženja. Glede na take navedbe strank in zgornje pritožbeno neizpodbijane ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v zapuščino spadajo tudi vsa denarna sredstva, ki jih je z računa zapustnice po njeni smrti dvignil Ž. M. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri izdaji izpodbijane odločbe pa ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, niti ni pritožniku kršilo ustavnih pravic. Pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča pa glede na določbo petega odstavka 213. člena ZD ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 163. člena ZD).