Jedro

Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.

Izrek

Pritožba zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa (sklep) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo o nastanitvi tujca v Center za tujce, Postojna (1. točka izreka). Na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU), št. 2255-347/2020/14 (3E651-03) z dne 24. 10. 2020 (2. točka izreka). Tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, naj Upravno sodišče, ker je bila tožeča stranka brez prisotnosti odvetnika hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici Idrija, ugotovi in prepove kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 22., 32. in 34. člena Ustave RS, pa je zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (3. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi 3. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa pojasnilo, da gre v primeru zahtevka za ugotovitev in prepoved kršitve človekovih pravic (ki ga je tožnik podal na naroku) za novo tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Tožba po 4. členu ZUS-1 pa ni dopustna, saj se sodno varstvo pravic v postopku prisilne hospitalizacije zagotavlja v nepravdnem postopku po določbah Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Ker torej obstoji drugo sodno varstvo (tovrstni nepravdni postopek je bil že sprožen tudi v pritožnikovem primeru), upravni spor ni dopusten.

3. Pritožnik je zoper to 3. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je šlo v primeru zahtevka za sodno varstvo v upravnem sporu za spremembo tožbe po 185. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne za nov zahtevek. Meni, da je na podlagi navedene določbe ZPP možno tudi uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Strinja se, da postopek prisilne hospitalizacije ureja ZDZdr, vendar meni, da v okviru postopka po tem zakonu nima možnosti uveljavljati zahtevkov, kot je to mogoče po 4. členu ZUS-1, okrajno sodišče pa tudi nima pooblastil iz 66. člena ZUS-1. Navaja, da v hospitalizacijo ni privolil in da mu je bila kršena pravica iz 31. člena ZDZdr, ker ob prisilni hospitalizaciji odvetnik ni bil prisoten, zaradi česar so mu bile kršene človekove pravice iz 19. člena in tretjega odstavka 51. člena Ustave. Zatrjuje, da je navedeni postopek prisilne hospitalizacije povezan z izpodbijano odločbo PPIU. Meni še, da je dejansko stanje glede okoliščin prisilne hospitalizacije ostalo neraziskano v smislu, ali je zanj varna vrnitev v izvorno državo glede na njegove zdravstvene težave. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj sodišče odloči, da spremembo tožbe dopusti ter izvede dokaz z izvedencem psihiatrom.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev in prepoved kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v postopku hospitalizacije, zavrglo. Ta, naknadno postavljen zahtevek, je obravnavalo kot novo tožbo po 4. členu ZUS-1, za katero pa je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato je to tožbo zavrglo.

7. Po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.1 Upravno sodišče torej preizkuša, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po 4. členu ZUS-1; če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.2

8. Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. 9. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožnikove trditve, da v nepravdnem postopku ne more uveljavljati enakih zahtevkov kot po določbah ZUS-1. Glede učinkovitosti sodnega varstva v postopku prisilne hospitalizacije v nepravdnem postopku in nezmožnosti uveljavljanja enakih zahtevkov kot v upravnem sporu, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.3 Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.4

10. Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v upravnem sporu, ni pomembno, ali je sodišče prve stopnje ta zahtevek obravnavalo kot spremembo tožbe ali kot novo tožbo. Tudi navedb, ki se nanašajo na utemeljenost vrnitve v izvorno državo, Vrhovno sodišče ni presojalo, saj odločitev o tem ni predmet tega pritožbenega postopka, v katerem izpodbija le sklep o zavrženju tožbe.

11. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep.

1 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018. 2 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018, v kateri se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. 3 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 155/2017 z dne 23. 5. 2018, ter odločba Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011. Več o tem Golob, P. v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 40. in Kerševan, E. in Androjna, V.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 635 ter Kovač, P., v: Avbelj, M., Komentar Ustave Republike Slovenije, 157. člen, odsek 32, 2019. 4 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 215/2018 z dne 13. 3. 2019. Tudi Ustavno sodišče je že v odločbi Up-341/99 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01) navedlo, da pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da lahko zakon določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.