Jedro

Tožena stranka ni pojasnila, zakaj do predlaganih dokazov ni mogla priti prej (že tekom pravdnega postopka), zato njenemu predlogu za obnovo pravilno ni bilo ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obnova tega pravdnega postopka ne dovoli (I. točka izreka) in je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku petnajst dni nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.281,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je šele 3. 10. 2012 izvedel za novo dejstvo in pridobil nov dokaz, ko je prejel pismo raziskovalca polpretekle zgodovine A. A. Povzema navedeno pismo. Sodišče trditev raziskovalca A. A. ni posebej ocenjevalo in ga tudi ni zaslišalo kot priče, zato je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagana priča je namreč v pismu izrecno navedla, da je bil tožnik pripadnik tajne vojaške službe. Navedbe raziskovalca A. A. pa je potrebno ocenjevati tudi s stališča, ki ga je o tožniku v reviji X na strani 112 zapisal Y. Ob pravilni presoji vseh navedenih dejstev in novih dokazov je mogoče zaključiti, da bi bila za toženca izdana ugodnejša sodba, če bi bila ta dejstva in dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Napačen je torej zaključek sodišča, da tožencu s predloženimi novimi dokazi ni uspelo izpodbiti dosedanjih in izkazanih ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil v nobeni povezavi s službo državne varnosti oziroma vojaško obveščevalno službo. Tožencu tudi ni mogoče očitati krivde, da teh dokazov ni mogel sodišču predložiti že v prejšnjem postopku. Za nove dokaze in dejstva je namreč zvedel šele 3. 10. 2012, ko je prejel pismo A. A. in tako v nobenem primeru teh dokazov ni mogel predložiti sodišču v prejšnjem postopku, ki se je na prvi stopnji zaključil že v letu 2011 in je očitek sodišča glede pomanjkanja razlogov, zakaj do teh dokazov ni mogel priti prej, povsem neutemeljen.

3. 2. odstavek 395. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se sme zaradi novih dejstev in novih dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (okoliščina iz 10. točke 394. člena ZPP), dovoliti obnovo postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožena stranka razlogov, zakaj do predlaganih dokazov ni mogla priti prej (že tekom pravdnega postopka), ni pojasnila in je navajala le besedilo zakonskega določila samega. Tožena stranka zmotno meni, da zgolj dejstvo, da je 3. 10. 2012 prejela pismo A. A. zadošča in da pojasnilo, da do teh dokazov ni mogla priti prej sploh ni bilo mogoče. Pismo A. A. je namreč odgovor na zaprosilo toženca, naj preveri njegove navedbe, glede tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi toženec zaprosilo A. A. lahko poslal že prej, razlog za pridobitev dokazov že po pravnomočnosti torej izhaja iz sfere samega toženca, zato bi toženec moral pojasniti, zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni predlagal oziroma pridobil že prej, česar pa ni storil. Glede članka iz revije X pa tožena stranka v pritožbi ne navaja ničesar, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za revijo in članek, ki je nastal pred letom 2010 in ne gre za nov dokaz.

4. Neutemeljena je pritožba tudi glede vsebinske presoje predloga za obnovo. Razlogi, ki utemeljujejo zaključek, da predloženi dokazi ne morejo omajati ugotovitev v že pravnomočno končanem pravdnem postopku, navedeni v 11. točki sklepa sodišča prve stopnje, so pravilni, in se sodišče druge stopnje nanje sklicuje, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so predloženi dokumenti osebno mnenje piscev, ki v njih kot vir za trditve ne navajata nobene uradne evidence. Ne drži, da sodišče trditev A. A. ni posebej ocenjevalo, saj je izrecno navedlo, da navedba A. A.: „popolnoma je jasno, da je ... bil pripadnik tajne vojaške službe ...“ v pismu ni podkrepljena prav z nobenim argumentom pisca, zakaj je ta njegova trditev tako jasna. Tudi v članku Y. zapisa, da naj bi bil tožnik pripadnik SDV, enostavno ni, zapis, da naj bi bil tožnik bivši rezervni častnik varnostne službe, pa prav tako ni podkrepljen z nobenim dokazom, da se je tožnik udeležil predavanja pisca v takem svojstvu. Oba pisca omenjata tudi obvezne uradne evidence o članih služb, ki jih omenjata, obstoj teh evidenc pa je sodišče ugotovilo in preverilo resničnost trditve tožene stranke, pri čemer se je izkazalo, da Slovenska obveščevalna agencija nima podatkov o tem, da bi bilo tožnikovo ime v kateri od evidenc Službe državne varnosti oziroma, da bi bil tožnik v kakšni povezavi z omenjeno službo.

5. Glede na to, da je tožena stranka zaslišanje priče A. A. predlagala glede dokazovanja trditev, navedenih v njegovem dopisu, iz katerega pa, kot že navedeno, izhaja, da gre za osebno mnenje pisca, v katerem kot vir za trditve ni navedena nobena uradna evidenca, dodatno zaslišanje priče A. A. ni bilo potrebno in je tudi pritožbena navedba, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljena.

6. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).